A hkrati je socialna drama, bildungsroman in mladinski film, ki prav z osredinjanjem na lepe stvari v življenju poda ostrejšo kritiko azilnega sistema, kot bi ga lahko recimo s socialnim realizmom.

Finsko-iranski režiser Hamy Ramezan ima za seboj begunsko izkušnjo, to pa gledalcu daje občutek pristnosti tako pri prikazu soočanja s sistemom, še bolj pa pri doživljanju iskanja novega doma. To iskanje ni prikazano samo s fabulo, temveč je prisotno v širokem spektru barvne palete in v prevevajoči toplini sončne svetlobe dolgih dni skandinavskega poletja.

Glavni junak zgodbe je mladostnik Ramin, ki med bivanjem v azilnem domu začne obiskovati sedmi razred. S prijateljem Jigijem zganjata vragolije, v šoli pa se zagleda v vrstnico in ga dajejo občutki prve romance. Družina konce tedna preživlja v družbi prijaznih upokojencev, ki jim Raminov oče Bahman pomaga popravljati pomol ob jezeru in graditi zunanjo savno, a njihov odnos je skorajda družinski. S predstavitvijo različnih delov njihovega življenja smo priča preprosti idili ljudi, ki so polnovredni in predani člani družbe tako v sklopu azilnega doma kot tudi v šoli in med prijatelji.

Vsi družinski in prijateljski odnosi so skorajda pretirano pozitivni, vendar ne zapadejo v kič ali patetiko. Prav nasprotno, prikaz družine Mehdipour, prebivalcev azilnega doma in Raminove šole je uporabljen kot antipod subtilno razporejenim namigom, da se azilni postopek ne bo pozitivno končal. Družinski odnosi so polni ljubezni in razumevanja, od prijaznega pozdrava, s katerim jih mati prebuja, do neškodljivih potegavščin, ki si jih občasno privoščijo. Raminova očitna laž, ko staršem prevaja dopis o zavrnitvi dokumentacije v azilnem postopku, je tako še bolj poudarjena, ko se skrije pred družino in zaradi stresa bruha.

Priseljenci so pogosto avtorji patriotskih umetniških del in prav zanimivo je njihovi spremljati zgodovinski razvoj. Romane o angleškem plemiču, ki pod vzdevkom Škrlatni Pimpernel rešuje francoske plemiče izpod giljotine med revolucijo, je napisala madžarska priseljenka Emma Orczy, prvi film leta 1932 pa je produciral njen madžarsko-angleški rojak Alexander Korda. Še en primer. Konec stoletja je nemški izseljenec Roland Emmerich posnel največja presežka ameriškega domoljubja, zgodovinsko dramo Patriot in znanstvenofantastični spektakel Dan neodvisnosti.

Ramezan se v Prvem snegu odloči za podoben pristop. Tudi tukaj nam razgali sistem, poln napak, a hkrati spoznamo ljudi, ki se ga trudijo spreminjati na bolje. Seveda s to pomembno izjemo, da tega ne počno z bojem proti zunanjemu sovražniku, temveč z ustvarjanjem bolj vključujočega, boljšega sveta.

Iz oddaje Gremo v kino.