Rahela Jagrič Pirc je zaključila študij iz filmske in video produkcije na univerzi Wolverhampton v Veliki Britaniji. Njen diplomski film My Two Best Friends je postal dobitnik dveh nagrad prestižne Royal Television Society. Šolanje je nadaljevala na magistrskem študiju filmske in TV režije na univerzi Bournemouth, ki ga je zaključila s kratkim stereoskopskim filmom Coming Home (2009). Foto: Arhiv Rahele Jagrič Pirc
Rahela Jagrič Pirc je zaključila študij iz filmske in video produkcije na univerzi Wolverhampton v Veliki Britaniji. Njen diplomski film My Two Best Friends je postal dobitnik dveh nagrad prestižne Royal Television Society. Šolanje je nadaljevala na magistrskem študiju filmske in TV režije na univerzi Bournemouth, ki ga je zaključila s kratkim stereoskopskim filmom Coming Home (2009). Foto: Arhiv Rahele Jagrič Pirc

Njen režijski prvenec je mladinski film, umeščen v Kostanjevico na Krki. V središču dogajanja je 14-letni Kanadčan Tobi, ki z mamo Kristino čez poletje preživlja počitnice v Sloveniji pri babici Gizeli. Kristina se je v domače kraje vrnila nepričakovano, z načrti o razstavi v tamkajšnji galeriji. Film odpira tematike odraščanja, prvih ljubezni in tujosti, obenem pa se je bilo za režiserko "zanimivo dotakniti tudi krize srednjih let, časa, ko potrebuješ nove stvari in adrenalin".

V filmu igrajo Kolja Chilima Budišin, Ivo Barišič, Manca Dorrer, Irena Mihelič, Alenka Kraigher, Aljaž Jovanovič, Aliash Tepina, Matic Jamar, Neja Čušin, Jakob Cilenšek, Liam Cimperman in drugi.

Direktor fotografije je bil Darko Herič, montažer Mateja Rackov, glasbo podpisuje Janez Dovč, oblikovalec zvoka je Boštjan Kačičnik, scenograf Miha Ferkov, kostumografinja Nadja Bedjanič, oblikovalka maske pa Anita Ferčak. Direktorica filma je Amela Ikovic.

Film Vesolje med nami je na nedavnem 10. mednarodnem festivalu otroškega filma v Seulu dobil svojo prvo mednarodno nagrado. Glavnemu igralcu iz filma, Kolji Chilimi Budišinu, so podelili nagrado za najboljšega igralca v tekmovalnem programu Kids Vision. Prav te dni je film na ogled tudi na sarajevskem filmskem festivalu v mladinski sekciji TeenArena.

V najinem pogovoru je režiserka govorila o tem, kako se povezujejo galaksije in odnosi med ljudmi, zakaj je bilo zanjo bistveno film snemati prav v Kostanjevici na Krki, v kakšnem smislu jo je oblikovalo življenje v tujini, in tudi na kakšen način je skozi film razgrnila svoj pogled na položaj umetnice v družbi.

Vabljeni k branju pogovora.


Film ste zasnovali na vzporednicah med vesoljem na eni strani in odraščanjem ter spreminjajočimi se odnosi na drugi strani, kar izraža že naslov Vesolje med nami. Je bilo izhodišče za film prav to, iskanje paralel med procesi v vesolju in dinamikami v intimnih odnosih?
Naslov je pravzaprav prišel šele na polovici razvoja projekta. Izhodišče je bil od vsega začetka mladostnik, ki najde v starejšem izobraženem človeku določeno oporo, očetovsko figuro, ki jo pogreša. In ta oseba mu začne predavati o vesolju tam zunaj. Ta oseba je Herman, slep astronom, ki dolgo ni bil v stiku s svojo strastjo – raziskovanjem vesolja. Herman, medtem ko uči Tobija o vesolju, na novo oživi svojo strast, svoje življenje. In na tej točki se začnejo risati vzporednice med odnosi med ljudmi in procesi v vesolju. Na primer, toliko že vemo o vesolju, vendar še vedno ogromno ostaja neraziskano. Tako je tudi v naših odnosih.

Sorodna novica Prva mednarodna festivalska nagrada za film Vesolje med nami

Mislimo, da vemo že veliko, vendar ostajajo neodkrite sfere, ki nas lahko vedno znova presenetijo. V enem trenutku lahko doživimo čudovit zvezdni utrinek, že v drugem trenutku pa lahko pademo v črno luknjo. Podobna je povezava s časovno relativnostjo; v vesolju se neka stvar zgodi pred milijoni let, vendar jo lahko vidimo šele danes. Tako je tudi v naših odnosih – so stvari, ki so nas na nek način determinirale v preteklosti, preko naših prednikov in še danes nas to spremlja in na nek način kaže rezultat. Vse te komponente se čudovito dopolnjujejo. Vzporednice so se med samim pisanjem scenarija rojevale sproti in sem bila vedno znova presenečena, kaj vse lahko apliciramo iz vesolja na naše odnose tu, na Zemlji.

Ta prepletanja se izražajo tudi kot vizualne metafore, na primer ko se potica prelevi v vesolje oz. v galaksijo.
To je trenutek inspiracije! Ravno ko sem zavzeto pisala, sem zraven jedla potico in videla zgodbo tudi v njej. Trenutek s potico je za Tobija moment samorefleksije, ko najprej dojame, da ima potica s svojimi spiralami podobno obliko kot galaksija Andromeda. Vendar pa na metaforični ravni ta spirala izraža Tobijevo čustveno stanje, ki je zapleteno in pri katerem ostaja odprto vprašanje – ali se bo še naprej oddaljeval od svoje družine ali pa se ji bo spet začel približevati.

Podobno je z metaforo vode, ki je predstavljena v filmu. Tobi na primer teče v mrzlo vodo, ledeno reko, ko je čustveno na tleh, ko ne vidi rešitve in ga obdaja tesnoba, po drugi strani pa mu topla voda nudi zatočišče, zavetje, oziroma dobro počutje, kjer se znajde s Tjašo. Še dobro, da ima Slovenijo toliko naravnih danosti, da lahko takšne metafore pokažemo na različne načine.

Film so poleti 2020 snemali na različnih lokacijah – v Vikrčah pri Medvodah, na Zaplani v okolici Vrhnike, Kostanjevici na Krki z okolico in letališču Brnik. Foto: Frančišek Ksaver Šinkar/Arsmedia
Film so poleti 2020 snemali na različnih lokacijah – v Vikrčah pri Medvodah, na Zaplani v okolici Vrhnike, Kostanjevici na Krki z okolico in letališču Brnik. Foto: Frančišek Ksaver Šinkar/Arsmedia

Vam je bilo najbolj pomembno sporočilo, kako se izkopati iz občutka nerazumljenosti v lastnem okolju? Kako se pomiriti z drugačnostjo? Tobi je temnopolt tujec, ki se mimo lastne volje znajde na Dolenjskem. Tisti, ki ga najbolj vidi, je slepec, ki prepozna v njem, kar drugi spregledajo.
Tobijeva mama Kristina ima na koncu filma razstavo, z naslovom Zlivanja. Mislim, da je naslov zelo zgovoren in ga lahko dojamemo na več načinov. Liki v filmu so sprva nerazumljeni in odtujeni, vendar ko postanejo odprti za spremembe, za nova poglavja v življenju, se začne pri vsakem ta proces zlivanja. Zlijejo se en z drugim, zlijejo se s sabo in zlijejo se z okoljem. Postanejo razumljivi in razumljeni.

Kako se pomiriti z drugačnostjo, sem tudi sama izkusila na lastni koži. Ko sem se preselila v Kanado, sem se počutila osamljeno, izolirano od sveta, ki sem ga poznala. Vendar pa sem na začetku bivanja srečala gospo, ki mi je dejala, da si "tujec toliko, kolikor se tujec počutiš". In ta modrost me še danes pomirja v različnih situacijah.

Rahela Jagrič Pirc

Pogosto se zgodi, da na vizualni ravni zaidemo v stereotipe in predsodke. Ta pojem slepote je prikazan v filmu na način, kako dati priložnosti neznancem, biti odprt za pogovore. Ko Herman zatipa Tobijeve lase, se zave, da je tudi Tobi nekako vesoljec v tej vasi, in to se ga dotakne. To je zame eden ključnih trenutkov filma. Zares, slepec v njem prepozna, kar drugi spregledajo. Enako velja za Tobijev odnos do Hermana.

Kako se pomiriti z drugačnostjo, pa sem tudi sama izkusila na lastni koži. Ko sem se preselila v Kanado, sem se počutila osamljeno, izolirano od sveta, ki sem ga poznala. Vendar pa sem na začetku bivanja srečala gospo, ki mi je dejala, da si "tujec toliko, kolikor se tujec počutiš". In ta modrost me še danes pomirja v različnih situacijah.

Vsi osrednji liki so v tem smislu vesoljci. Tjaša pravi, da je družba ne sprejema, mama ne želi slediti družbenim konvencijam, vsi se počutijo tesnobno v okolju, ki naj bi bilo domače ...
Vsak človek išče svoje mesto pod Soncem. Iščemo svoje skupnosti, svoje galaksije, kjer se bomo smeli počutili biti to, kar smo. Življenje pa nas včasih zapelje na druge tirnice, kjer se počutimo kot vesoljci v svojem/lastnem okolju in iščemo povezave, tipamo za sočlovekom. Tako je tudi med Tobijem in Hermanom ali Tobijem in Tjašo. Ko najdeš pravega človeka, je to vse, kar potrebujemo, da spregledamo.

Film je sofinanciral Slovenski filmski center, finančno podporo pa je prejel tudi od Filmskega centra Srbije in srbskega ministrstva za kulturo. Producent je Boštjan Ikovic (Produkcijska hiša Arsmedia), koproducenti pa so RTV Slovenija, MB Grip, NuFrame, Zvokarna in Mir Media Group iz Srbije s sodelovanjem Filmskega studia Viba film. Foto: Frančišek Ksaver Šinkar/Arsmedia
Film je sofinanciral Slovenski filmski center, finančno podporo pa je prejel tudi od Filmskega centra Srbije in srbskega ministrstva za kulturo. Producent je Boštjan Ikovic (Produkcijska hiša Arsmedia), koproducenti pa so RTV Slovenija, MB Grip, NuFrame, Zvokarna in Mir Media Group iz Srbije s sodelovanjem Filmskega studia Viba film. Foto: Frančišek Ksaver Šinkar/Arsmedia

Zakaj ste se odločili za srečen konec, konkretno za to, da se družina znova združi?
Poleg najstniške teme mi je bilo zanimivo dotakniti se krize srednjih let, časa, ko potrebuješ nove stvari in adrenalin – zakon in služba padeta v status quo, odnos postane rutina. Mami Kristini zadošča druženje z nekoč vznemirljivim prijateljem Andrejem, po drugi strani pa vseeno hrepeni po možu Joelu. Preizkušnje te prizemljijo, kar vpliva na tvojega otroka in družino. Kako obrniti prioritete v korist družine? Kaj mladostniku pomeni stabilna družina? Na tem sem gradila. Ko sem pisala scenarij, sem imela ves čas v mislih srečen konec. Vsi imamo vzpone in padce, jasno, a na koncu morda vseeno stoji vnovična povezava, pomiritev.

Liki se skozi film pomikajo skorajda pravljično, tudi vizualno, prehajajo med temo in svetlobo. Herman na primer sprva zase reče: "Jaz živim on the dark side." Je bil to za vas ključen razvoj likov, to prehajanje iz teme v svetlobo?
Tema in svetloba v filmu igrata ključno vlogo. Ne samo na fizični ravni, tudi v metaforičnem smislu. To je proces vsakega lika: začne v točki, ko ni zadovoljen s sabo in se prebija, nato pa mu sočlovek pomaga rasti, mu pomaga spregledati/odkriti svetlobo. Vsi iščemo ljudi, ki bi nas razumeli. V svojem vesolju potrebujemo druge ljudi, če hočemo, da se nam zvezde poklopijo. Veliko vlogo je tu odigrala tudi čudovita fotografija direktorja fotografije Darka Heriča.

Ste že vnaprej vedeli, da želite te točno določene lokacije, kot je Kostanjevica na Krki? Ste že pisali z geolokacijami v mislih?
Da, od začetka je bila to zame edina opcija, Kostanjevica je res idiličen, fotogeničen kraj. Z zelenjem, reko Krko, vinogradi, je zgodovinsko in umetniško bogato mesto. Observatorij in babičino hišo smo zaradi produkcijskih razlogov posneli drugje, vse ostalo pa je posneto na lokaciji. V Kostanjevici sem posnela tudi svoj prvi kratki film, v katerem je igrala moja pokojna babica Gizela, ki je bila izredno ostra pa vendar tudi prikupna. Tako da je lik Gizele v tem filmu poklon moji babici.

Ženski liki so v filmu brez izjeme tiste, ki uredijo vse v odnosih, ženske povabijo na zmenek, ženske prve objamejo, slišimo stavek: "Vse moram sama!", mama skrbi za vso družino. Je bil to eden od ciljev, dati realističen odtis stanja v odnosih, prikazati, kako čustveno delo v glavnem obvisi na ženskah?
Ženski liki ne izgubljajo časa, so aktivni, ne čakajo na moške, brez zadržkov pristopijo k moškim. Želela sem, da so trdni in močni značaji, ki se borijo za preživetje, ki ne čakajo na moške, ki so odvisne same od sebe. V tem je nekaj avtobiografskega, posebno v smislu življenja ženske-umetnice, to sem želela prikazati pri Kristini. Kot umetnica se nenehno boriš. "Mi smo bolj umetniki preživetja kot ambasadorji kulture," pravi Kristina in to je tudi moje mnenje. Nič ti ni dano, če se hočeš dokazati, moraš dati ves svoj čas, v odnose, v kariero, moraš biti proaktiven.

Na snemanju filma Vesolje med nami. Foto: SFC/Ksaver Frančišek Šinkar
Na snemanju filma Vesolje med nami. Foto: SFC/Ksaver Frančišek Šinkar

Študirali ste v Veliki Britaniji, kajne? Kakšna izkušnja je bila to in kako vas je oblikovala?
Že od osnovne šole sem imela samo to vizijo, da bom filmska režiserka. Na AGRFT se mi ni uspelo vpisati, iskala sem alternative, zato sem sprva zaključila Akademijo za multimedije. Nato se je ponudila priložnost – Agencija za razvoj Posavja je razpisovala štipendije za študij v tujini, celo leto sem opravljala študentsko delo in skupaj s prihranki je bilo dovolj, da sem lahko odšla na študij v Veliko Britanijo. Zunaj se ti obzorja odpirajo, ne samo v smislu praktičnih del in vaj, ampak tudi teorije, postaneš bolj vedoželjen, zagret za raziskovanje sveta. Vleklo me je v raziskovanje. V sklopu študija sem za magistrsko delo na univerzi Bournemouth izvedla pionirski projekti – kot prva Slovenka sem posnela prvi kratki s3D (stereoskopski) film. Ta izkušnja in tudi pozneje, ko sem živela v tujini, mi je dala pogum in me naučila vztrajnosti. Tudi če ti na prvi stopnici kaj spodleti, je še vedno mogoče uresničiti svoje sanje.

Zdaj pa sem od leta 2018 nazaj v Sloveniji, kjer sem si ustvarila družino. Pravzaprav se je vse, film in družina, dogajalo hkrati. Bila sem v začetku nosečnosti, ko smo snemali film. Nosečnost mi je dala še več zagona in energije. Seveda mi brez podpore moža in družine ne bi uspelo.

Koliko časa pa je trajal ves proces ustvarjanja filma?
Treatment sem imela pripravljen leta 2015, potem smo se prijavili na SFC na razvoj scenarija. K pisanju sem povabila Darjo Medić kot soscenaristko. Spoznali sva se na Novi Zelandiji, ko sem živela tam. Našli sva se v pisanju, bili sva iskreni, zmožni kritik in pohval. Leta 2019 smo dobili potrjeno realizacijo in se 2020 odločili za snemanje, a se je država ravno takrat zaprla. Potem je zavladala negotovost, ustavljeno je bilo financiranje. Iz dneva v dan nismo vedeli, ali bomo snemali. Nismo vedeli, kaj bo. Ko se je država odprla, 15. maja, smo začeli z vajami in jih izpeljali zelo hitro. Stvari so stale. Junija in julija smo potem le snemali. Zaupali smo, da bomo zmogli, čeprav nas je nenehno skrbelo, če kdo zboli ... bil je res popoln kaos.

Za vloge ste izbrali uveljavljene igralce pa tudi več naturščikov. Kako je izgledal kasting, posebno v času epidemije?
Ivo Barišič je bil denimo moja edina in prva izbira, za mladostnike pa smo imeli avdicije. Najbolj specifična je bila vloga Tobija, saj smo bili zelo omejeni: iskali smo dvojezičnega, temnopoltega fanta prave starosti, ki bi bil prikupen in s smislom za igro. Kolja sploh ni šel primarno na avdicijo, samo spremljal je kolega, tako da smo imeli srečo, da se je pojavil. Filipe, ki igra Tobijevega očeta, pa je Portugalec, ki živi v Ljubljani in uči angleščino. Vse v zvezi s kastingom je zaradi epidemije potekalo prek spleta. V živo smo se videli šele, ko so se ukrepi sprostili in smo začeli z vajami. Vse je bilo zadnjo minuto.

"Ivo Barišič je bil moja edina in prva izbira za vlogo Hermana," poudarja režiserka. Foto: Frančišek Ksaver Šinkar/Arsmedia

Pri glasbeni opremi je sodelovala vrsta mladih slovenskih zasedb, nastala je tudi izvirna filmska glasba.
Že pri pisanju sem videla, da želim dve vrsti glasbe, da želim skladatelja, ki bo ustvarjal avtorsko glasbo, zraven pa sem želela uporabiti še obstoječa glasba slovenskih bendov. Vesela sem, da sem delala s tako vsestranskim glasbenikom, kot je Janez Dovč, saj je poleg instrumentalne glasbe poskrbel še za dva avtorska komada. Nosilno pesem Vesolje sta odpela Neža Drobnič Bogataj in Bojan Cvjetićanin. Pesem daje ritem filmu in ga opremi, prinaša mladostno razpoloženje. Jure Longyka pa mi je pomagal pri izboru slovenskih skupin, med katerimi so Mrfy, Jardier, Fed Horses, Čedahuči, Rudi Bučar idr.

Želim si tudi več podpore za scenariste, saj ni dobrega filma brez dobrega scenarija. Država lahko ima korist od filma, a kot da tega sploh ne opazi.

Rahela Jagrič Pirc

S kakšnim občutkom se po prvem zaključenem dolgometražnem filmu lotevate naslednjega celovečerca?
Z isto vnemo, a sem trenutno malo bolj posvečena družinskemu življenju. Ne da me to ovira. Če čutiš, da si za nekaj poklican, moraš delati in se boriti. Življenje v tujini te obleče s trdo kožo, daje motivacijo, da najdeš vse možne načine in poti, tudi po zavrnitvah. Ogromno je bilo namreč zavrnitev! Film je pri nas podhranjen, toliko bi lahko imeli od njega, če bi denimo film dojemali tudi kot gospodarsko panogo, ki ima izjemne multiplikacijske učinke tudi na druga področja, od turizma, gostinstva do različnih drugih obrti. Želim si tudi več podpore za scenariste, saj ni dobrega filma brez dobrega scenarija. Država lahko ima korist od filma, a kot da tega sploh ne opazi. Upam, da se to tudi v prihodnosti obrne filmarjem v prid.