"Lepo je imeti svojo Bilbi. In lepo je, da ima Bilbi že tretji album." Foto: Celinka

Šibke točke niso popolnoma podrejene ljubkosti blago retrogradnega in obenem blago kičastega popevkarstva.

Bilbi
"Veliko je tem, ki so zelo iskrene in tudi zelo osebne. Pri mnogih smo izhajali iz preprostosti, minimalizma. Druge pa so zahtevale nekaj bolj grobega in glasnega. Na našo srečo se je vse to – vsaj v mojih ušesih in očeh – zelo dobro povezalo," je o novem albumu za MMC nedavno povedala Bilbi. Foto: Ramaida Osim

To je pop, ki ga navdihujejo vzorci s sosedinega predpasnika, malo pa tudi njene navijalke ali pač pop, ki referira na zabavne prizore iz socialnih dram britanskega filmskega režiserja Kena Loacha. Lepo je imeti svojo Bilbi. In lepo je, da ima Bilbi že tretji album.

Toda Šibke točke niso popolnoma podrejene ljubkosti blago retrogradnega in obenem blago kičastega popevkarstva. Songi Shanti Shanti, Sveto pod nama in Božič je lep imajo precej drugačen sijaj od stereotipa, ki ga je pevka in avtorica v slovensko popzavest pred šestimi leti tako uspešno zasadila s pomočjo hitičnih Vijolic. Nekatere izstopajoče skladbe so ukrojene kot revijalne ali normirane festivalske uspešnice. Te albumsko celoto zadostno razbremenijo oziroma ji dodajajo zelo potrebne šive še s sukancem drugih barv.

Polbalada Na pozabljenem - ta detajl se mi zdi res domiseln - si nekaj taktov, ne iz refrena, ampak z roba kitice izposodi tudi pri Eldi Viler, natančneje pri njeni Lastovki - mogoče pa res najlepši slovenski popevki vseh časov. Nič čudnega, da lahko že rahlo izvedenko iz te brez obotavljanja razlgasimo za - lepotico. Še to. Na pozabljenem Bilbi zapoje kot le redkokdaj, tj. do svojih skrajnih vokalnih leg. To izvede še kar uspešno.

Če bi na splošno Bilbi želeli poiskati referenčne izvajalce, bi se najprej ogreli za uspešno nizozemsko nu-swingarko Emerald Caro, nato za yorkshirske alter-poplegende The Beautiful South - nekoč so ti Bilbijinim sorodne tekmatike prepevali srednjemu družbenemu razredu z mestnega obrobja - ter nedavno ponesrečeno oživele domače prvake hudomušnega blues countryja Leteče potepuhe. A za prijazen boogie-woogie, ki se razlaga iz kuhinje oziroma iz jutilitija, obstaja še eno sonce, še ena luna. Album Šibke točke bi bil nemara lahko še nekaj, še nekaj več.

Podobno dnevno sanjave, a še vedno realistične zgodbe, kot je večina teh Bilbijinih, ponujajo tudi številni drugi izvajalci. Med temi ne manjka takih, ki so svoj izraz oplajali ali pa ga še vedno oplajajo s sodobnejšimi zvoki, prav tako z modernejšimi motivi v verzih.

Kmalu bosta minili že dve desetletji od prenehanja delovanja postave Stereolab, ki se je veliko bolj kot po kabaretskem soul-popu spomnimo po zgodovinskih produkcijskih inovacijah. Omemba pariško-londonskega komba dandanes oklepa sleherno definicijo trip-hopa.

Po svoje še bolj genialni in na sceni vladajoči še pred Sterolab so bili ekscentrični Pizzicato Five, junaki popevkarskega podžanra, ki je izšel iz tokijske četrti Šibuja in se mu je reklo šibuja-kei, še bolj obče pa se imenuje kar j-pop.

Zdaj nemara najuspešnejši neposredni nasledniki Stereolab in Pizzicato Five so Londončani Kero Kero Bonito. Ko poslušamo njihove zvedave monologe o arhivih selfijev in jutranjem treznjenju na trampolinu, se mirne vesti lahko spomnimo tudi na Bilbi.

Upajmo, da se bo, če ne na četrti, pa vsaj na peti albumski celoti tudi Bilbi pospešeno podala v prihodnost. To pa bi pomenilo, da bi se Šibke točke lahko nekoč lahko razvile v Fluorescentne piksle. Te bi morda lahko postale še zanimivejše od obrtniško doslednih Šibkih točk, ki pa niso več kot to.

Za mame je nova stvar Bilbi čudovita, za druge pa, se bojim, da manj ali pa sploh ni. Pa bi lahko bila. Prihodnjič torej.

Matjaž Ambrožič
@matjazambrozic

Šibke točke niso popolnoma podrejene ljubkosti blago retrogradnega in obenem blago kičastega popevkarstva.