Razstava, ki je bila prvič prikazana v Nacionalnem Picassovem muzeju v Parizu, razkriva radikalne inovacije in vztrajen vpliv omenjenih umetnikov. Zamislila sta si jo njuna vnuka, Bernard Ruiz-Picasso in Alexander S. C. Rower.

Na razstavi so Calderjeve zgodnje figure, slike, risbe in revolucionarni neobjektivni mobili, stabili ter stoječi mobili, pa tudi umetnine v medijih, prek katerih je deloval Picasso.

Preseganje tradicije
Razstava prikazuje dela v tematskih sklopih, ki raziskujejo koncepte, konstrukcije in ustvarjalne procese umetnikov, prav tako pa redke, a vplivne priložnosti, ko sta se njuni življenji križali.

Očeta Calderja in Picassa sta bila umetnika s klasično izobrazbo, in čeprav si njuni življenji delita veliko vzporednic, si ikoni modernizma nista bili blizu. Srečala naj bi se le štirikrat, prvič aprila 1931 v Parizu, pred odprtjem Calderjeve razstave. Picasso naj bi se prišel predstavit in si ogledat Calderjeve skulpture.

Odkritje mobilov in drugih poti do praznine v likovni umetnosti
Pred Calderjem nihče ni raziskoval odsotnosti mase, ki jo je umetnik načel s figuralnimi žičnimi skulpturami oziroma "risbami v prostoru". Leta 1931 je ustvaril popolnoma novo vrsto umetnosti – čisto abstraktne skulpture, ki so se lahko gibale.

Sorodna novica Picassovo in Mondrianovo platno skoraj desetletje po kraji iz galerije najdeni v Atenah

Marcel Duchamp jih je poimenoval mobili, beseda pa se v francoščini nanaša tako na motiv kot na gibanje. Dela so uvod v četrto dimenzijo časa znotraj tridimenzionalnega prostora in na novo definirajo tradicionalno razmerje med prostornino in praznino.

Tudi Picassovo raziskovanje odsotnosti prostora je vsebovalo skulpture iz žic, prav tako pa slike z osebami in kipe, ki jih je poenostavil z uporabo abstraktnih oblik in črt. Svoje izraze praznine je poosebil z raziskovanjem psihologije in čustev, z odvzemanjem medosebnega prostora med slikarjem in subjektom ter s prevpraševanjem smrtnosti.