S serijo, pravzaprav, sliko, ki je znamenito serijo začela, ta priznani italijanski umetnik, eden od vodilnih figur vizualne umetnosti druge polovice 20. stoletja na svetu, začenja razstavo, ki jo danes odpirajo v Cukrarni in bo tam na ogled do 5. marca.

Michelangelo Pistoletto je v zgodovino umetnosti zapisan kot eden najvidnejših predstavnikov t. i. revne umetnosti, italijanskega gibanja arte povera. Foto: Blaž Gutman
Michelangelo Pistoletto je v zgodovino umetnosti zapisan kot eden najvidnejših predstavnikov t. i. revne umetnosti, italijanskega gibanja arte povera. Foto: Blaž Gutman

Zrcalne slike so resda uvod v ljubljansko predstavitev tega umetnika v Ljubljani, vendar njeno jedro leži drugje. Pistoletto, ki segmente svojega opusa ločuje v posamezne generacije, postavitev v Cukrarni posveča Četrti generaciji, s tem pa stvaritvam, ki so nastajale v drugi polovici 80. let.

MICHELANGELO PISTOLETTO
ČETRTA GENERACIJA

Cukrarna
29. 9. 2022–05. 3. 2023

Kustosinja: Alenka Gregorič

Razstava Četrta generacija prinaša vpogled v ključna obdobja Pistolettovega umetniškega delovanja od šestdesetih let 20. stoletja do danes. Osrednji poudarek je namenjen njegovem »temnem« obdobju, ki je bilo tudi izhodišče za koncept, izbor del in dramaturgijo razstave v Cukrarni. Foto: Blaž Gutman
Razstava Četrta generacija prinaša vpogled v ključna obdobja Pistolettovega umetniškega delovanja od šestdesetih let 20. stoletja do danes. Osrednji poudarek je namenjen njegovem »temnem« obdobju, ki je bilo tudi izhodišče za koncept, izbor del in dramaturgijo razstave v Cukrarni. Foto: Blaž Gutman

Z vmesnim preskokom k Umetnosti bede, kot avtor sam poimenuje redko predstavljeno obdobje, sicer za hip zaobidemo kronološko zastavljeno postavitev, a v resnici to s samim naslovom razstave stori že umetnik sam. Čeprav se v vseh poglavjih svojega opusa ukvarja s podobnim vprašanjem, je prav Četrta generacija oziroma "temno obdobje" tisto, ki po njegovem mnenju najbolj odgovarja današnjemu času. S serijo temnih slik in kipov, neke vrste črnih lukenj, ki vase srkajo svetlobo in kompresirajo energijo, se je po letu 1985 odzval na leta, ki se jih spominja po njihovi temačnosti. "To je bilo obdobje hladne vojne, jedrske grožnje, temnih let, ki niso kazala luči na koncu predora. Danes smo v podobni situaciji, kjer se soočata dva dela sveta. Znova zremo v grožnjo jedrske vojne," pove. Četrta generacija je torej na eni strani zgodovinski trenutek razstave, obenem pa komentar današnjega časa, razlaga.

Kljub osrednjemu poudarku postavitve je v dveh nadstropjih ujet povzetek celotnega Pistolettovega opusa. V prvem nadstropju najprej trčimo ob umetnikov avtoportret, ki predstavlja začetek že napovedane serije Zrcalnih slik. Na sliki iz leta 1961 v gledalca zre frontalno postavljena celopostavna umetnikova figura pred črnim ozadjem, ki je spolirano do stopnje, da v njem, četudi komaj opazno, migeta naš odsev. Kot je nekoč dejal umetnik, je na ta način dosegel možnost, da se mu med slikanjem lastne podobe ni bilo treba obračati v ogledalo, ampak je imel svojo zrcalno podobo pred seboj. Umetnik se je tako v neposrednem odblesku uzrl v sliki sami, s tem pa prvič ustvaril polje, kjer sobiva njegova statična podoba in okolica, ki se premika. Naslednji korak je bilo stopnjevanje odsevnosti površine, zaradi česar je pobarvano platno zamenjal s kovinsko ploskvijo, na katero je nato odtisnil fotografijo figur ljudi iz svoje bližine ali vsakdana. "Z zrcalom vstopi način gledalec v delo, postane del njega. Ni le opazovalec, ampak opazuje sebe. Gre za inkluzijo, vključevanje drugega, vključevanje prostora," razloži umetnik.

V prvem nadstropju galerije so na ogled Pistolettove morda najprepoznavnejše Zrcalne slike, od avtoportreta iz leta 1961 do najnovejših del. Foto: Blaž Gutman
V prvem nadstropju galerije so na ogled Pistolettove morda najprepoznavnejše Zrcalne slike, od avtoportreta iz leta 1961 do najnovejših del. Foto: Blaž Gutman

Najbolj neposredno dosežemo vstop "v zrcalo" z umikom od njega, ko se s fizičnim gibanjem stran od dela v odsevu ustvari optična iluzija, da se premikanja vanj. "V življenje in umetnost vstopimo sočasno. Tudi prostor in čas. Bolj kot vstopamo v življenje, bolj vstopamo v moje slike."

V svojih delih umetnik skuša zaplesti gledalca v neposreden dialog z umetnostjo in ga aktivno vključiti v kompozicije, predvsem pa spodbuditi premislek o času. Foto: Blaž Gutman
V svojih delih umetnik skuša zaplesti gledalca v neposreden dialog z umetnostjo in ga aktivno vključiti v kompozicije, predvsem pa spodbuditi premislek o času. Foto: Blaž Gutman

Zrcalne slike, umetnikovo zgodnje premišljevanje o času, tistem, ki mineva, in tistem, ki prihaja, predstavljajo Prvo generacijo. Z njimi uresniči zamisel, s katero postane delo fenomen procesa obstoja in neskončnosti. Ni več umetnik tisti, ki kaže gledalcu, kje in kdo je, temveč je prevodnik tega vedenja slika sama. Tu so zrcalne slike čakajočih, ki so stali pred razstavo v Louvru, dveh žensk, ki na telefonu druga ob drugi komunicirata druga mimo druge, in končno slika, ki optično odpira razstavo navzven. Postavljena na koncu prostora deluje kot vrata, skozi katera bo moška figura odpeljala veliko platno. Platno je vidno le deloma in s hrbtne strani, kaj je na njem upodobljeno, lahko vidi le zrcalna podoba nas samih.

Michelangelo Pistoletto je tako s projekti kot s svojim intelektualnim delom in povezovalnim duhom odločno zaznamoval italijanski in mednarodni kulturni prostor. Foto: Blaž Gutman
Michelangelo Pistoletto je tako s projekti kot s svojim intelektualnim delom in povezovalnim duhom odločno zaznamoval italijanski in mednarodni kulturni prostor. Foto: Blaž Gutman

Drugo generacijo predstavljajo Minus objekti, dela, ki nastajajo v drugi polovici 60. let, gre pa za serijo del, ki jih umetnik povzame kot "svojo lastno skupinsko razstavo". V tem obdobju nastalih skulpturalnih del ne povezuje slogovna enovitost, umetniku lastna ena sama njemu lastna prepoznavna forma, ampak sledi vsaka umetnina sebi lastnim značilnostim, s čimer umetnik v vsakem delu izrazi nekaj singularnega. S tem ko ničesar ne ponavlja, ustvarja polje ogromno možnosti, kakršne jih omogoča sam univerzum. Obenem je z vsakim novonastalim objektom odvzeta ena možnost manj, saj je v tem pogledu delo neponovljivo, kar poudarja pomen dinamike razlik.

Pistolettovi Minus objekti pomenijo prve korake v smeri upiranja ustvarjanju komercialno uspešnih prodajnih artiklov za galerije tedanjega časa, saj je umetnik v svoje delo vnesel radikalen odmik od pričakovanj in zahtev takratnega trga. Na fotografiji slavna Venera cunj. Foto: Blaž Gutman
Pistolettovi Minus objekti pomenijo prve korake v smeri upiranja ustvarjanju komercialno uspešnih prodajnih artiklov za galerije tedanjega časa, saj je umetnik v svoje delo vnesel radikalen odmik od pričakovanj in zahtev takratnega trga. Na fotografiji slavna Venera cunj. Foto: Blaž Gutman

Gre za objekte, s katerimi je Pistoletto nakazal prve korake h gibanju arte povera, ki ga še danes precej povezujemo prav z njim. Na ogled je še eno od Pistolettovih slavnejših del, Venera cunj iz leta 1967. V delu umetnik združuje kopijo znanega kipa, se pravi spomin oz. zgodovino, s kupom odpadkov, natančneje s cunjami, ki zdaj v smislu spremenljivega dela objekta prevzemajo vlogo, ki jo je imelo prej zrcalo. Različna elementa, postavljena drug ob drugega, vzpostavljata odnos, med umetnostjo in spremembo pa se vzpostavi nov koncept regeneracije. "Venera regenerira krpe. Regenerirati moramo lastno stvarstvo. In umetnost ima to sposobnost novega stvarjenja," razmišlja umetnik.

Temna dela Četrte generacije so nekakšna breztežnostna telesa ter ustvarjajo občutek črne neskončnosti, hkrati pa neustavljivega gibanja nekje onkraj, srkanja svetlobe in neskončne oddaljenosti. Foto: Blaž Gutman
Temna dela Četrte generacije so nekakšna breztežnostna telesa ter ustvarjajo občutek črne neskončnosti, hkrati pa neustavljivega gibanja nekje onkraj, srkanja svetlobe in neskončne oddaljenosti. Foto: Blaž Gutman

Še v prvem nadstropju so z Zrcalnimi slikami nekronološko pomešane bele skulpture iz osemdesetih let, ki so se v drugi polovici desetletja prevesile v svoje temne protipole. Postavljene so v drugem nadstropju, vzporedno z za to priložnost nastalo monumentalno črno poslikavo. Delo, ki se razteza čez sedemdeset metrov dolgo steno, so pod umetnikovim vodstvom izdelali študentje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Gre za nadaljevanje procesa vključevanja, ki ga je Pistoletto začel z zrcali, in ga tu nadgrajuje z inkluzijo novih generacij ustvarjalcev. "Simbol kreacije je vključevanje drugih," pove.

Platno postane skulptura in obratno
Umetnikova ideja je bila jasna: ni iskal fantastičnih podob ali česar koli lepega, ampak negacijo, monumentalno črno ploskev, s katero lahko izničijo belo steno. Gre za podoben proces kot pri temnih skulpturah surovih neprepoznavnih form, polihromirane z raznolikimi odtenki temne strani barvne palete (od temnomodre, sive do rjave in črne) kot negacij belih kipov iz spodnjega nadstropja. So reakcija, ki se vzpostavi pred življenjem, opozicija in kompresija. So kot črne luknje, ki posrkajo svetlobo in skrčijo energijo. Meje med skulpturo in sliko so zabrisane: slika ne visi na steni, ampak v svoji težki črnini položena na tla, da s tem ohrani svojo težo, obenem pa je sploščena skulptura postavljena pokonci. "Platno postane skulptura in skulptura slika. Obe imata enako funkcijo: kompresijo."

Stvarjenje novega elementa
Pregledno razstavo sklepa Tretji paradiž, v katerem umetnik zaokroži idejo, ki jo razvija od Zrcalnih slik naprej. Če se v prvih delih zrcalo s svojo globino in nenehnim spreminjanjem odteguje končnosti, Tretji paradiž, ki ga ustvarja od leta 2003, nedokončnost koncizno povzame matematični simbol za neskončnost. Paradoksalno umetnik v tem vedno vidi tudi lastno končnost, omejenost, svoj obstoj. Gre za vedno novo odpiranje prostora med dvema drugima prostoroma, vselej širečo se točko, ki se kot univerzum nenehno prši navzven do svojega konca. Vse ima svoj čas bivanja, kot to ubesedi Pistoletto. Simbol večnosti pomeni tako kreacijo, ko se med dvema različnima, celo nasprotujočima si elementoma (anarhija in diktatura, radost in bolečina, višina in nižina ...) vzpostavi energija, iz katere nastane tretji element.

Kljub novim generacijam del se Pistoletto v njih ukvarja s premišljevanjem iste teme – časa, tistega, ki mineva, tistega, ki stoji, in tistega, ki prihaja, s tem pa vzpostavlja dimenzijo, ki je ključna za razumevanje kozmosa in našega položaja v njem.

V simbolu Tretji paradiž umetnik nadaljuje z raziskovanjem časovnosti, prek česar spodbuja družbene razprave in razmišlja o silnicah preobrazbe družbe. Foto: Blaž Gutman
V simbolu Tretji paradiž umetnik nadaljuje z raziskovanjem časovnosti, prek česar spodbuja družbene razprave in razmišlja o silnicah preobrazbe družbe. Foto: Blaž Gutman

Mario Pieroni s centra za sodobno umetnost v Rimu Zerynthia, v sodelovanju s katerim je nastala razstava, vidi ravno v tem enakovrednem iztegovanju v preteklost, sedanjost in prihodnost osrednjo kakovost ljubljanske postavitve. "Kakor koli se premikamo in gledamo, moramo biti zelo pozorni, ker so pred nami zgodovinski dogodki, ob katerih moramo biti pazljivi," na neki način ponovi svarilo Pistoletta pred sedanjim trenutkom, v katerem, zlasti ob aktualnem dogajanju v italijanskem političnem prostoru (seveda pa ne samo tem), ni težko prepoznati odmeva že prestanih temačnih let preteklosti.

Odprtje razstave italijanskega umetnika Michelangela Pistoletta