Teodoro Obiang Nguema Mbasogo s trdo roko vlada 28.000 kvadratnih kilometrov veliki afriški državi ob Atlantskem oceanu že od leta 1979 in je v tem času doživel že kar nekaj neuspelih poskusov odstranitve, a je še vedno trdo na položaju. Foto: EPA
Teodoro Obiang Nguema Mbasogo s trdo roko vlada 28.000 kvadratnih kilometrov veliki afriški državi ob Atlantskem oceanu že od leta 1979 in je v tem času doživel že kar nekaj neuspelih poskusov odstranitve, a je še vedno trdo na položaju. Foto: EPA

Volitve v majhni državi v zahodnem delu osrednje Afrike, ki jo sestavljata celinski in otoški del z največjim otokom Bioko, na katerem se nahaja tudi glavno mesto Malabo, so potekale 20. novembra in po podatkih volilne komisije se jih je udeležilo 98 odstotkov volilnih upravičencev.

Na vseh prejšnjih predsedniških volitvah je bil Obiang edini kandidat ali pa je zmagal z več kot 93 odstotki glasov, zato tudi tokrat zmaga avtokratskega predsednika ni bila pod vprašajem v nobenem trenutku.

Na tokratnih volitvah je 80-letnemu Obiangu celo uspelo izboljšati izid s prejšnjih volitev leta 2016, ko je osvojil 93,5 odstotka, medtem ko je zdaj osvojil 94,9 odstotka. Volilna komisija pa niti ni sporočila, koliko glasov sta osvojila njegova protikandidata.

Na istočasnih volitvah v parlament je koalicija strank pod vodstvom predsednikove Demokratske stranke Ekvatorialne Gvineje (PDGE) poskrbela za popoln izkupiček z osvojenimi vsemi sto sedeži v spodnjem domu parlamenta in v senatu s 55 sedeži, ki so bili na voljo, saj preostalih 15 senatorjev imenuje predsednik.

Ekvatorialna Gvineja leži na zahodu osrednjega dela Afrike ob Atlantskem oceanu. Foto: Google Earth/MMC RTV SLO
Ekvatorialna Gvineja leži na zahodu osrednjega dela Afrike ob Atlantskem oceanu. Foto: Google Earth/MMC RTV SLO

Z družinskim obračunom do oblasti

Ekvatorialna Gvineja je imela po osamosvojitvi od Španije leta 1968 le dva predsednika in oba iz iste družine. Obiang je namreč leta 1979 strmoglavil svojega strica in prvega predsednika Francisca Maciasa Nguemo, ki so ga po hitrem postopku obsodili in usmrtili pred strelskim vodom le dva meseca po državnem udaru.

Mnogi so pričakovali, da se bo s tem končalo obdobje terorja, med katerim je iz države pobegnila kar tretjina prebivalstva, in na začetku je ob uvedbi nekaterih reform še kazalo, da se bodo stvari obrnile na bolje, a Obiang se ni želel odpovedati absolutni oblasti, ki je sčasoma postala vse bolj zatiralska.

Leta 1982 je Obiang odpravil vojaško upravo in znova uvedel civilno oblast, nato pa leta 1987 ustanovil Demokratsko stranko Ekvatorialne Gvineje, ki je bila do začetka 90. let, ko je tudi Afriko zajel val demokratičnih sprememb po koncu hladne vojne, edina dovoljena stranka v državi, čeprav je tudi z uvedbo navideznega večstrankarskega sistema ohranjala vso oblast v svojih rokah.

Vrednost predsednikovega premoženja se meri v milijardah dolarjev, od katerih je del denarja naložen na računih v tujini, kjer ima njegova družina v lasti tudi nepremičnine. V diktaturi, kot je Ekvatorialna Gvineja, je včasih težko ločiti med predsednikovim osebnim premoženjem in državnim. Foto: EPA
Vrednost predsednikovega premoženja se meri v milijardah dolarjev, od katerih je del denarja naložen na računih v tujini, kjer ima njegova družina v lasti tudi nepremičnine. V diktaturi, kot je Ekvatorialna Gvineja, je včasih težko ločiti med predsednikovim osebnim premoženjem in državnim. Foto: EPA

Ekvatorialna Gvineja se je uvrščala med revnejše afriške države vse do sredine 90. let, ko so v priobalnem območju odkrili nafto. To je pomenilo preobrat za gospodarstvo, saj se je do preloma tisočletja uvrstila med največje proizvajalke in izvoznice nafte na afriški celini.

Čeprav je zaradi ogromnih prihodkov od nafte BDP na prebivalca v Ekvatorialni Gvineji med najvišjimi v Afriki, pa so to le statistični podatki, saj večina od 1,5 milijona prebivalcev še naprej ostaja v revščini. Glede na podatke Svetovne banke so leta 2006, ko je bil naftni razcvet na vrhuncu, več kot tri četrtine prebivalstva živele v skrajni revščini, kar pomeni, da so imeli manj kot dva dolarja na dan za preživetje.

Večina denarja se steka v žepe peščice pripadnikov elite, med katere spada tudi družina Obianga, zato ne čudi, da je Ekvatorialna Gvineja na lanski lestvici indeksa zaznave korupcije Transparency International na 172. mestu med 180 državami.

“Včasih Ekvatorialno Gvinejo označim kot afriško Severno Korejo, saj ni svobode. Danes ima Ekvatorialna Gvineja največji razkorak med BDP-jem na prebivalca in indeksom človekovega razvoja (HDI) na svetu,” je v pogovoru za The Economist pred petimi leti dejal odvetnik iz Ekvatorialne Gvineje Tutu Alicante, ki živi v izgnanstvu v ZDA, kjer vodi organizacijo za boj proti korupciji v svoji domovini.

Še preden je leta 1979 Obaing prevzel vodenje države, je bil pod svojim predhodnikom in stricem Franciscom Maciasom Nguemo vodja zloglasnega zapora Black Beach v prestolnici Malabo na otoku Bioko, ki je bil poznan po izživljanju nad jetniki in mučenju zapornikov. V njem je po državnem udaru pristal tudi Macias, ki ga je dal Obiang kmalu zatem tudi usmrtiti. Foto: EPA
Še preden je leta 1979 Obaing prevzel vodenje države, je bil pod svojim predhodnikom in stricem Franciscom Maciasom Nguemo vodja zloglasnega zapora Black Beach v prestolnici Malabo na otoku Bioko, ki je bil poznan po izživljanju nad jetniki in mučenju zapornikov. V njem je po državnem udaru pristal tudi Macias, ki ga je dal Obiang kmalu zatem tudi usmrtiti. Foto: EPA

Sin v čakalni vrsti za oblast

Zaradi zatiranja opozicije, medijev in civilne družbe velja Obiang za enega najbolj avtoritarnih afriških voditeljev in enega največjih kršiteljev človekovih pravic. Politična opozicija skoraj ne obstaja in do oblasti kritični glasovi so hitro utišani, medtem ko so mediji pod popolnim nadzorom vlade, v kateri pomembne položaje zasedajo člani predsednikove družine.

Med najpomembnejšimi člani politične elite je tudi predsednikov sin Teodoro Nguema Obiang Mangue, bolj znan pod vzdevkom Teodorino, ki zaseda položaj podpredsednika države in ki je tudi oznanil izide novembrskih volitev. "Končni rezultati znova dokazujejo, da imamo prav. Še naprej dokazujemo, da smo odlična politična stranka!" je tvitnil po volilni zmagi.

54-letnega Teodorina mnogi vidijo kot očetovega naslednika na položaju predsednika, saj naj bi bil s tem namenom tudi povišan v podpredsednika države, zato se je pričakovalo, da bi lahko kandidiral že na tokratnih volitvah, vendar so se zadeve v ozadju malce zapletle oziroma zamaknile v prihodnost.

Teodorino je bil že v 90. letih svetovalec predsednika, pri 20 letih pa je tudi že postal minister za kmetijstvo in gozdove, preden je bil leta 2012 povišan v drugega podpredsednika države, zadolžen je bil za obrambo in varnost, nato pa je leta 2016 postal prvi podpredsednik. Foto: AP
Teodorino je bil že v 90. letih svetovalec predsednika, pri 20 letih pa je tudi že postal minister za kmetijstvo in gozdove, preden je bil leta 2012 povišan v drugega podpredsednika države, zadolžen je bil za obrambo in varnost, nato pa je leta 2016 postal prvi podpredsednik. Foto: AP

Načrte o nasledstvu je po pisanju francoske tiskovne agencije AFP prekrižala pandemija covida-19, ki je prinesla padec cen nafte na svetovnih trgih in s tem prihodkov, kar naj bi ožji krog okoli predsednika pripeljalo do odločitve proti menjavi oblasti, s čimer bi se za nekaj časa izognili pretresom in ohranili stabilnost v negotovih časih.

Po drugi strani je portal Africa Report poročal, da je bila na volitvah, ki bi morale potekati naslednje leto, a so jih predčasno izvedli že letos, kandidatura Obianga starejšega posledica dogovora s sinom po večmesečnih pogajanjih. Ta so sledila lanskemu kongresu vladajoče stranke, na katerem so se srečali zagovorniki ohranitve oblasti v rokah očeta in tisti, ki so želeli oblast predati sinu.

Svoboda govora in medijev ne obstaja, strah pred preganjanjem pa poskrbi za vseprisotno samocenzuro med novinarji in aktivisti, ki ob najmanjšem izraženem dvomu o oblasti tvegajo tudi svoja življenja. Foto: EPA
Svoboda govora in medijev ne obstaja, strah pred preganjanjem pa poskrbi za vseprisotno samocenzuro med novinarji in aktivisti, ki ob najmanjšem izraženem dvomu o oblasti tvegajo tudi svoja življenja. Foto: EPA

Teodorino naj bi si močno prizadeval, da bi ga imenovali za predsedniškega kandidata že na tokratnih volitvah tudi s pomočjo stikov svoje matere in prve dame Constancie Mangue de Obiang, a so morali popustiti taboru nasprotnikov njegovi kandidaturi na čelu s predsednikovim bratom in nekdanjim obrambnim ministrom Armengolom Ondo Nguemo.

Menjava oblasti naj bi se preložila v skladu s kompromisom, ki ga je odobril tudi predsednik in po katerem je Obiang znova kandidiral na volitvah, a naj bi v doglednem času poskrbel za predajo oblasti sinu. Po navedbah Africa Reporta naj bi Teodorino dobil očetovo zagotovilo, da bo ta odstopil in mu predal oblast v dveh letih.

Po tem načrtu bo Teodorino najprej vladal kot začasni predsednik, nato pa bodo sledile volitve, na katerih bo nastopil kot kandidat vladajoče stranke. "To nam bo omogočilo, da bomo lahko umirjeno pripravili nasledstvo, poskrbeli za Teodorinovo podobo in njegovo kredibilnost," je za afriški portal dejal vir blizu vladajoče stranke.

Predsednikov sin se je pri sojenjih v tujini skliceval na diplomatsko imuniteto, ki naj bi mu pripadala kot podpredsedniku države in prej kot vladnemu ministru. Foto: AP
Predsednikov sin se je pri sojenjih v tujini skliceval na diplomatsko imuniteto, ki naj bi mu pripadala kot podpredsedniku države in prej kot vladnemu ministru. Foto: AP

Razmetavanje denarja po svetu

Za izboljšanje njegove podobe in kredibilnosti pa bo potrebnega veliko dela, saj je Teodorino poznan po razkošnem in razsipnem življenju, s katerim se redno hvali na družbenih omrežjih, in vpletenosti v številne škandale po svetu zaradi obtožb o nezakonito pridobljenem premoženju.

Z zasego premoženja mu med drugim grozijo v ZDA, Franciji in Združenem kraljestvu, kjer ima v lasti nepremičnine in zajeten vozni park.

V Kaliforniji, kjer je bil na začetku 90. letih vpisan na univerzo, je lastnik vile s posestvom v vrednosti 30 milijonov dolarjev. V protikorupcijski preiskavi so ameriške oblasti na sodišču zahtevale zaplembo zasebnega letala, jahte, avtomobilov in med drugim tudi predmetov, ki so bili last Michaela Jacksona.

"Podpredsednik Nguema Obiang je z nenehnimi poneverbami in izsiljevanjem nesramno oropal svojo vlado in podjetja v svoji državi, da bi financiral svoj razkošni življenjski slog, medtem ko je veliko njegovih sodržavljanov živelo v skrajni revščini," je leta 2014 dejal pomočnik generalnega državnega tožilca in povedal, da bodo denar od prodaje njegovega premoženja namenili za prebivalce Ekvatorialne Gvineje. Z ameriškimi oblastmi se je nato poravnal za 30 milijonov dolarjev.

Večina živi v pomanjkanju zadovoljive zdravstvene oskrbe, primernega šolanja in zanesljive električne energije. Foto: AP
Večina živi v pomanjkanju zadovoljive zdravstvene oskrbe, primernega šolanja in zanesljive električne energije. Foto: AP

V Švici so mu po poročanju BBC-ja zasegli 11 dragih avtomobilov, med drugim bugattija, lamborginije, ferrarije in rolls roycea, ki so jih prodali na dražbi in izkupiček namenili za socialne projekte v Ekvatorialni Gvineji.

V Franciji je proti njemu v odsotnosti potekalo sojenje zaradi nezakonitega izvora premoženja, ki se je končalo z obsodbo na tri leta zapora in 30 milijoni evrov kazni. Kot navaja BBC, je bila samo ena od njegovih zaseženih nepremičnin v Parizu vredna 120 milijonov dolarjev.

Lani so proti njemu zaradi korupcije sprejeli sankcije tudi v Združenem kraljestvu, kjer so ga obtožili, da je nezakonito pridobil razkošne nepremičnine in avtomobile. V svojem razsipniškem slogu si je med drugim kupil tudi s kristali okrašeno rokavico, ki jo je na turneji Bad nosil Michael Jackson. Britanski preiskovalci so ugotovili, da je od prvega ministrskega položaja leta 1998 zapravil več kot 500 milijonov dolarjev, kar daleč presega njegovo plačo.

Na dražbi v Švici leta 2019 so za 25 avtomobilov v lasti Teodorina iztržili 26 milijonov frankov oziroma 24 milijonov evrov. Denar naj bi šel v dobrodelne namene, večina, dobrih 21 milijonov evrov, predvsem za socialne projekte v Obiangovi domovini.

"Ljudje me hočejo za predsednika"

Sojenja in obtožbe v tujini vseeno niso v ničemer načeli Teodorinove politične kariere v domovini. Ko so pred leti predsednika vprašali, ali pripravlja sina za naslednika, je odvrnil, da Ekvatorialna Gvineja ni monarhija, toda vseeno je dodal: “A če ima talent, potem ne morem storiti nič.”

Za zdaj ne kaže, da bi bila dinastija Obiangov ogrožena, čeprav predsednik nima brezskrbnega vladanja kljub neomajni oblasti brez resnih političnih nasprotnikov. Kot zatrjuje, je do zdaj preživel že najmanj deset poskusov državnega udara in atentata, za kar krivi disidente v izgnanstvu in tuje sile. Skrb za svojo varnost je zato zaupal pripadnikom varnostnih sil, ki prihajajo iz njegovega klana in jim za še večjo varnost po navedbah AFP-ja dodal še varnostnike iz Izraela, Zimbabveja in Ugande.

Obiang je v preteklosti večkrat dejal, da odločitev o njegovem vladanju ni odvisna od njega, ampak od želje ljudi. Med drugim je to omenil tako v pogovoru za CNN leta 2012 kot tudi štiri leta pozneje v pogovoru za enega od vodilnih francosko govorečih afriških medijev Jeune Afrique. “Predolgo sem na oblasti, a ljudje me hočejo za predsednika,” je dejal za Jeune Afrique pred volitvami leta 2016, ko je dejal, da bo to njegova zadnja kandidatura.

Vseeno je bil na letošnjih volitvah znova kandidat vladajoče stranke, ki je ga je septembra podprla s soglasno podporo, “zaradi njegove karizme, vodstva in političnih izkušenj.” Kot so poudarjali pred volitvami, je pomembna kontinuiteta, kar je po zmagi dejal tudi njegov sin, ki zdaj čaka, da jo bo nadaljeval.

Ekvatorialna Gvineja je v zadnjem času pozornost pritegnila z za zdaj še neutemeljenimi ameriškimi navedbami, da naj bi tam nameravala Kitajska postaviti svoje naslednje vojaško oporišče in tako svoji mornarici omogočiti dostop do Atlantskega oceana. Foto: AP
Ekvatorialna Gvineja je v zadnjem času pozornost pritegnila z za zdaj še neutemeljenimi ameriškimi navedbami, da naj bi tam nameravala Kitajska postaviti svoje naslednje vojaško oporišče in tako svoji mornarici omogočiti dostop do Atlantskega oceana. Foto: AP