Ganski ljudje vedno priskočijo na pomoč, če jo potrebujete (in včasih tudi, če je ne). So gostoljubni, komunikativni, vendar ne vsiljivi. Po Gani lahko tudi ženska potuje sama, kar je prava redkost v Afriki. Foto: Barbara's Village
Ganski ljudje vedno priskočijo na pomoč, če jo potrebujete (in včasih tudi, če je ne). So gostoljubni, komunikativni, vendar ne vsiljivi. Po Gani lahko tudi ženska potuje sama, kar je prava redkost v Afriki. Foto: Barbara's Village
false
"Nehala sem sanjati življenje, začela sem živeti sanje ..." Foto: Osebni arhiv Barbara Bizovičar
Vasica je zasnovana kot stare afriške vasi - tipične okrogle ganske hišice so postavljene v krogu, v sredini tega kroga pa poteka vse družabno življenje vaške skupnosti. Foto: Barbara's Village
Barbarin zunanji delovni kotiček. Foto: Barbara's Village
"Obisk Gane je primeren kadar koli. Tudi v deževni dobi ni posebnih težav, pač počakaš, da mine ploha. V Atlantiku se lahko kopate prav vsak dan v letu, torej za nas – večno poletje!" Foto: Barbara's Village

Ganci so res zelo, zelo prijazni. Na začetku so mi predvsem pomagali z nasveti, kje dobim kakšne delavce, kdo je dober zidar, kje lahko najamem stanovanje ... K meni pa prihajajo predvsem zaradi finančnih težav, po kaka zdravila, pa tudi zaradi sosedskih sporov.

"Tradicionalne obleke so čudovite. In vsi pridejo iz svojih koč urejeni, kot bi bili na novo oprani in zlikani, pa nekateri še elektrike nimajo." Foto: EPA

Bili so različni, od dvomov o mojem mentalnem zdravju do občudovanja mojega poguma. Meni se ni zdelo nič kaj posebnega, pretresljivega.

Odzivi ljudi, ko se je odločila za Gano
Barbara v svojem kompleksu ponuja tradicionalne ganske jedi, ki pa jih tudi prilagodijo željam gostov, še posebej jih moti začinjenost jedi, ki jih Ganci obožujejo. Barbara priporoča tudi ribe: "Ribe so pri nas sveže, saj vendar živimo v ribiški vasi. Pripravljamo jih tudi na afriški način ali pa npr. ribe, pečene v palminem listu. Pa še mnogo morskih jedi, tudi jastoge, hobotnice, škampe ..." Foto: Barbara's Village

Če sem rekla Slovenija, je mnogo Gancev odgovorilo – Zahovič.

Cene so vsak dan višje. Če pa je napredek merljiv s številom avtomobilov – Gana se duši v "plehu"! Vsak Ganec ima dva mobija! Ogromne stavbe rastejo v Akri kot gobe po dežju! Ampak izobraževanje, zdravstvo, voda so še vedno daleč za vsakimi normativi.

Nogomet - šport številka ena v Gani. Foto: EPA
Barbara je poudarila, da so v Gani tudi zelo dobre bolnice, ampak zelo drage in niso dosegljive vsem Gancem. Foto: Reuters

"Nisem popotnica. Trst in Celovec sta bili moji destinaciji. In Dalmacija," se predstavlja Barbara Bizovičar, Slovenka, ki ni videla veliko sveta vse do svojih zrelih let, ko jo je pot zanesla na drug del sveta, v Afriko, v Gano. Tam je že skoraj 14 let.

"Vsega je kriva moja hči Špela! Za diplomo je izbrala temo primerjave šolskih sistemov v Afriki in Evropi. Gano si je izbrala zaradi angleščine, ki je tukaj uradni jezik." Odpotovala je, zbrala potrebne podatke in naredila diplomo. Hčerki je bila Gana tako všeč, da se je odločila za nekaj mesecev potovati po deželi. "Povabila me je zraven, pa sprva nisem bila preveč navdušena, šele na prigovarjanje vseh otrok sem se odločila in privolila, da grem z njo za kakšen mesec ali dva in se prepričam, ali mi bo všeč," se svojih začetkov spominja Barbara.

A Gana je ni takoj osvojila: "Najprej je bilo toliko novega, drugačnega, stvari, ki jih nisem mogla kar takoj sprejeti. Mogoče zato, ker sva prve dni preživeli v Akri, ki je resnično konfuzno mesto. Ko sva začeli potovati, najprej na sever, potem pa proti Zlati obali, so se moji občutki spremenili. In na obali sem zavzdihnila: Tukaj pa bi lahko ostala ... In sem ostala."

Zaljubila se je v deželo, kjer je kmalu dobila tudi svoj košček zemlje: "Dogodki so se kar vrstili, kakor da mi je to bilo usojeno. Še preden sem se zavedela in razumsko sprejela odločitev, sem bila lastnica velike parcele v Langmi." Zemljo je dobila za darilo. Na sinovo vprašanje, kaj bi rada za novo leto, je odgovorila: zemljo v Gani. Pa jo je dobila. Kot je povedala, je cena zemlje bila bistveno nižja kot v Sloveniji, kar še vedno drži, le da je danes težje priti do zemlje ob obali, saj je ta skorajda razprodana.

Barbarina vasica priljubljena med Slovenci
Njen prvoten namen je bil zgraditi hiško, oddaljeno hiško, kjer bi preživljala zimske mesece. "Ko sem hotela začeti gradnjo, so domačini ravno posadili paradižnik. Da bi jim uničila hrano v Afriki, nisem niti pomislila, čakala sem pač, da bodo pobrali pridelek. Medtem sem imela veliko časa za premišljevanje in potovanje po Gani. Postalo mi je jasno, da mi bo postalo dolgčas. En mesec je lepo poležavati na plaži s knjigo v rokah, kaj pa potem?"

Čeprav ni nikoli razmišljala o kakršni koli obliki turizma, je končala prav v teh vodah - v Gani je odprla svojo turistično vasico Barbara's Village, ki jo obišče tudi veliko Slovencev. "Navdušile so me okrogle hiše na severu in sklenila sem, da postavim dve, tri hiške, če morebiti kdo pride. Ko enkrat začneš, spoznaš, kaj vse potrebuješ za goste. In zadeva je postala to, kar imam danes." Gradnja je potekala kar hitro, oktobra so začeli, naslednje leto maja pa je vasica že sprejela prve goste.

Gostom, ki prihajajo z vsega sveta - veliko je Slovencev, Nemcev, pa tudi Gancev -, skušajo ponuditi čim več Gane, tiste prave, prvinske. Organizirajo tudi izlete, potem pa skupaj izberejo primerno destinacijo glede na njihove želje, zanimanje in glede na čas, ki ga nameravajo preživeti v Gani. Tam je priporočljivo preživeti najmanj 14 dni, da bi dobili vtise o deželi, ki ponuja ogromno: "Res je, Gana ponuja veliko, pa vendar ne v slogu Kenije ali Tanzanije. Za zdaj še ni množičnega turizma, kar sploh ni slabo. Obiskovalci imajo še vedno pristne stike z domačini. Pri nas tudi poskušamo pomagati ljudem z nasveti, kam in kako potovati, tudi če se za pot odločijo sami. Veliko jih potovanje začne pri nas, ob koncu pa se vrnejo še za kakšen dan počitka."

Gana idealna za spoznavanje Afrike
Za Gano pravijo, da je idealna za spoznavanje Afrike ... Gana je Afrika za začetnike, kakor pravijo. Zakaj? "Zato, ker je mir, zato, ker so Ganci prijazni, in zato, ker ima prevoz v prav vsako vas. Transport je res razvejan in mogoče je potovanje z letali, avtobusi in trotroji. Samo nečesa se morajo popotniki zavedati – nikoli ne merite razdalje v kilometrih in ne načrtujte časa za prevoz. Promet je obupen, čeprav so zdaj glavne ceste kar dobro urejene. Od letališča do moje vasice je 28 km. Vožnja nikoli ne traja manj kot uro, uro in pol. Trotroji (minibusi, op. a.) imajo še eno "slabo" lastnost – ne odpeljejo z začetne postaje, dokler niso polni. Na zadnja dva potnika lahko čakaš tudi dve uri ali več."

"Počutite se doma v Afriki", "lepa, divja in raznolika, vendar s ščepcem varne domačnosti" so le nekatere besede, s katerimi opisuje Gano. "Vtis domačnosti v Gani dobiš zaradi prijaznosti ljudi, ki ti dajo takoj vedeti, da si njihov prijatelj, brat. Predvsem za Slovence pa najbrž predstavljam kanček varnosti in domačnosti tudi jaz, saj mi večkrat povedo, da ne bi šli v Afriko, če ne bi vedeli, da jih tukaj pričaka Slovenka."

Slovenija? Zahovič. Jugoslavija? Tito.
Slovenija je v Gani zastopana in znana tudi po litostrojskih turbinah, ki so del največjega umetnega jezera na svetu Volta: "Litostrojske turbine se vedno delajo v Akosombu. Ribiči pa uporabljajo kar precej Tomosovih motorjev za čolne. Kupimo lahko tudi Palomine robčke, pa Lekova in Krkina zdravila. Vem tudi, da se sicer pod drugim imenom prodajajo slovenski pralni praški, pa nekaj Iskrinih izdelkov."

Toda ali Ganci sploh vedo, kje je Slovenija, ali nas še vedno najbolj poznajo po nekdanji skupni državi: "Če sem rekla Slovenija, je mnogo Gancev odgovorilo – Zahovič. Ali pa Jugoslavija, seveda, še bolj pa, če sem rekla Tito. Njega poznajo skoraj vsi."

Izredno ponosni Ganci
Pred 50 leti je Gana razglasila neodvisnost in postala prva država v podsaharski Afriki, ki se je izkopala izpod kolonialnega jarma. Ganci so izredno ponosni na svojo neodvisnost, ki je bila zgled drugim zatiranim kolonijam. Najbolj pa so danes ponosni na nogometaše: "Black stars (njihov vzdevek je črne zvezde, izhaja pa iz njihove zastave - simbola afriške osvoboditve izpod britanskega kolonialističnega jarma leta 1957, op. a.) so res zvezde! Ni fanta, ki ne bi sanjal o tem, da bo nekoč njihov član. Seveda so ponosni tudi na Kofija Anana. In veliko Gancev pozna in je ponosnih tudi na Petra Bossmana (župan Pirana, op. a.). Prvi Ganec, ki je v Evropi dosegel kaj takega! Zdi se mi, da so predvsem ponosni na to, da so – Ganci! Na svojo plemensko tradicijo, kulturo in zgodovino."

Začarani krog - veliko naravnih bogastev, veliko revščine
Gana je druga največja proizvajalka kakava na svetu, sedma po nakopanem zlatu, ima velik kmetijski potencial … Kaj pa je potrebno, da bi vse to znali izkoristiti v svoj prid, da bi se znali izbojevati za svoj boljši jutri (Ganci v povprečju umirajo pri starosti 60 let, kar jasno kaže, v kako težkih razmerah živijo)? "Gana ima res ogromno naravnih bogastev – kakav, zlato, diamante, sadje, nafto –, vendar zaradi pomanjkanja mehanizacije in znanja daje koncesije drugim in v Gani ostane le manjši del tega bogastva. To je vsekakor začaran krog. Ni denarja za izobraževanje, ta odteka. Ljudje bi nujno potrebovali več delovnih mest, kar je spet povezano z usposobljenostjo in – denarjem."

Ideal lepe ženske? Dobro popolnjena ženska.
Ganci veljajo za izredno lep narod, kljub pomanjkanju vode in drugim pomanjkanjem pa zelo veliko pozornosti namenjajo zunanjemu videzu. "Ganci so res lepi ljudje, tako ženske kot moški. No, za Gance je ideal lepe ženske dobro popolnjena ženska. Ženske se sploh vedejo ponosno, ne skrivajo svojih oblin. V nasprotju s klišejem – lahko prisežem, da so kljub pomanjkanju vode izredno čisti. Na polnem trotroju sem imela občutek, da smrdim samo jaz."

Ganci in na splošno Afričani vidijo svetlopolte kot bogat narod, želijo si v Evropo na vsak način: "Seveda Afričani na splošno mislijo, da smo vsi belci bogataši in da bo vsakdo obogatel, če mu uspe priti v Evropo. Pa niso vsi takšni, verjemite! Res poskušajo govoriti z vsakim belcem, ganske ženske niso izjema, ampak večinoma niso nadležni. Pogovori so včasih prav zanimivi, včasih smešni, posebno ženitne ponudbe, ko nekdo najde ljubezen svojega življenja po petih minutah pogovora!"

Ples in glasba sta v Gani del tradicije in ne pomenita samo zabave. Ganci znajo uživati na vsakem koraku, ura ni njihov gospodar in jutri je njihova najljubša beseda, če je treba kaj narediti. Navdušil jo je tudi njihov način dojemanja življenja, ki ga največkrat sprejemajo z nasmehom.

Kupiš, uporabiš, odvržeš
Manj navdušujoč pa je odnos Gancev do odpadkov, njihova miselnost še vedno ostaja "kupiš, uporabiš, odvržeš". Težava je nastala z velikansko količino plastične embalaže, ki se je pojavila v Afriki. "Nekaj je gotovo tudi neznanje, vsaj na začetku, saj take vrste odpadkov niso bili vajeni. Potem pa je to postala navada. Uporabiš, odvržeš točno tam, kjer stojiš." Potekajo različne akcije za ozaveščanje ljudi, a težava je širša: "Ti odpadki se preprosto sežigajo na odprtih prostorih. Najhujša težava je prav na obalnem področju in sploh v celotni Akri z okolico." Po drugih delih Gane so vasi čiste, pometene – ampak plastika se spravi na kup in zažge. Na tem področju bo še veliko dela, tako z ljudmi kot državo, da reši to vprašanje.

Pomoč po najboljših močeh
Barbara se zavzema za pomoč tamkajšnjim otrokom, njihovo izobraževanje in zdravstvo ter za splošno izboljšanje življenjskih razmer: "Lahko se samo trudim pomagati po najboljših močeh, tako kot bi se moral sleherni človek. Nisem pa nikakršna mati Tereza. Predvsem skušamo pomagati otrokom, da bi lahko obiskovali vsaj osnovno šolo. Pri tem mi pomagajo tudi moji gostje in velik del društvo Humanitas iz Slovenije. Pri meni dela tudi sedem ljudi iz vasi, kupujemo ribe in zelenjavo. V predelu, kjer ni veliko možnosti za delo in prodajo, je to majhna pomoč. Napredek pa ni odvisen samo od mene."

Domov prihaja vsako leto za okoli mesec ali dva, vsakič znova pa je navdušena nad lepotami Slovenije, ki jih zdaj drugače vidi. Kako pa gleda na dogajanje v državi z distance: "S situacijo v državi se ne obremenjujem. Ker se nočem. Sem sicer kar dobro obveščena, gostje mi veliko povedo, in to z različnih vidikov. Ampak žal se mi vedno bolj poraja vprašanje: Slovenci, kje je naš ponos? Pa odprtost? Pa prijaznost?"

Fotografije spodaj: Osebni arhiv Barbare Bizovičar, Barbara's Village, EPA, Reuters.

IZ PRVE ROKE

Vaša najbolj priljubljena izletniška točka?

Nzulezo - mostiščarska vas na laguni.

Najbolj tipičen spominek?

Kente, ročno tkano blago s tradicionalnimi vzorci.

Najslavnejši državljan?

Kwame Nkrumah, zelo znan tudi Peter Bossman

Tradicionalno rivalstvo?Mogoče med plemeni.
Najbolj znan slovenski proizvod?

Tomosov motor za čolne.

Najkoristnejša beseda?

Mogoče ne najkoristnejša, gotovo pa najpogostejša - ochina (jutri) ...

Značilna hrana in pijača?

Hrana - bank, fufu. Pijača- akpeteshi (žganje), pivo, palmovo vino.

Najbolj znan predsodek, ki drži ali pa tudi ne?

Predsodkov je preveč.
O čem se trenutno največ govori?

O pomanjkanju elektrike.
Najbolj tipična ime in priimek?

Večina Gancev ima tri imena - angleško, lokalno in pa po dnevu v tednu, na katerega je bil kdo rojen. V pogovorih pa je najpogosteje slišati Kobi, Kofi, Akosija ...

Ganci so res zelo, zelo prijazni. Na začetku so mi predvsem pomagali z nasveti, kje dobim kakšne delavce, kdo je dober zidar, kje lahko najamem stanovanje ... K meni pa prihajajo predvsem zaradi finančnih težav, po kaka zdravila, pa tudi zaradi sosedskih sporov.

Bili so različni, od dvomov o mojem mentalnem zdravju do občudovanja mojega poguma. Meni se ni zdelo nič kaj posebnega, pretresljivega.

Odzivi ljudi, ko se je odločila za Gano

Če sem rekla Slovenija, je mnogo Gancev odgovorilo – Zahovič.

Cene so vsak dan višje. Če pa je napredek merljiv s številom avtomobilov – Gana se duši v "plehu"! Vsak Ganec ima dva mobija! Ogromne stavbe rastejo v Akri kot gobe po dežju! Ampak izobraževanje, zdravstvo, voda so še vedno daleč za vsakimi normativi.