Suša je v nekaterih predelih Indije neusmiljena in kmetje prave rešitve iz stiske in brezna dolgov nimajo. Foto: AP
Suša je v nekaterih predelih Indije neusmiljena in kmetje prave rešitve iz stiske in brezna dolgov nimajo. Foto: AP

Problematika je tako pereča, da ima na Wikipedii dolg vnos, svetovni mediji pa že vrsto let objavljajo članke z naslovi, kot so "Zakaj se indijski kmetje ubijajo?" (BBC, 2015). Zelo poenostavljen odgovor: ker niso sposobni poplačati dolgov – bodisi zasebnim lastnikom zemlje bodisi bankam.

A razlogi so običajno globlji in kompleksnejši, pri tem pa imajo svojo vlogo še zakoni, spisani v breme kmetom, neustrezna vladna politika, korupcija pri podeljevanju subvencij, slabe letine, zaradi katerih včasih tudi po dve ali tri leta zapored kmetje nimajo dobička, vremenske ujme, duševno zdravje ter osebne in družinske težave.

To je nacionalna katastrofa, o kateri pa – z redkimi izjemami – več pišejo tuji mediji, medtem ko jo skuša indijska vlada pomesti pod preprogo.

Zaradi suše včasih pridelka ni tudi po več let. Foto: AP
Zaradi suše včasih pridelka ni tudi po več let. Foto: AP

Pisni viri, povezani s frustracijami, upori in visoko smrtnostjo med kmeti v Indiji segajo že v 19. stoletje, a samomori so bili takrat redki. Ti so se začeli pogosteje dogajati v 60. letih prejšnjega stoletja, vzrok pa je bil tudi agrokapitalizem (povedano drugače: kapitalistična lakomnost po višjem pridelku).

Začaran krog dolgov

Kot je za CBC lani poročala Salimah Shivji, je sredi 60. let indijska vlada uvedla subvencije, s katerimi je želela kmete spodbuditi, da bi začeli pridelovati riž in žita z večjim donosom, da bi tako država postala samozadostna.

A poteza, ki bi morala koristiti tudi kmetom, se je izkazala za zanje pogubno, saj so riževa polja izčrpala vso podzemno vodo, številni kmetje pa so denar vložili v poglobitev vodnjakov in pesticide za zaščito poljščin. Stroški so povsem ušli izpod nadzora, kar je mnogim nakopalo hude dolgove.

Salimah Shivji pri tem navaja Vikasa Rawala, profesorja ekonomije iz univerze Jawaharlal Nehru v New Delhiju, ki se je posvetil stiskam kmetom.

V nekaterih delih Indije je revščina hujša kot v podsaharski Afriki. Foto: AP
V nekaterih delih Indije je revščina hujša kot v podsaharski Afriki. Foto: AP

Po navedbah Rawala 90 odstotkov indijskih kmetov ne more pokriti osnovnih stroškov gnojil, semen, pesticidov in druge opreme, a ker nimajo kaj dosti drugih možnosti, tonejo vse globlje v dolgove.

"Zaužiti sulfas"

Večina indijskih kmetov obdeluje manjše zaplate zemlje, stroški pridelave vse bolj naraščajo, svetovna konkurenca pa je vse ostrejša, kar je kmete tako stisnilo v kot, da so "v bistvu prisiljeni v samomor", razlaga Rawal.

Kriza je tako globoko zakoreninjena, da si mnogo kmetov vzame življenje s pesticidom, imenovanim sulfas. V zvezni državi Haryana je fraza "zaužiti sulfas" postala evfemizem za samomor. "To je postal družbeni fenomen," pravi Rawal, ki ob tem navaja, da se omembe sulfasa pojavljajo tudi v pesmih, ki naslavljajo stiske indijskih kmetov.

Mediji v Indiji so o samomorih kmetov začeli poročati sredi 90. let, pri čemer je osrednjo vlogo odigral ugledni indijski novinar Palagummi Sainath, specializiran za poročanje o podeželju in avtor knjige Vsi imajo radi dobro sušo. A potrebnih je bilo kakšnih deset let, da je problematika pritegnila pozornost mednarodne skupnosti in sprožila dejanske vladne pobude.

Oblasti so kmete v 60. letih spodbudile k pridelavi riža, ki pa potrebuje ogromno vode. Foto: AP
Oblasti so kmete v 60. letih spodbudile k pridelavi riža, ki pa potrebuje ogromno vode. Foto: AP

Najhuje v Maharashtri

Nacionalni urad za evidenco kaznivih dejanj (NCRB), ki spremlja statistiko samomorov v Indiji od 50. let prejšnjega stoletja, je leta 2019 navajal, da je od leta 1995 v Indiji samomor naredilo 296.438 indijskih kmetov, od tega 60.750 v zvezni državi Maharashtra, drugi pa v Odishi, Telangani, Andhri Pradesh, Madhyi Pradesh, Gujaratu in Chhattisgarhu – vse te države imajo ohlapno finančno regulativo.

Samo leta 2019 si je življenje vzelo najmanj 10.281 ljudi, tako ali drugače vpetih v kmetijski sektor (28 na dan).

Samomori so v Indiji še vedno tabu. Foto: AP
Samomori so v Indiji še vedno tabu. Foto: AP

Povedano drugače: samomori med kmeti pomenijo dobrih 11 odstotkov vseh samomorov v Indiji, delež samomorov med kmeti pa je okoli 47 odstotkov večji kot med preostalo populacijo. V nekaterih zveznih državah, ki jih je agrarna kriza najbolj prizadela, kot je Maharashtra, je celo več kot 100 odstotkov večji, opozarja Sainath.

Vladne številke se sicer močno razlikujejo. Od 5.650 samomorov leta 2014 do rekordnih 18.241 leta 2004, v zadnjih letih navajajo številke med 5.700 in 10.000, pri tem pa novinarji in aktivisti opozarjajo, da skuša vlada prikazati upadanje števila samomorov, v resnici pa so številke dejansko precej višje.

Tudi zaradi poskusa uvedbe nove kmetijske zakonodaje leta 2020, ki bi po mnenju mnogo opazovalcev kmetijstvo pahnila v slabši položaj, saj cene pridelkov ne bi bile več vnaprej dogovorjene, ampak bi bile predmet pogajanj z zasebnimi podjetji.

Indijski premier Narendra Modi je po več kot letu dni protestov kmetov, ki so v nemogočih razmerah, od vremenskih do covidnih, protestno taborili na obrobju New Delhija, sporno zakonodajo novembra lani precej nepričakovano razveljavil. Strokovnjaki so takrat menili, da bi odločitvi lahko botrovale prihajajoče volitve v zveznih državah Pandžab in Utar Pradeš, ki imata ogromni volilni bazi kmetov.

Foto: AP
Foto: AP

Samomor še vedno tabu

Stopnja samomorov v Indiji je leta 2019 po podatkih WHO-ja znašala 12,7 na 100.000 prebivalcev, a strokovnjaki so prepričani, da so dejanske številke precej višje od uradnih, saj je stigma v državi, v kateri je samomor v kazenskem zakoniku še vedno zaveden kot zločin, velika. Indija tudi nima prave nacionalne strategije za preprečevanje samomorov, čeprav so v strategijo duševnega zdravja vnesli določene pobude.

Indija je agrarna država, v kateri je okoli 70 odstotkov prebivalstva posredno ali neposredno odvisnih od kmetijstva, s katerim je povezano 42 odstotkov delovne sile. Medtem ko so mestna središča v Indiji v zadnjih letih doživela hiter razvoj, je na milijone kmetov pozabljenih od sveta in životarijo iz dneva v dan.

A ne glede na to, da zaradi vse pogotejših suš kmetje včasih tudi več let zapored ostanejo brez pridelka, vlada vztraja pri odplačevanju dolgov in posojil, cena, po kateri odkupujejo pridelek, pa (tudi zaradi konkurence iz Kitajske) po pravilu pada, kar mnoge spravi v povsem brezizhoden položaj.

Številne družine so zaradi samomorov ostale brez očetov in soprogov. Foto: AP
Številne družine so zaradi samomorov ostale brez očetov in soprogov. Foto: AP

Za preživetje jedo tudi podgane

V Maharashtri, drugi najbolj poseljeni indijski državi in tretji po površini, ki je vodilna tako v industriji kot kmetijstvu, cele vasi živijo od kmetijstva, ki pa postaja vse bolj nepredvidljiva in pospešeno nedobičkonosna panoga brez prave prihodnosti.

Kot je pred časom poročal BBC, je večina kmetov tam zadolženih, lokalni upniki pa zaračunavajo krvosesne 25-odstotne obrestne mere. "Z nerodovitnimi farmami in nenehnim pritiskom bank in upnikov nam, kmetom, ne preostane kaj dosti drugega, kot da se ubijemo," je za BBC povedal Bhaskar Deovalvar.

Stopnja revščine v Maharashtri je primerljiva z najrevnejšimi državami podsaharske Afrike, nekateri kmetje so tako revni, da so prisiljeni v boju za preživetje jesti podgane, na severu države pa zato, da bi se izkopali iz hudih dolgov, prodajajo kar svoje žene.

Foto: AP
Foto: AP

Zatiskanje oči pred resničnim virom težav

V Maharashtri, kjer se že leta neuspešno borijo s sušo, se sicer oblasti problematike do določene mere zavedajo in skušajo družinam pomagati s subvencijami pri elektriki in odškodninami v primeru samomorov, a je to bolj kaplja v morje, stroka pa opozarja, da je izplačilo v primeru samomora absurdna in celo kontradiktorna rešitev ter da bi bilo treba na težavo gledati kot na krizo javnega zdravja, depresijo kmetov pa nasloviti s strokovno pomočjo.

Med tistimi, ki opozarjajo na neprimernost spopadanja s problematiko samomorov indijskih kmetov, je tudi psiholog Sudarshan Kottai, ki je odrastel na indijskem podeželju in predava na univerzi Christ v Bangaloru.

Kottai v članku z naslovom Protesti kmetov, samomori in sistem duševnega zdravja v Indiji v zadnji številki znanstvene revije Ethical Human Psychology and Psychiatry (Etična človeška psihologija in psihiatrija) izraža ogorčenje, kako si osrednji diskurzi o duševnem zdravju "zatiskajo oči in ušesa pred zdaj že dobro znanimi širšimi družbeno-političnimi dejavniki, vključno z vlogo države v promoviranju agrokapitalizma, ki vplivajo na stiske kmetov, vključno s samomori, ki jih zreducirajo zgolj na še eno duševno stisko, ki jo je mogoče ozdraviti s terapijo in antidepresivi".

Foto: AP
Foto: AP

Povezava med neoliberalnim modelom in samomori

Ob tem okrca kolege s področja duševnega zdravja, ki da kmete etiketirajo in jim na neki način pripisujejo odgovornost za njihove depresije in tesnobnost ter jih pozivajo k "prilagajanju krivičnim statutom, ki jih je uvedla država".

"Prevladujoča struja stroke za duševno zdravje omogoča zatiralne strukture, ki so odgovorne za povzročanje stisk. Zdravnik v imenu terapije pri tem zagreši dvojno nasilje – najprej, ker napačno prepozna vzrok trpljenja in 'zdravi' ubogega kmeta zaradi politične težave, ki zahteva sistemske rešitve."

"Posledično možgani 'slabo prilagojenega kmeta' postanejo poligon za intervencijo na račun patoloških struktur in krivičnih politik. Sposobnost kmetov, da bi ukrepali proti zatiralski državi, je zatrta, saj sami sebe vidijo kot vir svojih stisk."

Kottaiev cilj je opozoriti na odnos med neoliberalno državo in stiskami kmetov: “Vladne politike, ki si prizadevajo integrirati domače kmetijstvo na svetovne trge, so pripeljale do komercializacije kmetijstva, osnovane na neoliberalni ideologiji, ki vodi v izgubo tradicionalnih načinov kmetijstva, vse večjih stroškov poljedelstva, odvisnosti od kreditov z visokimi obrestnimi merami in vse večje dovzetnosti do fluktuacij tujih trgov."

Če čutite hudo duševno stisko ali imate samomorilne misli, poiščite strokovno pomoč v organizacijah, ki nudijo neposredno pomoč.

Lahko se obrnete na svojega osebnega zdravnika ali na:
112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč)
116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan)
116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro)
01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)
031 233 211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24h/dan)