Nemara se še vidnejša rdeča nit, ki povezuje delo italijanskega fotografa, odvija na tehnični ravni, ki jo vselej zaznamuje eksperimentiranje z medijem fotografije in iskanjem možnosti, ki jih vključevanje raznolikih pristopov omogoča.

Euro Rotelli, Ri-Creatio #4, 2021, kolaž, mešana tehnika, 1/1. Z dovoljenjem Galerije Fotografija
Euro Rotelli, Ri-Creatio #4, 2021, kolaž, mešana tehnika, 1/1. Z dovoljenjem Galerije Fotografija

Nič drugače ni z deli, ki so trenutno na ogled v ljubljanski Galeriji Fotografija. Pod naslovom Kompozitne krajine v dialog vstopata dve različni seriji krajin. V razstavo nas vpeljejo polaroidi, ki so nastajali nekje v prvem desetletju tisočletja (nekateri celo kakšno leto prej), na njih pa je Rotelli ovekovečil svoje poglede v Beneško laguno in klasje domače dežele (My Country) Furlanije – Julijske krajine (umetnik se sicer rodil 1955 v Toskani, vendar že od otroških let živi v tej severnoitalijanski deželi). Ob te postavlja novejšo, lani nastalo serijo Ri-creatio, na kateri dobro desetletje pozneje znova opazuje pokrajino svoje okolice, le da se zdi zdaj v zimskem hladu ta za nianso pustejša in nevabeča.

Euro Rotelli, Laguna #14, 2007, manipuliran in digitaliziran polaroid 809, 25x 20 cm, 1/1. Z dovoljenjem Galerije Fotografija
Euro Rotelli, Laguna #14, 2007, manipuliran in digitaliziran polaroid 809, 25x 20 cm, 1/1. Z dovoljenjem Galerije Fotografija

Fotograf je pred leti krajino videl drugače; listje na krošnjah, v vetru migetajoče klasje in gozdič slokih drevesnih debel so v fotografu zvabili nekaj tiste radosti, ki jo prinaša motrenje drobnih detajlov narave in življenja okrog nas, a tudi otožnost, ki jo prinaša misel na njegovo minljivost. Leta pozneje opazuje umetnik naravo z večje distance, krajino ovekoveči v širših planih. Še vedno je prisotna naklonjenost nekoga, ki se zateka v ljubo mu naravo, a vendar pronicljivi opazovalec ne spregleda poti opustošenja, ki jo je človek v tem času prehodil in v podobno smer zasukal svet, v katerem živi.

Rotelli eksperimentira v obeh serijah. Pri polaroidih ročno posega v njihovo površino, da tako ustvarja vtis teksture in pred našimi očmi razblinjajoče se ali pa vznikle pokrajine. Pri novejših delih pa s kolažem razstavlja in znova sestavlja poglede v obdajajočo ga krajino.

Videti je, da se je umetnik sprva ukvarjal s slikarstvom, saj ta ves čas ostaja z njim tudi v fotografiji, kjer so mu pomembne površina podobe, njena taktilnost, tekstura in razgibanost podlage.

Euro Rotelli, Laguna #30, 2009, manipuliran in digitaliziran polaroid 809, 20 x 25 cm, 1/1. Z dovoljenjem Galerije Fotografija
Euro Rotelli, Laguna #30, 2009, manipuliran in digitaliziran polaroid 809, 20 x 25 cm, 1/1. Z dovoljenjem Galerije Fotografija

V sepija in črno-belih odtenkih ujeto naravo, ki se pred nami trga in suši, umetnik s čopičem uokviri in s tem poudari njen pomen ter dragocenost pogleda, ki nam je dan. S tega vidika gre za podoben poudarek, kot smo ga videli že pri njegovi verjetno najpretresljivejši seriji Il cantico delle creature. V tej je fotografije mrtvih živali iz klavnic in mesnic obdal z zlatim premazom, ki aludira na ozadja srednjeveških oltarjev. Kot so ti nekoč gledalca soočali s trpljenjem krščanskih mučenikov, Rotellijeve "ikone" sodobnega človeka neposredno soočajo z žrtvami njegovega lastnega početja. Njegov pogled usmerjajo tja, kamor sam ne želi pogledati, s tem pa izzivajo človekovo upravičevanje nečloveškega izkoriščanja živalskih bitij. Ne moremo zares vedeti, kako je srednjeveški vernik doživljal podobe krutega mučenja srednjeveških svetnikov. O tem, koliko nelagodja je ob tem občutil, koliko pa voajerske radovednosti, lahko samo ugibamo. A medtem ko je bila pred tedanjim človekom posledica krutosti, ki jo je lahko (čeprav z nekaj lažne samotolažbe) pripisal "zagrešiteljem" drugih časov, nas Rotellijevi “oltarji” postavijo pred krvaveče glave in kadavre, ki smo jih zakrivili ali vsaj dopustili sami.

Euro Rotelli, Ri-creatio #5, 2021, kolaž, mešana tehnika, 1/1. Z dovoljenjem Galerije Fotografija
Euro Rotelli, Ri-creatio #5, 2021, kolaž, mešana tehnika, 1/1. Z dovoljenjem Galerije Fotografija

Krajine so manj neposredno soočenje z našim početjem, a osnovni premislek ob njih je podoben. Njihov temeljni nagovor ne leži v presunljivosti ali šokantnosti, ampak melanholičnemu vzdušju, ki ga občutimo ob liričnih izsekih pšeničnih polj in oskubljenih dreves. Ob vsem tem je fotografu ključna lepota, s katero fotografira tako pariške baletne plesalke ali suhe travnate bilke kot mrtve ribe in krvaveče živalske glave.

Euro Rotelli je v umetniški praksi perfekcionist, kar se odraža v njegovem neutrudnem eksperimentiranju v mediju (posega tako po digitalni fotografiji kot analognih tehnikah, poleg kolaža pa vnaša v dela postopke montaže, manipulacije, transferja in dviga emulzije). To je vedno v službi iskanja najboljšega načina za vizualno ubeseditev lastne poetike, s katero vidi svet, pa vendarle tudi odraz čistega veselja nad vizualnim ustvarjanjem.

Razstavo lahko v Galeriji Fotografija ujamete še do sobote, 14. januarja.