Fossora je deseti studijski album 56-letne Björk, ki je na mednarodno prizorišče stopila v drugi polovici 80. let minulega stoletja, takrat še z islandsko alternativno rockovsko zasedbo The Sugarcubes. Sveži album, ki je izšel pri založbi One Little Independent (nekoč One Little Indian), je še ena nova stopnja v nenehni evoluciji te glasbenice kot umetnice.

Foto: One Little Independent
Foto: One Little Independent

Z njim nadaljuje utrjevanje tako rekoč nove dobe Björk, za katero so značilne dolge kompozicije in uporaba orkestrskih instrumentov. Prav tako pa z njim nadaljuje svoj opus "biološkega tehna", ki se je začel leta 2011 z albumom Biophilia, s katerim se je poglabljala v življenje na Zemlji v kontekstu vesolja. Če je album Vulnicura leta 2015 ustvarila pod vplivom bolečine ob razhodu z očetom svoje hčere, umetnikom Matthewom Barneyjem, je album Utopia dve leti pozneje nastal v duhu aktivističnega optimizma, prežetega s svetlobo, ohlapnejših struktur ter s prisotnostjo piščali in ptičjega petja. Fossora je v primerjavi z zračno Utopio bistveno bolj zvočno natrpana in težka ter bolj eksperimentalno naravnana tudi v primerjavi z Vulnicuro.

Med sodelavci na plošči, pod katero se je Björk podpisala tudi kot producentka, je nekaj imen, s katerimi je sodelovala že v preteklosti. Poleg ameriškega eksperimentalnega glasbenika Serpentwithfeeta in prav tako eksperimentalnega indonezijskega dvojca Gabber Modus Operandi sta k nastanku plošče prispevala tudi tudi tonska inženirka Heba Kadry in kreativni direktor Bergur Thorisson. Med gosti na plošči je skozi posamezne pesmi mogoče slišati med drugim še islandski zbor Hamrahlid, norveška džezovska glasbenica Emilie Nicolas, sekstet basklarinetov Murmuri in godalni kvartet Siggi ter glasbeničinega sina Sindrija in hčer Isadoro, ki ustvarja pod imenom Doa.

Björk se tokrat v besedilih poglablja v svet, ki živi pod zemljo in tam širi svoje korenine. Gobe delujejo kot naravni podzemni splet, ki s svojim omrežjem omogoča gozdnemu rastju medsebojno izmenjavo informacij in hranil. Utopia se je torej z vidika vesolja zazirala na naš planet, Fossora pa grebe pod zemljo tega planeta. In od tod tudi naslov albuma. Izraz fossora je namreč ženska oblika latinskega poimenovanja za kopača oziroma grebača (fossor), ki lahko v prevodu pomeni tudi žensko, ki z nogami koplje oziroma grebe v zemljo.

Album Fossora je nastajal na Islandiji v času zaprtja javnega življenja zaradi pandemije in posledično tudi pod njegovim vplivom, saj jo je to obdobje po lastni besedah "prizemljilo". Glasbenica pa ga je ustvarila tudi pod vplivom doživljanja smrti svoje matere leta 2018, ki sta ji posvečeni Sorrowful Soil in Ancestress. Temu prikladne so tudi zvočne krajine, skozi katere raziskuje vprašanja žalovanja ter želje po povezanosti oziroma bližini v vse bolj izoliranem in atomiziranem svetu. Fossora je spletena okoli ideje, da ljudje in rastline nismo medsebojno tako zelo različni, med drugim imamo opravka tudi z družinskimi drevesi, ki prav tako rastejo skozi mnoga leta.

Björk že v uvodni pesmi Atopos razmišlja o življenju v zaprtju in izolaciji ter o življenju po tem obdobju. Ob orkestralnih zvokih, podloženih s hladnim industrialnim pogonom, se sprašuje: "Ali niso to samo izgovori, da se ne povežemo?" V vlogo pogona naslednje skladbe Ovule stopijo še pozavna in pavke, s katerimi je na izpovedni način nežno podajano introspektivno sporočilo.

Pesem Mycelia je v znamenju mnogoterosti vokalnih semplov in se smiselno nadaljuje v že omenjeno Sorrowful Soil, ki je opisana kot slavospev materi in je nastajala že v času njene bolezni. "Dala si vse od sebe, dobro si opravila," ji med drugim sporoča hči, ki ob tem žalost obravnava kot organski material. Naslov (v prevodu: žalostna prst) in tematika sta še toliko bolj smiselna, če upoštevamo, da je bila mati okoljska aktivistka in alternativna zdravilka. Gre za himnično delo v psalmski maniri, v katerem sodeluje pevski zbor Hamrahlid, v katerem je Björk tudi sama prepevala v mladosti.

Sledi prav tako materi posvečena Ancestress, opisana kot epitaf, ki jo spremlja videospot, posnet na območju, kamor se je mati nekoč podajala nabirat zelišča. Pesem je nastala pozneje kot Sorrowful Soil in v njej govori o materinih zadnjih trenutkih. Ob godalih in zvenu pojočih posod, kakršne je uporabljala mati, je vokal prispeval tudi leta 1986 rojeni Sindri, čigar oče je bil kitarist zasedbe The Sugarcubes.

Med izstopajočimi skladbami je tudi pravljično zveneča nežna Allow, na kateri se zvoku piščali priključi še vokal Emilie Nicolas. Sledi ji igriva Fungal City, poleg vokala Björk in Serpentwithfeeta v znamenju klarineta in godal, ki nemara kar najbolje uteleša naravo in estetiko tega albuma. Med bolj čudaškimi stvaritvami na albumu je zagotovo Trolla-Gabba, naslov katere je besedna igra, ki v islandščini pomeni nekaj takega kot prevara s troli. Na tej točki omenimo, da je Björk opredelila Fossoro kot svoj "gabber album". Gabber je podžanr hardcore rejva, izvirajoč iz Nizozemske, kdaj tudi z več kot 200 udarci na minuto. A Fossoro zgolj občasno pretikajo brutalnejše baraže ritem mašine.

Plošča je predvsem v znamenju dinamike nežnih orkestracij in vokalov ter občasno vznikajočih težkih elektronskih ritmov. Omenimo še naslovno pesem, ki nekoliko spomni na nekatere pretekle izdelke te glasbenice, vendar ne izstopa posebej. Album sklene Her Mother’s House, v kateri pa je v vlogi matere tokrat Björk, saj je namreč v času nastajanja materiala materino gnezdo zapustila še hči Isadora. Gre za refleksijo bolečine in upanja, ki ju s sabo prinese ta življenjska prelomnica. "Bolj kot te imam rada, močnejša postajaš, manj me potrebuješ," svoji 20-letni potomki v popotnico sporoča Björk.

Album Fossora se izkaže še za eno mojstrovino te islandske glasbenice, ki vse od samostojnega prvenca Debut v letu 1993 piše povsem samosvojo zgodbo. Skozi vsa ta leta so poleg njenega prepoznavnega vokala stalnica njenih albumov trši elektronski ritmi, s čimer nastaja kombinacija, ki jo gre v družbi orkestralnih glasbil opisati kot nekakšen neoklasicizem postrejverske dobe. Kljub nekaterim stvaritvam na albumu, pa ta ni tako izstopajoč kot nekateri pretekli izdelki Björk, a kot rečeno, smiselno nadaljuje eno najzanimivejših zgodb neuklonljive in ne vselej najlaže poslušljive ikone sodobne popkulture.