Fizična zapuščina prve svetovne vojne v našem prostoru je pestra, saj je nekdanje bojišče polno strelskih in povezovalnih jarkov, kavern, mitraljeških in topniških položajev, vojaških poti. Na vojno nas spominjajo pokopališča, cerkvice, kapelice in spominska znamenja. Med to bogato nepremično zapuščino pa je na območju fronte in bližnjega zaledja na površju in pod zemljo tudi premična dediščina, ki jo lahko opazujemo predvsem v številnih zasebnih muzejih, večinoma v Posočju. "Seveda gre v tem primeru za pomembno dediščino konflikta, ki je po zakonu razumljena kot arheologija," izpostavi naš sogovornik, mladi doktor arheologije v idrijskem podjetju Avgusta, d. o. o., ki se zavzeto ukvarja tudi z arheologijo prve svetovne vojne.

Zahodna fronta dala zagon arheologiji
Čeprav ob omembi arheologije najprej pomislimo na izkopavanje najdb iz zelo oddaljenih časov, na rimske amfore, egipčanske mumije, prve žarne pokope in podobno, pa arheologi po svetu že nekaj časa dejavno preučujejo tudi arheologijo konfliktov. Že od začetka 90. let so na zahodni fronti najprej ljubiteljske skupine, nato pa tudi skupine pod okrilji muzejev in institutov iskale ostaline vélike vojne. "Za rojstno točko arheologije prve svetovne vojne veliko arheologov omenja francoska izkopavanja leta 1991, ko so odkrili množični grob padlih francoskih vojakov, med katerimi je bil tudi pisatelj Henri Alban-Fournier," pove arheolog Košir. V zadnjem desetletju je v Franciji in predvsem v Belgiji arheološka obravnava prve svetovne vojne postala stalnica, arheološke raziskave potekajo tudi v sosednjih Italiji in Avstriji, na Slovaškem, Poljskem, v Veliki Britaniji, Turčiji in celo Jordaniji.

Pri nas pa so takšne arheološke raziskave še vedno redke. Čeprav so od leta 2008 vojaške ostaline, ki so bile v zemlji vsaj 50 let, tudi zakonsko označene kot arheološke, pa Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije takšnih arheoloških raziskav ne predpisuje ravno pogosto. Tako imamo po besedah našega sogovornika zgolj posamezne primere, ko se je arheologija pri nas posvetila tudi svetovni vojni. "Med slovenskimi arheologi večinoma še vedno prevladuje neka distanca do arheologije modernih konfliktov, posebno med starejšimi generacijami. Obenem se moramo zavedati, da se tovrstna arheologija na slovenskih univerzah še ne poučuje," poudari Košir. Za primerjavo – v Belgiji je bil že leta 2003 odprt oddelek za arheologijo prve svetovne vojne na flamskem inštitutu za dediščino.

V Sloveniji pa so raziskave plod osebnih interesov posameznikov. "Porast raziskav je opazen predvsem po letu 2010, ko sem opravil manjše neinvazivne raziskave na Rombonu, med letoma 2011 in 2013 pa smo skupaj s kolegi iz Centra za preventivno arheologijo ZVKDS in angleškimi arheologi raziskovali na območju tolminskega mostišča. ZVKDS je prve arheološke raziskave ob gradbenih in drugih posegih na območju nekdanje fronte predpisal šele leta 2014, do danes pa lahko takšne raziskave preštejemo na prste ene roke. Izmed vseh območij je bil Rombon do danes deležen največje pozornosti," pojasnjuje Košir.

Pisni viri niso vedno stoodstotni
In kaj vse raziskujejo? "Arheologija nam lahko ponudi najprej vpogled v življenje in smrt padlih vojakov. Za zdaj so bili arheološko izkopani le posmrtni ostanki enega vojaka, v tujini pa so takšna odkritja in izkopavanja padlih vojakov stalna praksa. Z arheološko metodo in ugotovitvami fizične antropologije in naravoslovnih analiz ter zgodovinopisja je včasih mogoča celo identifikacija umrlega vojaka. Vsekakor lahko pridobimo pomembne informacije o odkritih posameznikih, četudi jih poimensko vedno ni mogoče prepoznati. Potem je tu razkrivanje dogodkov na mikrolokacijah, saj je mogoče podrobno proučiti posamezno kaverno, položaj ali del bojišča, rezultati pa so seveda odvisni tudi od ohranjenosti arheološkega zapisa in usposobljenosti raziskovalca. Treba se je zavedati, da pisni viri niso vedno stoodstotni in da vse ni bilo zapisano, niti dokumentirano. Ravno to vrzel skuša zapolniti arheologija."

Opirajo se na različne vire, saj je po Koširjevih besedah čar arheologije modernih konfliktov ravno v tem, da jih je toliko dostopnih – ob klasičnih arheoloških podatkih še uradni vojaški dokumenti, tedanji časopisi, pisma in dnevniki vojakov, pričevanja, fotografije, celo filmski posnetki. Do zdaj so predvsem preverjali, kakšna je sploh ohranjenost arheološkega zapisa in potencial za morebitne sistematične raziskave v prihodnosti. Izkopi so bili v strelskih in povezovalnih jarkih, kavernah, mitraljeških položajih, na prostoru barak, pokopališč in bolnišnic. Večina trenutnih raziskav pa poteka na podlagi rezultatov lidarskega snemanja – torej laserskega skeniranja pokrajine, ki omogoča veliko meritev v kratkem času. Z njim dobijo pregled nad obsežnimi območji in lahko razberejo sledi, ki jih je vojna zapustila v pokrajini.

"Vsekakor je vojna močno posegla v pokrajino. Tako uničujočega vpliva na naravno okolje ni pri nas imela še nobena vojna, posledice pa bodo opazne še zelo dolgo. V vojni so bila uničena tudi naselja v bližini fronte, kar se ponekod kaže tudi v arhitekturi in odsotnosti stavb iz predvojnega časa. Z vojno je prišlo tudi begunstvo, vračanje ljudi po končani vojni pa se kaže v zasipavanju položajev na območjih, primernih za kmetijstvo in bivanje. Zaradi vsesplošnega pomanjkanja so se ljudje lotili tudi tako imenovanega nabiranja železa, s katerim so poskušali preživeti v povojnih časih. Veliko vojaškega materiala je bilo uporabljenega tudi v vsakodnevnem življenju, takšne primere pa najdemo lahko celo še danes," opisuje Košir.

Pri nas še danes vidni strelski jarki
In to je velika prednost soškega bojišča. V Franciji in Belgiji, seveda z izjemo nekaterih krajev, so najbolj opazna zapuščina zahodne fronte pokopališča. Pri nas je popolnoma drugače. "Večinski del nekdanje soške fronte je potekal po območju, ki danes ni kultivirano in poseljeno, zato je ostalin precej več. Še danes lahko opazujemo strelske jarke in granatne kraterje, kar na primer v Belgiji skoraj ni mogoče." Največ ostalin je tam, kjer so potekali najsrditejši boji – torej na Krasu, kjer je gostota jarkov in drugih objektov precej večja kot v visokogorju.

Na Krasu ali tolminskih mostiščih lahko torej danes najhitreje naletimo na dobro vidne ostanke dogajanja pred 100 leti. Prav tako obiskovalcev po mnenju našega sogovornika ne pusti ravnodušnih obisk visokogorskih bojišč – na primer Rombona ali Krnskega pogorja. In ravno želja, da ljudje do dediščine našega področja ne ostanejo ravnodušni, prežema snovalce Poti miru od Alp do Jadrana. Fundacija Poti miru v Posočju je namreč ob stoletnici začetka soške fronte, ki je med letoma 1915 in 1917 spremenila podobo Posočja, muzeje na prostem, vojaška pokopališča, spominske cerkve in kapele ter nekatere spomenike soške fronte povezala s sprehajalno potjo. Vsak, ki ga zanima, kje je potekala frontna linija in kakšno sled je pustila do danes, se lahko ob pomoči informacijskih brošur, tabel in oznak sprehodi od Julijskih Alp, doline ob Soči, Goriške, Krasa vse do morja.

Muzeji na prostem so na dejanskih mestih bojev, ki najbolj neposredno pokažejo, kje se je odvijal ta del zgodovine. V Zgornjem Posočju jih je šest (Ravelnik, Čelo, Zaprikraj, Mrzli Vrh, Mengore in Kolovrat), na Goriškem so trije (Park miru na Sabotinu, Škabrijel, Spominski park Prižnica), na slovenskem Krasu pa je v muzej na prostem prve svetovne vojne spremenjena kraška jama Pečinka. Na italijanski strani je od Gorice do Trsta pet muzejev na prostem (Brestovec, Debela Griža/M. San Michele, Vrtača petstotih/Dolina dei Bersaglieri, Tematski park prve svetovne vojne v Tržiču/Parco Tematico della Grande Guerra, Grmada/Ermada).

"Zagotovo pa priporočam tudi ogled državnih in zasebnih muzejev, ki hranijo predmete iz prve svetovne vojne, ter branje katerega izmed objavljenih dnevnikov vojakov s soške fronte, ki nam pomagajo razumeti veliko rano, ki jo je vojna povzročila v naših krajih, tako fizično kot tudi čustveno, saj so številne družine občutile izgubo družinskih članov, ki jim jih je vzela vojna," dodaja Uroš Košir.