Protesti v Iranu, ki so se po smrti 22-letnice, ki je 16. septembra umrla po tem, ko jo je v Teheranu zaradi domnevno neprimernega obveznega naglavnega pokrivala (hidžaba) pridržala t. i. moralna policija, začeli v mestu Sakez na severozahodu države, se nadaljujejo in so se v zadnjih nekaj več kot dveh tednih razširili po vsej državi. Prihajajo informacije o več desetih mrtvih, na stotine, verjetno tisoče aretiranih, in napadih na policijo in državne urade. Razmere je težko ocenjevati, saj so oblasti močno omejile komunikacijo tako znotraj Irana kot navzven, a to so najobsežnejši protesti v državi po tistih iz leta 2019 zaradi podražitve goriva, ko je bilo v zatrtju nemirov po poročanju Reutersa ubitih 1500 ljudi.

Smrt Mahse Amini iz iranskega Kurdistana je znova odprla vedno aktualno vprašanje obveznega nošenja naglavne rute, simbola zatiranja žensk v Iranu po revoluciji leta 1979, po kateri so na oblast prišli islamisti, ki so nato nasilno zatrli preostale družbene skupine, ki so se prav tako borile proti režimu kralja Reze Pahlavija, naklonjenega interesom zahodnih sil. Še posebej ženske so zadnjih 43 let v Iranu pod nenehnim nadzorom in žrtve diskriminacije, val tokratnih protestov pa naj bi se od prejšnjih razlikoval ravno zaradi osredotočenosti na to vprašanje in dejstva, da imajo vodilno vlogo v njem ženske. A razlogov za bes je na pretek.

"Veliko je razlogov, zaradi katerih Iranci protestirajo, neodvisno od tega, ali ste moški ali ženska. Nihče ni zadovoljen s svojim življenjem in položajem naše države v regiji in svetu," je v komunikaciji prek elektronske pošte za MMC zapisala Mansureh iz Teherana (zaradi pomislekov glede varnosti objavljamo zgolj prvo ime sogovornice, op. a.). Ljudje so siti korupcije, inflacije, ki je presegla 40 odstotkov, cene hrane so se ponekod v primerjavi z lanskim letom celo podvojile, brezposelnost je približno 10-odstotna, ljudje zahtevajo svobodo govora, Mansureh poudarja prepletenost religije in politike, ki da moti številne tako moške kot ženske.

Z 38-letno Azam smo bili v stiku prek aplikacije WhatsApp, a le v obliki besedilnih sporočil, saj je bilo klic iz Irana sprejeti ali tja poklicati nemogoče. Kot je dejala filmska montažerka iz Teherana, oblasti nadzorujejo in omejujejo to in druge podobne aplikacije za izmenjavo sporočil ali opravljanje klicev, kot so Viber, Telegram, Signal, Skype. Azam je zapisala, da so ljudje "izčrpani zaradi izolacije in sankcij". Iran, glavni regionalni tekmec Zahoda in njegovih zaveznikov na območju, je namreč že desetletja žrtev krutih sankcij predvsem ZDA in EU-ja, ki hromijo gospodarstvo te 84-milijonske države. Po besedah Azam je "režim z islamsko ideologijo povzročil vse težave – finančne, kulturne, izobraževalne in osebne". Sama se nima za muslimanko, ni verna, tako kot to niso številni mladi ljudje, je dejala in dodala, da jim oblasti v Islamski republiki vero vsiljujejo.

Obvezno nošenje hidžaba je kmalu po prevzemu oblasti leta 1979 uvedel vrhovni voditelj ajatola Homeini, in to kljub predhodnim obljubam, da tega ne načrtujejo. "Veste, zakaj so obsedeni s hidžabom? Hidžab je simbol Islamske republike Iran in je za oblast izjemno pomemben. Če bi dejali, da se lahko oblačite, kakor želite, bi izgubili svoj značaj," je pojasnila Azam. Podobno je v nedavnem intervjuju za MMC dejala iranska predavateljica in raziskovalka Azadeh Akbari. "Telesa žensk so neprestano pod nadzorom zaradi ideologije Islamske republike. Položaj žensk, telesa žensk, so zanjo ključna," je dejala. "Vprašanje žensk je ključno pri tem, kako razumejo svet, ključno za svetovni nazor Islamske republike in njeno ideologijo." Če je obvezni hidžab simbol Islamske republike in diskriminacije žensk, ne preseneča, da je simbol tokratnih protestov njegovo zažiganje.

Sorodna novica "Nadzor nad ženskimi telesi je ključen v ideologiji Islamske republike, problem je tudi patriarhat"

"Pod pepelom še tli ogenj"

Omejevanje komunikacije in onemogočanje dostopa do spleta in družbenih omrežij ne ovira zgolj protestnikov, ampak tudi škoduje tisoče podjetjem. Kot je dejala Azam, so ob tem številni ljudje v teh težkih gospodarskih razmerah služili tudi s platformami, kot je Instagram. Oblasti dostop do spleta omejujejo predvsem v popoldanskih in večernih urah, ko se ljudje po delu začnejo zbirati na ulicah.

Protesti se nadaljujejo in stopnjuje se tudi državna represija. Ponekod si ljudje ne upajo več na ulice zaradi nasilja policije. "Policije se močno bojim," je o odzivu oblasti na proteste zapisala 42-letna Modžgan. Strah pred aretacijami je velik, saj je policiji vseeno za zdravje ljudi, je zapisala Mansureh. Azam je povedala, da v glavnem mestu v zadnjih dneh ulic in trgov ne nadzira samo policija, pač pa še prostovoljna paravojaška milica basidž in tudi običajni konservativni, praviloma revnejši ljudje, ki jih oblasti najamejo za zatiranje protestov.

Tudi 39-letna Dona se boji policije in tega, da bi jo aretirali. Kot je dejala, ne prenese "fizičnega in psihičnega mučenja". Sama na proteste sicer ne hodi, je priznala in dodala, da to ne pomeni, da je zadovoljna s trenutnimi razmerami v državi. "Vsi smo jezni na ta režim. 40 let so nas ignorirali," je dejala.

Zaradi okrepljenega nadzora se zdi, da so razmere v Teheranu zdaj mirnejše, a položaj ostaja napet. "Pod pepelom še tli ogenj," je vzdušje opisala Azam. Priznala je, da jo je strah, da bi jo aretirali, saj ve, kaj se dogaja v zaporih. Ljudi naj bi silili v razna priznanja glede njihovega družbenega, celo spolnega življenja. Protestov se sicer udeležuje, a na njih ni v ospredju. Pravi, da je večina protestnikov mladih, med 17. in 25. letom starosti. "Zavidam jim njihov pogum," je dejala. Ljudje njene starosti in starejši so namreč previdnejši.

Al Džazira poroča, da so v soboto potekali protesti na večjih univerzah tako v glavnem mestu kot drugje. Azam je pojasnila, da so se vodje univerz, ki jih nastavi vlada, odločili, da bodo predavanja potekala zgolj virtualno, da bi tako utišali študente in študentke, ti pa v znak protesta predavanja bojkotirajo.

Medtem iz Zahedana, glavnega mesta jugovzhodne province Sistan in Balučestan, ki leži ob Afganistanu in Pakistanu, poročajo, da se je v petek zgodil smrtonosni strelski spopad. Glavni incident je izbruhnil okoli poldneva blizu policijske postaje ob mošeji po molitvi. Oblasti so sporočile, da so se odzvale na "teroristični" napad oborožene separatistične skupine Džaiš al Adl, ki naj bi napadla tri lokalne policijske postaje. V streljanju, ki je sledilo, je po besedah guvernerja province Hoseina Modaresa Kiabanija umrlo najmanj 19 ljudi, še 20 je ranjenih. Med ubitimi so bili tudi vodja obveščevalcev Islamske revolucionarne garde v provinci Ali Musavi, več pripadnikov lokalne policije in paravojaške milice basidž. Ni jasno, ali je dogodek kakor koli povezan s protesti, ki so se razplamteli po državi in so ta dan potekali tudi v tem mestu.

Ni upanja za dialog

Mansureh je dejala, da se oblasti na proteste odzivajo tako, kot so se vedno, in sicer z aretacijami in ubijanjem protestnikov, da bi ljudi prestrašile in odvrnile od udeležbe. Zdaj to ponavljajo, zato sama nima upanja v spremembe. Tudi Modžgan je prepričana, da z oblastmi, ki jih označuje za "diktatorske", dialog ni mogoč. Azam je dejala, da so pred leti ljudje želeli dialog z oblastmi, zaradi česar so postali priljubljeni t. i. reformatorji, a da to zdaj ne deluje več. "Ljudje hočejo uničiti ves režim," je zatrdila. Enako pravi tudi Mansureh.

"Dialog s tem režimom? Oni že leta ne poslušajo glasu ljudstva," pa je zapisala Dona, ki poudarja, da oblasti ne dopuščajo kritik, zato je bilo aretiranih tudi veliko novinarjev. Zaprta je tudi novinarka Nilufar Hamed, ki je prva poročala o smrti Mahse Amini. Skupaj naj bi bilo aretiranih najmanj 20 novinark in novinarjev. Tuji mediji poročajo, da se na protestih sliši vzklik "smrt diktatorju", s čimer ljudje mislijo na vrhovnega vodjo ajatolo Alija Hameneja. Azam je omenila govorice v državi, da je 83-letni Hamenej v zelo slabem zdravstvenem stanju ali celo mrtev. Po njenih besedah ga sovražijo vse generacije ljudi, spoštovali pa naj bi ga le redki.

Protesti nimajo vodij. Sogovornice pravijo, da se ljudje zbirajo spontano, brez podpore političnih sil. Zahteve protestnikov so sicer podprli tudi nekateri vidni Iranci in Iranke, med njimi nekdanji nogometni reprezentant Ali Karimi, ki naj bi živel v Združenih arabskih emiratih. Modžgan medtem opozarja, da so bili protesti v Iranu do zdaj neuspešni ravno zaradi pomanjkanja vodstva.

Razširjena jeza

Kot poudarjajo sogovornice, je nezadovoljstvo v državi prisotno v vseh demografskih skupinah. "To je prvič, da so se dvignili ljudje od severa do juga, od zahoda do vzhoda. Številni konservativni in verni ljudje so žalostni zaradi tega, kar se je zgodilo Mahsi. Tokrat so jezni tako bogati kot revni, tako izobraženi kot neizobraženi, stari in mladi. Vsi so jezni. Vse to so povzročile krivice zadnjih 43 let," je zapisala Azam. Mansureh je poudarila, da je ogromen delež prebivalstva mlad. Veliko mladih je brezposelnih, a so visoko izobraženi, zato so vsi v podobno težkem položaju.

Zahteve protestnic in protestnikov so osredotočene na pravice žensk, a so tudi širše. Ljudje zahtevajo normalizacijo odnosov s svetom, želijo se "povezati s svetom", pravi Mansureh, želijo dostojna življenja, želijo, da postane Iran, kot je dejala Azam, "normalna država". "Osebno verjamem, da se ne bomo vrnili v čas pred dvema tednoma, o tem sem prepričana. Vsi smo se spremenili. Mahsina smrt je ljudi prebudila," je zapisala.