Maja Lončar in Petra Božič Blagajac ustvarjata Paleto znanj, kjer se ukvarjata predvsem s srečo na delovnem mestu. Foto: MMC RTV SLO/Tina Kosmos
Maja Lončar in Petra Božič Blagajac ustvarjata Paleto znanj, kjer se ukvarjata predvsem s srečo na delovnem mestu. Foto: MMC RTV SLO/Tina Kosmos

V podkastu Številke se v deseti sezoni ukvarjamo s srečo. Gostji tokratne epizode sta Petra Božič Blagajac in Maja Lončar, ki se ukvarjata s srečo na delovnem mestu. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in branju krajšega povzetka, v kateri podrobneje govorimo o sreči oziroma zadovoljstvu na delovnem mestu.

Vabljeni k branju in poslušanju

Kakšne so najpogostejše reakcije ljudi, ko slišijo, s čim se ukvarjata?
Maja: Reakcije so zelo različne. Včasih se jim rišejo neki vprašaji, včasih kdo pomisli, da smo kot klovni ali hipiji, a ko se začnemo malo bolj podrobno pogovarjati o tem, vsi spoznajo, da je to res zelo pomembna tema. Vprašanja, kot so, kje delaš, kaj delaš, kako se ob tem počutiš ... Potem pogovor malo bolj steče, večina ljudi potem res pritrdi, da je koncept delovne sreče zelo pomemben.

Petra: Če smo v oddaji Številke, moram priznati, da imam rada tiste številke, ki pripovedujejo zgodbe. Pri delu preživimo 81.396 ur, to je več kot devet let našega življenja. Povprečno življenje traja okoli 80 let, več časa le še spimo (26 let), sedem let pa še porabimo, da se trudimo zaspati, nato že sledi čas, namenjen delu. Devet let je res velika številka, in to je tisti razlog, zakaj sva na misiji ustvarjanja delovne sreče.

Maja Lončar. Foto: MMC RTV SLO/Tina Kosmos
Maja Lončar. Foto: MMC RTV SLO/Tina Kosmos

Koncept delovne sreče me spominja na razvoj pozitivne psihologije. Ta se je večino časa svojega obstoja ukvarjala bolj z razumevanjem negativnih vidikov, zadnja leta pa je prišel tudi čas za pozitivno psihologijo in raziskovanje blaginje. Kaj konkretno se je vaju dotaknilo, da se ukvarjata s tem?
Petra: Aristotel je bil tisti, ki je govoril o tem, da je sreča najvišji človekov cilj, ki ga moramo ljudje zasledovati. Potem se je na to pozabilo, na prelomu stoletja tisočletja pa se je pojavila pozitivna psihologija, ki se je začela ukvarjati s tem, kar je dobrega, in nam pomaga to razvijati. Če si recimo predstavljamo premico, tradicionalna psihologija je bolj zasidrana na tej strani levo od ničle, pozitivna psihologija pa nas obrača k desni strani. Če sem danes na stopnji tri, mi bodo ukrepi intervencije pozitivne psihologije pomagali, da lahko pridem tudi do desetke. S pozitivno psihologijo je mogoče vplivati na razmišljanje v družbi, ki je bolj ali manj negativno nastrojena. Svojo vlogo pri tem imajo tudi mediji, ki imajo zelo radi negativne zgodbe. Ena od raziskav ugotavlja, da ljudje radi berejo športne prispevke, ker so tam opisani dosežki pozitivni, ker se dogaja nekaj lepega. Pogovori o športu so običajno veseli, strastni in zanimivi, druge stvari pa malo manj.

Maja: S Petro sva bili sodelavki že na prejšnjem delovnem mestu, kjer smo ustvarjali dobre projekte. Najpomembnejše pa je bilo, da smo bili med seboj resnično prijatelji. Dobro smo se razumeli, krasno je bilo delati na tak način. Po drugi strani sva pa sva obe imeli tudi že kakšno slabo delovno izkušnjo. Res se pozna razlika v kakovosti življenj, če si v srečnem okolju in si zadovoljen. Res je razlika, če v okolju vladajo slabi odnosi. Ob tem sva naleteli na koncept delovne sreče, s svojim delom sva želeli prispevati k temu, da bi ljudje imeli čim bolj pozitivno izkušnjo.

Igra asociacij ... in Petra Božič Blagajac. Foto: MMC RTV SLO
Igra asociacij ... in Petra Božič Blagajac. Foto: MMC RTV SLO

Kako na srečo oziroma zadovoljstvo vpliva motivacija? Poznamo zunanjo v obliki zaslužka in notranjo, ki izvira iz človeka samega in je dolgoročno pomembnejša. Kako na plano dati predvsem notranjo motivacijo?
Maja: Kadar počneš nekaj, kar te veseli, zraven pa sta še dobra ekipa in družba, ima to neki pozitiven vpliv na nekaj, kar je tebi pomembno. Notranjo motivacijo je lažje zbrati v primeru dobrih odnosov in možnosti razvoja, to so dosti pomembnejši motivatorji, kot je denar. Naredim si listo opravkov, ki jih je treba opraviti, in pomaga, da potem naredim kljukice. Drugi trik pa je, da si obljubiš kakšno nagrado, ki te motivira.

Petra: Recepta za srečo ni. Vsakogar osrečuje nekaj drugega, in tudi ni nekih instantnih rešitev, kar je za marsikoga žalostno, ker smo v obdobju, ko si želimo instantnih rešitev, obstajajo pa majhni koraki, s katerimi lahko svojo srečo dvigujemo dolgoročno. Nekaj naredimo že s tem, da sodelavce zjutraj pozdravimo. Ne boste verjeli, veliko kolektivov je takšnih, kjer se ob prihodu ne pozdravijo ali nasmehnejo. Meni zelo pomaga prakticiranje hvaležnosti. Obstajajo stvari, za katere sem hvaležna, ker jih je ogromno vsak dan v našem življenju, pa gremo kar mimo njih. S sodelavci lahko praznujemo uspehe in praznujemo napake, oboje je pomembno, da se ustavimo in pogledamo, kaj smo naredili, kako smo to naredili in kaj se da iz tega potegniti. Teh malih korakov je res veliko, ne začne se vse in konča pri denarju. Ta ni del notranje motivacije, res prispeva k hipni sreči, ker pa smo ljudje v bistvu hedonisti, se zelo hitro navadimo novih stvari in po dveh, treh tednih si spet želimo višjo plačo, ker smo pač navajeni. To je kot čokolada, najprej si želimo en košček, na koncu pa pojemo celo, ker hočemo vedno več. Takšna je naša narava, in to moramo znati upravljati.

Glede na to, da bolj ali manj vse raziskave, ki spremljajo stanje (ne)srečnosti ljudi pri delu, kažejo, da se spoprijemamo s pandemijo nesrečnosti, potem bi prav vsem ljudem pričarala (še) malo več ljubezni, in to v prvi vrsti ljubezni do samega sebe. Menim, da tega ljudem kronično primanjkuje in da je prav to vzrok za tako porazno stanje, ki se odraža predvsem v pomanjkanju razumevanja, spoštovanja, zaupanja, prijaznosti in prepotrebne empatije. Pa ne samo navznoter do samega sebe, temveč tudi navzven, v odnosu do sočloveka, do drugačnosti, do tistih, ki zmorejo in imajo manj, do narave, do živali (kar me še posebej zaboli). Prepričana sem, da bi bila zato naša življenja hitro bogatejša, napolnjena z več srčne vsebine in s tem tudi svet prijaznejši do vse nas.

Kaj bi Maja Lončar spremenila na svetu.

Pomemben je tudi element poštenosti, tako pri dobrih stvareh (kot je plačilo) kot pri slabših (napake). Kako na doživljanje sreče oziroma zadovoljstva vplivajo nadrejeni?
Petra: Pravičnost je zelo pomemben dejavnik pri delovni sreči. Ko ljudje opazijo, da je njihova plača nižja od sodelavcev, hkrati pa delajo iste stvari, potem postanejo nesrečni. To primerjanje je zelo močan dejavnik nižanja sreče, sreče v službi in nasploh v življenju. Ko se začnemo primerjati, se v nas sproži negativnost, ki nas zelo hitro potegne v neko spiralo, zato ker smo ljudje že iz prazgodovine nastavljeni na to, da moramo biti pozorni na to, kar je slabo v našem okolju.

Maja: Ko se pogovarjamo o teh temah, je prva stopnica k zadovoljstvu, delovni sreči, zavzetosti, prav to, in če tega ni, potem je zelo težko kaj drugega graditi. Na poštenost je treba biti zelo pozoren.

Anketo o delovni sreči delata pet let, rezultati so me malce presenetili, saj kažejo, da je z delom zadovoljnih več kot polovica ljudi. To je dober podatek, zdi pa se malce pristranski, da so v anketi večinoma sodelovali tisti, ki so s svojo službo načeloma bolj zadovoljni. Kako sami razumeta te rezultate?
Maja: Tisti, ki so zadovoljni in srečnejši na delovnem mestu, so tudi na splošno v življenju srečnejši, tudi na drugih področjih so bolj angažirani in s tem tudi raje sodelujejo pri takih anketah. Moram reči, da smo Slovenci načeloma srečnejši na splošno v življenju, kot pa na delovnem mestu. Svetovne raziskave kažejo, da je srečnih ljudi na delovnem mestu samo dobra tretjina, kar je res zelo žalostna številka.

Petra: Najina anketa ima tudi nekaj stranskih učinkov, je kot sredstvo ozaveščanja, ko ljudje preberejo vprašanja, se nekateri sploh prvič vprašajo 'ali sem srečen pri delu', 'kaj mi naredi slab dan' in podobno. Vsako leto dobiva veliko povratnih informacij, s katerimi jim pomagava osmisliti njihovo delovno življenje oziroma da se sploh začnejo spraševati, ali je mogoče prišel čas, da gredo drugam, na svoje ... Včasih jim najina anketa predstavlja ventil, kjer se ljudje pritožujejo. Ljudje lahko napišejo komentarje, nekateri tako pokažejo, da jim na delovnem mestu resnično ni prijetno.

Petra Božič Blagajac. Foto: MMC RTV SLO/Tina Kosmos
Petra Božič Blagajac. Foto: MMC RTV SLO/Tina Kosmos

Nekaterim ni prijetno zaradi samega dela, drugim zaradi odnosov. Nekako se končuje obdobje, ko je kar veliko ljudi lahko delalo od doma, zdi se, da je tega vse manj. Kako fizična odsotnost/prisotnost vpliva na grajenje celotnega razpoloženja?
Maja: To je izziv in to bo tudi ostal. Za določen del zaposlenih, ki delajo od doma, je ta možnost dobra. Razlogi so očitni, zaradi dolgih voženj se prihrani čas, po drugi strani pa je resnično treba dosti vložiti več energije in truda, da ljudje ostajajo v stiku. Pri nekaterih podjetjih je energija v skupnem projektu potrebna. Tisti, ki so delali od doma in so ta model od doma ohranili ali pa imajo vsaj neke hibridne sisteme, še vedno lahko ostanejo med sabo povezani. Veliko podjetij ima delo na skupni lokaciji v določenih dnevih tedna in skrbijo, da ostane skupni stik.

Čas pandemije je pretresel naše 'plemenske' korenine, ljudje smo navajeni živeti v skupinah in zaradi tega smo postali zelo negotovi, postalo nas je strah. Delo od doma se je v času pandemije izkazala kot dobra rešitev. Tudi če ostanemo oddaljeni, obstaja komunikacija, ki je tisto lepilo, ki vse skupaj povezuje. Ko se ljudje pogovarjamo, si prisluhnemo, to pomeni, da se na neki način opazimo, se vidimo, pokažemo, da čutimo nekaj drug do drugega. Pri delovni sreči so čustva zelo pomembna, govorim o čustvih vseh vrst, od manj prijetnih do bolj prijetnih. Velikokrat slišim, da rečejo: 'Ja, čustva pa ne spadajo na delovno mesto.' A to ni res, ker smo ljudje čustvena bitja, ves čas jih nosimo s seboj, ampak moramo jih znati upravljati in tega se je mogoče naučiti.

Omenjate 'pleme'. Kako je velikost skupine povezana s srečo oziroma nezadovoljstvom?
Petra: Res je, dosti težje je stvari obvladovati, če so skupine velike, ampak sreča, dobro počutje in razpoloženje se vedno začnejo pri posamezniku, ne glede na to, ali dela v velikem ali malem timu, v proizvodnji, šoli, trgovini ... En človek lahko vpliva na razpoloženje cele ekipe, ne glede na to, kako je velika, vpliva lahko na vedenje svojih sodelavcev, na kulturo cele organizacije, lahko jo dvigne na eni strani z majhnimi dejanji, lahko pa jo tudi spravi v toksično stanje. To je še posebej pomembno, če je ta človek vodja. Ljudje svojega vodjo hočeš nočeš na neki način obožujejo, ga gledajo, se po njem zgledujejo, gledajo, kako se vede ... Sodelavcev si načeloma ne moremo izbirati, smo pa skupaj zbrani na enem mestu ljudje z različnimi značaji, z različnimi razmišljanji in potem moramo skupaj dosegati cilje, o katerih ima vsak svoje mnenje, in zato je zelo pomembno, da se vsak pri sebi nastavi na tisto konstruktivnost, da imamo vodjo takšnega, ki omogoča, ki skrbi za ljudi. Najpomembnejša naloga sodobnega vodje je ravno skrb za ljudi, torej, da jih posluša, se pogovarja z njimi, jim pomaga, daje povratno informacijo, in to je tisto, kar ustvarja delovno srečo in pelje učinkovite time naprej, ne glede na velikost.

Igra asociacij in ... Maja Lončar! Foto: MMC RTV SLO/Tina Kosmos
Igra asociacij in ... Maja Lončar! Foto: MMC RTV SLO/Tina Kosmos

Zdi se, da je vodja v majhnih skupinah še vedno del te skupine (ker morda še vedno dela isto delo), v večjih pa je nekako ločen (ker morda bolj usmerja delo).
Maja: Definitivno. V manjših ekipah je vsekakor dosti lažje, tako pri povezanosti, zaupanju, komuniciranju, spremljanju počutja, napredka ... V večjih ekipah potrebujejo drugačno strukturo, ki običajno prehaja bolj v hierarhično strukturo. Precej je odvisno tudi od vsebine dela.

Petra: Vodja pogosto postane nekdo zaradi svojih strokovnih kompetenc, zaradi tega, ker morda mora napredovati v neki strukturi, v neki hierarhiji, morda pa ne zna delati z ljudmi, ne zna skrbeti za svoje ljudi in velikokrat tudi niso srečni na tem novem položaju, ker bi mogoče raje opravljali svoje strokovno delo, kjer so blesteli, kjer so se ukvarjali z znanimi stvarmi, v katerem so uživali, in tu je potem tisti razkorak. Ljudje pa od njega pričakujejo stvari, za katere se vodji včasih niti sanja ne, in je zelo pomembno, da se na eni strani priuči nekih novih stvari. Moraš se znati pogovarjati, moraš se odpreti, biti v stiku z njim ... Velikokrat se niti ne vprašamo, ali je moj šef srečen. Redkokdaj svojega šefa pohvalimo.

Tako preprosto, pa vendar tako globoko in zanimivo vprašanje. O tem sem veliko razmišljala in se pogovarjala z družino in prijatelji. Če bi bila dobra vila, bi rekla, da bi potresla čarobni prah po tej naši Zemlji in spremenila ljudi, da bi bili bolj prijazni. Ker pa vem, da to ne gre, da lahko spremenim samo sebe, to tudi počnem, iz dneva v dan. Mogoče bi s spremembo izobraževalnega sistema lahko naredili kak dober korak v smeri tega, da postanemo srečnejši, prijaznejši, bolj spoštljivi, čuječi; ker bomo kot takšni poskrbeli tudi za ljudi okoli nas, za naravo, živali, skupnost, imetje, zavzemali se bomo za mir in pravičnost. Tako bi otroke in mlade pripravili na izzive, s katerimi se bodo pogumno spoprijemali na svoji življenjski poti, da se bodo nanje odzivali z odprtim srcem in glavo.

Kaj bi Petra Božič Blagajac spremenila na svetu.

Še morda kakšna beseda o mladih, zdi se, da je ta generacija veliko bolj fleksibilna na delovnem trgu kot so bile prejšnje.
Petra: Mlade generacije vstopajo na trg s čisto drugačnimi vrednotami in prepričanji. Za njih ni pomembno, da dobijo službo za nedoločen čas, da bodo delali od osmih do štirih, 30 let v istem podjetju, po možnosti za isto pisalno mizo, ampak jim je pomembno, da najdejo smisel v svojem delu. Pomembno jim je, da lahko naredijo nekaj, s čimer lahko prispevajo k nekim spremembam, da ustvarjajo neko dodano vrednost in da seveda pri tem tudi uživajo, da se imajo dobro, da so okoli njih ljudje, s katerimi lahko delajo, se lahko pogovarjajo in se razumejo. Zelo pomembni so jim tako rezultati njihovega dela kot odnosi, to pa sta tudi dva glavna stebra delovne sreče. Če gremo še malo naprej, mladim je pomembna tudi avtonomija, torej svoboda in fleksibilnost.

Kaj vama osebno pomeni sreča?
Petra: Zame je sreča način življenja. Ko sem izgubila delo in se morala postaviti na novo, sem si res dejansko čisto spremenila svoje življenje, svoje poglede na svet v bistvu. Kaj me osrečuje? Jutranja kava, skupno kosilo z mojimi fanti (imam dva sinova), potem naš kuža, sončni zahodi, živimo namreč v 16. nadstropju in imamo čudovite sončne zahode, potem knjige, glasba, osrečujejo me velika mesta, zelo rada obiščem velika mesta in se izgubim v njih in opazujem ljudi. Rada imam tudi čevlje s karakterjem, ki me tudi zelo osrečujejo (smeh). Skratka obstaja veliko malih stvari, v katerih najdem tisto, kar me žene naprej.

Maja: Razmišljam podobno kot Petra. Tiste vsakodnevne male stvari, ki jih marsikdaj jemljemo za samoumevne, pa to v resnici niso. Meni se sreča začne že zjutraj, ko me eden od mojih dveh mačkonov zbudi prisilno (smeh), kava, zajtrk, pogled na Pohorje, klepet z možem, preden gre v svojo službo ... To so tisti mikrotrenutki, ki jih doživiš čez dan.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem je govor še o naslednjih temah:
− Pot med Mariborom in Ljubljano.
− Organizacija dneva
− Kakšen odnos imata do številk.
− Formula Sonje Lyubomirske o sreči.
− Doživljanje sreče v otroštvu.
− Menjava delovnih mest.
− Kako pogosto bi svojega delodajalca priporočili drugim.
− Pomen pohval na delovnih mestih in #PohvalaNaDan
− Vprašanje v rubriki Štafeta.

233 Sreča na delovnem mestu – gostji Petra Božič Blagajac in Maja Lončar