Kot je povedal kustos muzeja Miran Aplinc, bodo odprli tudi novo občasno razstavo Prva normalnotirna električna akumulatorska lokomotiva na Slovenskem.

Aplinc je še povedal, da je izgradnja železniške proge Celje–Velenje leta 1891 močno spremenila transportne poti gospodarstva in potovalne navade prebivalstva Šaleške doline.
Na razstavi je obravnavana izgradnja industrijskega tira do tovarne usnja v Šoštanju leta 1917 ter sočasna uporaba lokomotive posebne vrste. Ob pripravi gradiv za razstavo, posvečeno 130-letnici Savinjske proge Celje–Velenje, so se raziskovalci tematsko dotaknili tudi industrijskega tira nekdanje šoštanjske usnjarne. Pri tem so naleteli na prvovrstno odkritje, saj je bila v Vošnjakovi usnjarni že leta 1917 v uporabi električna akumulatorska premikalna normalnotirna lokomotiva. To dejstvo je bilo doslej v zgodovini železnic na Slovenskem povsem prezrto, saj so menili, da so se tovrstne lokomotive uporabljale le v rudarstvu, pravi Aplinc.

Dodaja, da to dejstvo pomeni, da so v šoštanjski tovarni usnja električni tok uporabljali že od konca 19. stoletja. Kljub napredku pa so tudi po izgradnji železniške proge Celje–Velenje leta 1891 od železniške postaje v Šoštanju za prevoz tovora po cesti do usnjarne še vedno uporabljali konjsko vprego. V času prve svetovne vojne je potreba po usnju narasla, močno pa se je okrepil tudi promet na železnici.

Leta 1917 je bil za izboljšanje transportne poti od železniške postaje v Šoštanju do tovarne usnja zgrajen industrijski tir normalne širine. Tir v dolžini 1035 metrov je bil od železniške postaje speljan po desni strani reke Pake do novozgrajenega železnega mostu preko reke do šoštanjske tovarne. Premikalna lokomotiva za prevažanje železniških vagonov po industrijskem tiru od železniške postaje do tovarne usnja v Šoštanju je imela dva pogonska elektromotorja skupne moči 29,60 kilovata in 1475 obratov v minuti.

Najvišja hitrost akumulatorske lokomotive je znašala 20 kilometrov na uro. Lokomotiva je bila počasni tirni vlačilec vagonov, izdelan leta 1916 v Tovarni vagonov v Gradcu. Bila je v uporabi za premikanje železniških vagonov od železniške postaje po industrijskem tiru do tovarne usnja v Šoštanju, in sicer do leta 1977, ko se je zgodila nesreča.

Zaradi prevelike teže kar dveh 40-tonskih vagonov zavore niso delovale in kompozicija je na koncu tovarniškega slepega tira prebila zaščito in iztirila. Pri tem je bilo podvozje tramvajskega signalnega zvonca Cimbimbeka tako poškodovano, da popravilo ni bilo več smiselno. Tako Cimbimbek ni bil več v uporabi, v poznejših letih pa so tovor v tovarno vozile dizelske lokomotive Jugoslovanskih železnic.