Dvoboj dveh ostrostrelcev Dušana Hauptmana in v ozadju Velimirja Perasovića. Foto: Aleš Fevžer
Dvoboj dveh ostrostrelcev Dušana Hauptmana in v ozadju Velimirja Perasovića. Foto: Aleš Fevžer
4 Roman Horvat (200 cm, 1971)
5 Klemen Zaletel (194 cm, 1973)
6 Jaka Daneu (195 cm, 1971)
7 Nebojša Razić (203 cm, 1968)
10 Dušan Hauptman (185 cm, 1960)
11 Marko Tušek (203 cm, 1975)
12 Marijan Kraljević (212 cm, 1970)
13 Boris Gorenc (195 cm, 1973)
14 Vitalij Nosov (212 cm, 1968)
15 Žarko Đurišić (206 cm, 1961)
Trener: Zmago Sagadin
Zmago Sagadin
Do največjih uspehov je Olimpijo popeljal Zmago Sagadin. Foto: Aleš Fevžer

Bila je tudi polna dvorana. Ogromno naših navijačev, prav neverjetno. To je bilo prvo pravo romanje naših navijačev. Potem pa še tisto v Rimu, ko smo na Final Fouru osvojili tretje mesto, ko je bilo nekaj tisoč naših navijačev. Ne bom nič novega povedal - tako je užitek igrati.

Dušan Hauptman
Green Dragons
Bleda senca je tudi navijaška skupina Green Dragons, ki sploh ne hodi več na košarko, v zlatih časih pa so klub podpirali tudi na gostovanjih, zdaj pa jih ni niti v Stožicah. Foto: Aleš Fevžer

V klubih in na košarkarski zvezi na primer bi moralo biti več nekdanjih košarkarjev, se pravi tistih, ki smo bili na začetku v tej slovenski košarki, torej od leta 1991 naprej. Dovolj nas je oziroma jih je, ki bi lahko veliko pomagali - vsak na svoj način. Tudi pri drugih športih - ampak govorimo o košarki - je premalo nekdanjih igralcev v klubih, reprezentancah in na zvezah katere koli organizacije. So določeni ljudje zraven, proti katerim nimam nič, ampak niso imeli v košarki nobene zveze, zdaj pa so zraven. So v klubih, reprezentancah, na zvezi ... V reprezentanci se je poskusilo - kot nekakšen poskusni zajček -, pa ni šlo.

Roman Horvat
Roman Horvat
Ena izmed akcij igralca tekme Romana Horvata. Foto: Aleš Fevžer

zdaj na eni najnižjih točk.

15. marca 1994 je tedaj Smelt Olimpija v Lozani na kolena spravila Saski Baskonio (91:81), tedaj znano kot Taugres, vmes se je v spomin najbolj vtisnila kot Tau Ceramica, danes kot Laboral Kutxa. Z veliko zmago nad Baski, pri katerih sta bila najboljša ameriški krilni center Kenneth Bannister (33 točk, 11 skokov) in splitski ostrostrelec Velimir Perasović (22 točk), so zmaji osvojili evropski pokal, drugo najmočnejše klubsko tekmovanje na stari celini.

V polfinalni skupini, kjer je bilo v vsaki skupini po šest ekip, je Olimpija osvojila prvo mesto prav pred Taugresom. Edina dva poraza na desetih tekmah pa sta Ljubljančanom prizadejala Taugres in Split, toda zadnji ni odločal o ničemer. V drugi skupini sta si vstopnico v izločilna dvoboja priigrala Cholet in Aris.

Izjemna naveza Horvat-Hauptman
Ob polčasu so Ljubljančani vodili za dve (43:41), v drugem pa le še stopnjevali ritem in na krilih 16 trojk (iz 34 poskusov) osvojili prestižno lovoriko. Tri leta pozneje so velik klubski uspeh oplemenitili še s tretjim mestom v najvišjem rangu evropske košarke, Evroligi, ko so na Final Fouru varovanci Zmaga Sagadina klonili pred poznejšim prvakom Olympiacosom, nato pa premagali Asvel. Druga je bila Barcelona.

Sagadin je Olimpijo vodil tudi v Lozani, kjer je bil podaljšana roka trenerja legendarni kapetan zeleno-bele barke Dušan Hauptman, ki je že v polfinalu, ko so po treh tekmah Ljubljančani odpravili grški Aris, dvakrat dosegel več kot 30 točk - zadel po devet in sedem trojk. Tudi v finalu je bil ostrostrelec z desetico na hrbtu izjemen, ob njem pa je blestel še Roman Horvat. Tedaj 22-letni krilni košarkar je eksplodiral v finalu in prispeval 33 točk. Iz 14 poskusov je zadel kar devet trojk. Poleg omenjenih je dvomestno število točk dosegel še Boris Gorenc (10).

Zmaji tedaj prava klapa
"Kot smo bili takrat natrenirani, recimo jaz in Hauptman, ki je bil odličen na tisti tekmi, ko ti enkrat gre, ko začutiš igro in ko začutiš žogo ... mi je bilo čisto vseeno, ali je bil obrambni igralec pred mano ali ne. Tako
j sem vrgel, ko sem dobil žogo, in sem bil tako rekoč 90-odstotno prepričan, da bo šla notri," se je za MMC najboljše tekme v svoji karieri spomnil Horvat: "To je bila neka prelomnica. Po tej tekmi sem imel nekaj težav s poškodbami in moja kariera ni šla tako naprej, kot so vsi, tudi jaz, pričakovali. Nisem bil na pravem mestu ob pravem času. Lahko pa rečem, da je bila to moja najboljša tekma. Na tej pa sem bil ob pravem času na pravem mestu."

"20 let je že tega? (smeh) Tega se bom spominjal do konca življenja, saj je to zame največji uspeh Olimpije. Osvojili smo prvo mesto, čeprav v evropskem pokalu. Zame so prva mesta, ne glede na rang tekmovanja, največ. To sezono bom težko pozabil, saj je bila res dobra, tudi sam sem zelo dobro igral. Bili smo prava klapa, kar se danes čudno sliši. Zagotovo smo bili na igrišču velika, večja klapa, kot so moštva danes. Potem smo osvojili ta pokal, za kar se mi zdi, da je prvi evropski naslov v samostojni Sloveniji, in smo bili še toliko bolj navdušeni, ker smo predstavljali tudi državo, in ne le Olimpijo. To nam je bilo še posebej v čast, še posebej meni kot kapetanu, ko sem dobil pokal od predsednika MOK-a Samarancha. Spomnim se, da sva z Romanom, ki je bil presenečenje na tej tekmi, saj se je od mene pričakovalo, da odigram glavno vlogo, tako rekoč sama na neki način v napadu dobila tekmo, saj sva neverjetno zadevala," je dodal Hauptman, ki je v finalu prispeval 27 točk (trojke 6/18).

Do lovorike na račun meta za tri
Hauptman, ki mu je lovoriko kot kapetanu predal sloviti Juan Antonio Samaranch, je še povedal: "Že sama sezona je bila zame kot posameznika zelo uspešna. Na finalni tekmi po navadi ni take sproščenosti in tako dobrega odstotka zadetih metov. Na tej tekmi pa sva z Romanom dobro zadevala, čeprav je nasprotnik vedel, kje preti največja nevarnost, pa smo vseeno sproščeno zadevali. Tudi v obrambi smo odigrali korektno, še posebej ker smo ob polčasu zaradi petih osebnih napak izgubili takrat prvega obrambnega igralca Đurišića. Tako smo drugi polčas igrali brez ključnega moža v obrambi, pa smo vseeno zmagali, predvsem na račun dobrega meta za tri točke."

20 let po velikem uspehu se je pot na neki način zaokrožila in končala prav v evropskem pokalu. Toda konec je krut, saj po več kot dveh desetletjih ljubljanski klub, kot kaže, ostaja brez nastopa v Evropi. Od nekdaj zmagovalca evropskega pokala in kluba, ki se je celo boril za vrh stare celine, prek stabilnega evroligaša in najboljšega kluba na Jadranu do obubožanega padlega velikana, ki se neuspešno bori za sredino lestvice Lige ABA, životari v Evropi in že štiri leta ni najboljši niti v Sloveniji. Nič kaj lepa zgodba.

Najbolj boli, da Olimpija ni državni prvak
Trenutno stanje sta pokomentirala tudi junaka iz Lozane. "V življenju in športu so poti navzgor in navzdol. Tudi v drugih športih se to dogaja. Olimpija je v krizi tako rezultatsko kot finančno. Želim, močno si želim, da se sanirajo dolgovi in, kot razumem vodstvo Olimpije, je zadnja taka sezona in potem bodo dolgovi odplačani, če prav razumem prek medijev, saj z Olimpijo nimam stikov. Verjamem, da se bo z novo sezono Olimpija začela korak po korak dvigati. Vedno poudarjam, da je - kar mi je težko reči, saj sem bil 20 let v Olimpiji - Krka v zadnjih letih državni prvak. To me najbolj boli. Še bolj kot to, da Olimpija v Evropi ni uspešna. To me bolj moti in to govorim vsako leto," je povedal Huptman.

Danes 53-letni nekdanji kapetan zmajev pozdravlja tudi pripravljenost Raša Nesterovića, da pomaga večkrat poimenovanemu kar 'paradnemu konju slovenske košarke': "Hvala bogu! Košarko košarkarjem in šport športnikom. Ne samo na visoke, te vodilne funkcije, povsod je treba potisniti nekdanje košarkarje, predvsem tiste, ki hočejo in imajo smisel, saj roko na srce vsi tudi ne znajo, kajti to ni igra, ampak je drugačno delo. V osnovi popolnoma podpiram in držim pesti, da bodo v Olimpiji mesto dobili nekdanji košarkarji. Na vseh funkcijah, od najvišjih do hišnika, če lahko tako rečemo (smeh). Nič novega ne bom povedal, če rečem, da imam močno željo in upanje, da Rašu uspe načrt, seveda ne vse naenkrat, ampak da stori postopoma. To pozdravljam in želim, da mu uspe."

Pomagati bi morala tudi država
Bolj kritičen od nekdanjega soigralca je Horvat: "Zadeva je povezana z gospodarstvom, to vsi dobro vemo. Mislim, da je košarka prvi ekipni šport, ki vodi vse skupaj, vsaj na najvišji ravni smo igrali. Država bi morala pomagati oziroma stopiti zraven. Vemo, kako je. Upam, da se bo Olimpija počasi dvignila. Potrebno bo pa še kar nekaj časa."

Horvat je razočaran nad stanjem v klubu, moti ga tudi to, da se Olimpija ne spomni nekdanjih košarkarjev, ki so pustili pečat v zmajevem gnezdu. Kot pravi, bi morali po vzoru NBA-klubov oziroma tako kot Cibona, kjer v Draženovem domu visijo prapori v spomin na največje klubske uspehe, počastiti nekdanje igralce in tudi mejnike, ki jih je ljubljanski klub dosegel: "Vemo, da je 20 let velika številka. Seveda so to lepi spomini, kaj naj drugega rečem. Žal pa ste prvi medij, ki me je poklical, in tudi nihče pri Olimpiji se ni spomnil na nas."

4 Roman Horvat (200 cm, 1971)
5 Klemen Zaletel (194 cm, 1973)
6 Jaka Daneu (195 cm, 1971)
7 Nebojša Razić (203 cm, 1968)
10 Dušan Hauptman (185 cm, 1960)
11 Marko Tušek (203 cm, 1975)
12 Marijan Kraljević (212 cm, 1970)
13 Boris Gorenc (195 cm, 1973)
14 Vitalij Nosov (212 cm, 1968)
15 Žarko Đurišić (206 cm, 1961)
Trener: Zmago Sagadin

Bila je tudi polna dvorana. Ogromno naših navijačev, prav neverjetno. To je bilo prvo pravo romanje naših navijačev. Potem pa še tisto v Rimu, ko smo na Final Fouru osvojili tretje mesto, ko je bilo nekaj tisoč naših navijačev. Ne bom nič novega povedal - tako je užitek igrati.

Dušan Hauptman

V klubih in na košarkarski zvezi na primer bi moralo biti več nekdanjih košarkarjev, se pravi tistih, ki smo bili na začetku v tej slovenski košarki, torej od leta 1991 naprej. Dovolj nas je oziroma jih je, ki bi lahko veliko pomagali - vsak na svoj način. Tudi pri drugih športih - ampak govorimo o košarki - je premalo nekdanjih igralcev v klubih, reprezentancah in na zvezah katere koli organizacije. So določeni ljudje zraven, proti katerim nimam nič, ampak niso imeli v košarki nobene zveze, zdaj pa so zraven. So v klubih, reprezentancah, na zvezi ... V reprezentanci se je poskusilo - kot nekakšen poskusni zajček -, pa ni šlo.

Roman Horvat