Foto: AP
Foto: AP

Torkovo deževje je bilo silovito. Po nekaterih delih Združenih arabskih emiratov je v enem samem dnevu padlo 254 milimetrov dežja, kar je največ od začetka merjenja leta 1949. Takšno količino padavin sicer v tej puščavski državi običajno izmerijo v skoraj dveh letih.

Sorodna novica V Dubaju popoln kaos zaradi rekordne količine dežja. Za ujmo ni krivo sejanje oblakov.

Kaos je bil popoln, zlasti v prometu: številne ceste so bile povsem poplavljene, ohromljene so bile povezave z vlaki in podzemno železnico, poplavljena sta bila tudi največja nakupovalna centra v glavnem mestu, šole zaprte, mednarodno letališče v Dubaju, eno najprometnejših na svetu, pa je zaradi poplav praktično obstalo.

Kaos v Dubaju. Foto: AP
Kaos v Dubaju. Foto: AP

Odpovedanih je bilo več kot 270 poletov, še 370 jih je zamujalo, posnetki so prikazovali letala, kako so dobesedno bredla po poplavljenih vzletnih stezah, o motnjah pa so poročali še do konca tedna.

Vremenska ujma je prizadela tudi nekatere sosednje države, med njimi Bahrajn in Oman, kjer je zaradi posledic hudega deževja umrlo 18 ljudi, med njimi več otrok.

Ob najhujših poplavah, kar jih pomnijo v ZAE, ni trajalo dolgo, da so se na družbenih omrežjih in medijih začela pojavljati vprašanja, ali je mogoče, da je h katastrofi pripomoglo tudi tako imenovano sejanje oblakov.

To je praksa, ki je sicer v kronično sušnem Dubaju ustaljena, a jo zaradi različnih namenov, vključno za sneženje, obrambo pred točo in odstranjevanje megle na letališčih, uporabljajo tudi v drugih delih sveta.

Premikanje vode z ene na drugo lokacijo

S sejanjem oblakov (cloud seeding) umetno spodbujajo oblake, da bi proizvedli padavine z izstreljevanjem kristalov srebrovega jodida v nebo. Ti v oblake vnesejo drobna ledena jedra, ki nato omogočajo kondenzacijo vlage in s tem pomagajo proizvesti več dežja.

Kristali v oblaku dvignejo količino vlage, zaradi česar je večja verjetnost, da se ta sprosti in pade na površje. Sejanje oblakov se pogosto označuje za ustvarjanje dežja, a gre dejansko bolj za premikanje vode z ene lokacije na drugo.

Postopek namreč kondenzira vodo, ki je že v oblakih. Prav zato je pogoj za uspešno izvedbo sejanja oblakov oblačno vreme, kar predstavlja težavo za območja, kjer oblakov preprosto ni.

Foto: EPA
Foto: EPA

Meteorološki zavod zanikal povezavo s sejanjem oblakov

Po poplavah v Dubaju so se razprava in ugibanja, koliko je imelo posredi sejanje oblakov, razvneli do te mere, da se je bil primoran oglasiti Nacionalni meteorološki center (NCM), ki nadzira vse operacije sejanja oblakov v ZAE. Zatrdil je, da pred ali med neurjem niso izvajali nobenih tovrstnih akcij.

"Med tem vremenskim pojavom nismo izvajali nobenih sejalnih operacij. Bistvo sejanja oblakov je v ciljanju oblakov v zgodnejši fazi, pred padavinami. Sejalne dejavnosti med hudo nevihto bi bile neplodne," je povedal Omar Al Jazidi, namestnik direktorja NCM-ja.

"ZAE ima delujoč program za sejanje oblakov za povečanje količine padavin v tem sušnem delu sveta, vendar ne obstaja nobena tehnologija, ki bi lahko ustvarila takšno količino padavin," pa je za BBC zatrdil profesor Maarten Ambaum z univerze v Readingu.

Foto: EPA
Foto: EPA

Ob tem je še poudaril, da so poplave prizadele tudi druge zalivske države, kjer sejanja oblakov ne uporabljajo. "Za ta del sveta so značilna dolga obdobja brez dežja in nato neredne, močne padavine, a kljub temu je bil to zelo redek pojav."

Tudi BBC-jev vremenoslovec Matt Taylor je poudaril, da je bila nevihta, ki je počasi prečkala Arabski polotok, napovedana. "To je bilo že napovedano kot hud vremenski dogodek. Pred tem so računalniški modeli, ki ne upoštevajo možnih učinkov sejanja oblakov, že dneve napovedovali več kot enoletno količino dežja, ki bo padla v približno 24 urah," je pojasnil.

Pri CNN-u opozarjajo, da bodo neurja, kot so mu bili priča prejšnji teden v zalivskih državah, postala s segrevanjem ozračja vse pogostejša – in da za to ne gre kriviti sejanja oblakov.

Kot še navajajo, tudi če bi NCM tik pred nevihto izvajal program sejanja oblakov, je skrajno malo verjetno, da bi s tem proizvedli več dežja, kot bi ga sicer padlo naravno.

Kitajska na čelu sejalnih akcij

In čeprav je Dubaj najbolj znan po svojem sejanju oblakov, ki ga uporabljajo precej redno, pa še zdaleč niso edini s to metodologijo – uporablja jo več kot 50 držav po svetu, vključno s Slovenijo, pri čemer ima najobsežnejši program Kitajska, ki jo, zlasti na jugu, pesti vse večja suša.

Tehnologijo uporabljajo predvsem zato, da bi napolnili reko Jangce, ki je zaradi ekstremnih vremenskih razmer močno izčrpana. Leta 2020 je Kitajska objavila ambiciozen načrt "Sky River" za preusmeritev vodne pare iz reke Jangce v Rumeno reko. Načrt predvideva postopek sejanja oblakov, ki bi pokril območje v velikosti polovice Indije.

Sejanje oblakov je na Kitajskem tako razvito, da se je Peking celo zapletel v politični spor s sosednjimi območji, ki naj bi jim kradli dež, leta 2009 pa so imeli v prestolnici hude težave z umetno proizvedenim snegom, ki je ohromil 12 glavnih cest.

Dubaj pod vodo. Foto: AP
Dubaj pod vodo. Foto: AP

Praželja po podrejanju narave

Program sejanja oblakov sicer, kljub temu da z njim posamezne države eksperimentirajo že praktično sto let, ostaja do neke mere še vedno uganka, z diametralno nasprotnimi mnenji stroke – medtem ko številni menijo, da gre za metodo, ki lahko pomaga pri hudih sušah, spet drugi opozarjajo, da gre za še nekaj, kar lahko uide izpod nadzora, tretji pa postopek odpravljajo kot blažev žegen, kjer da se učinkov ne da dokazati.

In to je sentiment, s katerim so se spopadali že pionirji umetnega proizvajanja padavin.

Želje in poskusi vplivanja na vreme in vremenske pojave, da bi si jih podredili, so stari kot človeštvo samo – a rituali, obredi in šamansko klicanje dežja so nekaj, dejanske manipulacije vremena s pomočjo tehnologij pa nekaj drugega.

Trgovec s šivalnimi stroji postal "mojster za dež"

Eden pionirjev tega je Charles Hatfield (1875–1958), za katerega, denimo, spletna enciklopedija kot poklic navaja kar "mojster za dež".

Hatfield, sicer trgovec s šivalnimi stroji, je že kot mladenič proučeval umetno proizvajanje padavin in začel razvijati lastne metode proizvodnje dežja, pri čemer se mu je ideja porodila – v kuhinji, ob opazovanju vrenja tekočin v posodah in pare.

Foto: AP
Foto: AP

Leta 1902 mu je nato uspelo razviti tajno mešanico 23 kemikalij, shranjenih v velikih pocinkanih rezervoarjih za izhlapevanje, za katere je trdil, da privabljajo dež, sam sebe pa oklical za "pospeševalca vlage".

Hatfield se je nato lotil oglaševanja svojih storitev, in ni trajalo dolgo, da ga je najelo več losangeleških rančarjev in mu ponudilo 50 dolarjev, če proizvede dež. Hatfield je na območju zgradil stolp za izhlapevanje in – bil uspešen.

Vremenoslovci so sicer dež pripisali že napovedani nevihti, a so Hatfieldovi podporniki to odpravili in "mojster za dež" je začel dobivati vse več ponudb. Mestu Los Angeles je obljubil 460 milimetrov dežja, kar naj bi mu uspelo, mesto pa mu je plačalo tisoč dolarjev.

Manj sreče je imel s projektom na Yukonu, kjer bi moral za 10.000 dolarjev ustvariti dež za rudnike zlata na Klondiku, ki so bili močno odvisni od vode. Ni mu uspelo in Hatfield je z repom med nogami zapustil to kanadsko pokrajino, a podpornikov tudi to ni odvrnilo.

V San Diegu so ga tako najeli za megalomanski projekt polnjenja tamkajšnjega umetnega rezervoarja – kar se je sprevrglo v katastrofalne smrtonosne poplave – in posledično večletno tožarjenje, ki se je sklenilo z razsodbo, da Hatfield ni kriv za dež, ampak da je šlo za "božje dejanje", kar pa je tudi pomenilo, da za svoje storitve ni bil plačan.

Hatfieldovi podvigi so se končali z veliko depresijo, ko je delo presahnilo in se je vrnil spet k prodaji šivalnih strojev. Umrl je leta 1958, svojo kemično formulo pa vzel s seboj v grob.

Foto: EPA
Foto: EPA

Metoda uporabna tudi v boju proti toči

A Hatfield ni bil edini, ki ga je fasciniralo manipuliranje z vremenom. Za očeta sejanja oblakov tako velja ameriški kemik in vremenoslovec Vincent Schaefer, ki je princip delovanja odkril leta 1946.

S prijateljem Irvingom Langmuirjem sta sprva izvajala poskuse s "superohlajenimi" oblaki, tako da sta uporabila globoko zamrznjene delce potencialnih sredstev za spodbujanje rasti ledenih kristalov – sol, smukec in najrazličnejše kemične snovi. Pri tem je Schaefer po naključju odkril, da je mogoče z dodajanjem suhega ledu "superohlajeno" vodo spremeniti v ledene kristale.

Njegov kolega, znanstvenik Bernard Vonnegut, je ločeno eksperimentiral s konceptom s pomočjo srebra in kemikalijami jodida in tako ustvaril srebrov jodid.

Tako srebrov jodid kot suhi led sta se izkazala za učinkoviti sredstvi pri spreminjanju fizične kemije superohlajenih oblakov, kar pomeni, da se lahko pod določenimi pogoji uporabljajo tako za povečevanje sneženja kot tudi za zatiranje strel in toče, kar še danes uporabljajo na letališčih.

Foto: EPA
Foto: EPA

Oba znanstvenika sta delala pod okriljem družbe General Electric, obe metodi pa uporabljajo od leta 1946, ko je med poletom iz New Yorka Schaefer iz letala na oblak odvrgel suhi led in uspelo mu je povzročiti sneženje na zahodu zvezne države Massachusetts. Je pa po tem poletu trajalo še slabih 30 let, da so metodo leta 1975 patentirali.

Od Malezije do Slovenije

V Evropi se je sejanje oblakov začelo v Franciji leta 1950, da bi na poljih zmanjšali škodo zaradi toče, podobno tudi v Španiji in Avstriji, kjer še vedno uporabljajo sejanje oblakov prav za ta namen.

Podobni projekti kot v ZDA so potekali v Avstraliji, kjer je poskuse s sejanjem oblakov med letoma 1947 in 1960 izvajala organizacija znanstvenega in industrijskega raziskovanja (CSIRO).

Program za proizvajanje dežja v sušnih predelih in snega v gorskih so intenzivnejše okrepili v novem stoletju, avstralska vlada pa je leta 2006 namenila 7,6 milijona dolarjev za raziskave sejanja "toplih oblakov".

V jugovzhodni Aziji, denimo v Indoneziji in Maleziji, uporabljajo sejanje oblakov predvsem za čiščenje onesnaženega zraka s pomočjo dežja, podobno poskušajo tudi v Indiji in Pakistanu.

V Sloveniji je metodologija v rabi vse od leta 1983, in sicer za boj proti toči na Štajerskem in Prekmurju. Postopek s turbinsko polnjeno različico športnega letala Cessna 206, opremljenim z zunanjimi agregati, izvaja z mariborskega letališča Edvarda Rusjana Letalski center Maribor pod okriljem Evropske agencije za varnost v letalstvu (EASA) in ministrstva za kmetijstvo.

Foto: AP
Foto: AP

Razkol v stroki glede učinkovitosti

Kljub dolgi zgodovini sejanja oblakov in okrepljenemu zanimanju zanj zaradi podnebnih sprememb pa so dokazi o učinkovitosti postopka dokaj nejasni. Kot navaja CNN, je izjemno težko ugotoviti, kakšen vpliv ima postopek dejansko na padavine, saj je vse skupaj težko kvantificirati.

“Kako veste, koliko padavin, ki jih na koncu pade, dejansko nastane zaradi sejanja oblakov in koliko bi jih padlo po naravni poti?” je za CNN vprašal Daniel Swain, podnebni znanstvenik na kalifornijski univerzi UCLA. “Tu se ne da izvesti poskusov v resnično nadzorovanem okolju.”

To ne pomeni, da se raziskovalci niso trudili. Leta 2003 je ameriška Nacionalna akademija znanosti pripravila raziskavo, v kateri so predstavili visoko stopnjo negotovosti glede učinkovitosti sejanja oblakov. Od takrat dalje so izvedli še vrsto študij, a nobena ni bila zares prepričljiva.

Raziskava Svetovne meteorološke organizacije iz leta 2019 je pokazala, da se je povečana količina padavin gibala med 0 in 20 odstotki, pri čemer je bila zgornja meja dosežena v razmerah, v katerih je bilo zelo verjetno, da bodo oblaki že sami naravno ustvarili padavine.

Foto: EPA
Foto: EPA

Raziskava, objavljena leta 2020 v reviji Proceedings of the National Academies of Sciences, pa je nakazala, da bi lahko z enim postopkom sejanjem oblakov proizvedli do 10 odstotkov več padavin, kot bi jih padlo naravno.

Pomisleki ostajajo

Znotraj znanstvene skupnosti tako ostaja kar nekaj skepse. “Potrebne so nadzorovane raziskave, ki bi dejansko pokazale, da je bilo sejanje oblakov tisto, ki je znatno povečalo padavine,” poudarja Swain.

Stroka ob tem poleg na problematiko kemikalij, ki jih uporablja, opozarja tudi na zlorabe tehnologije. Številne tako skrbi, kdo točno bo nadzoroval nebo in kako etično razdeliti vodo.

Porajajo se namreč strahovi, da bi se sejanje oblakov lahko uporabljalo v politične namene za preprečevanje padavin na določenih območjih, zato poudarjajo potrebo po mednarodni regulaciji področja.

Kot opozarja stroka, se voda ne da ustvariti, ampak se zgolj preoblikuje v zaprtem ciklu. "Popolnoma mogoče je, da s sejanjem oblakov dejansko kradete vodo nekomu drugemu," še opozarja Swain.