Na Japonskem zaradi otipavanja žensk na vlaku vsako leto aretirajo več kot 4.000 moških. Japonske oblasti se trudijo težavo zmanjšati s posebnimi vagoni, namenjenimi samo ženskim potnicam. Foto: EPA
Na Japonskem zaradi otipavanja žensk na vlaku vsako leto aretirajo več kot 4.000 moških. Japonske oblasti se trudijo težavo zmanjšati s posebnimi vagoni, namenjenimi samo ženskim potnicam. Foto: EPA
Številne potnice v vagonih, rezerviranih samo za ženske, se pritožujejo nad objestnimi sopotnicami, ki jim tam popustijo vse zavore. Foto: EPA
Čeprav se otipavanje najpogosteje dogaja na vlakih, so priljubljena točka za 'napad' tudi parkirišča za kolesa, kjer se ženske sklanjajo in odklepajo kolesa. Foto: MMC RTV SLO/Alenka Klun
Ne otipavajo samo čikani. Japonski izraz za ženske, ki se rade predajajo temu početju, je 'čidžo'. Oboji najraje delujejo na polnih vlakih, anketa v dveh tokijskih srednjih šolah iz leta 2001 je pokazala, da je imelo že več kot 70 odstotkov dijakov izkušnjo z otipavanjem na vlaku. Foto: EPA

To je dobrodošlica na eni spletnih strani, ki jih brskalniki najdejo, če vanje vtipkate besedo "chikan" (čikan). O tem zanimivem pojavu, ki že leta buri duhove, smo se poučili na spletni strani Japan for the Uninvited, ki opisuje japonsko kulturo "iz zbeganega vidika tujcev".

Sredi 90. let so japonske oblasti le pritisnile na moške, ki ženske otipavajo na sredstvih javnega prevoza. Policisti pod krinko so se pomešali med potnike v najbolj ogroženih vlakih v prometnih konicah, ženske pa so v oglasih pozivali, naj, ko začutijo, da se jih kdo dotika, zagrabijo roko prestopnika, jo dvignejo v zrak in zakričijo "Čikan!"

Žal pa veliko japonskih žensk ni poseglo po tem "prijemu", ampak so se, obkrožene z neznanci, raje pretvarjale, da se nič ne dogaja in potrpežljivo čakale, da se bo otipavanje končalo. Seveda čikani - to je japonski izraz za tiste, ki uživajo v otipavanju nič hudega slutečih neznank (ali neznancev) - to izkoriščajo in svoje žrtve skrbno izbirajo.

Pojavljajo pa se tudi lažne obtožbe otipavanja in sramota, povezana z razkritjem, da si čikan, podjetnim mladim ženskam omogoča izsiljevanje sopotnikov na vlaku. Soočeni z vreščečo žensko pred množico opazujočih so številni moški pripravljeni oditi do bližnjega bančnega avtomata in jim odšteti tudi velikanske vsote denarja.

Vprašanje otipavanja na Japonskem je tako pereče, da je o tem režiser Masajuki Suo leta 2007 posnel film Soredemo boku wa yattenai (Tega nisem storil). To je resnična zgodba o mladem pisarniškem uslužbencu, ki so ga po pet let trajajoči sodni bitki le oprostili, saj je bil lažno obtožen otipavanja. Napovednik za film si oglejte na dnu prispevka.

Vagoni, rezervirani za ženske
Da bi preprečili tovrstno spolno zlorabo žensk na vlakih, pa tudi lažne obtožbe, so na Japonskem uvedli vagone, rezervirane samo za ženske, predvsem v prometnih konicah na najbolj obleganih linijah. Po navadi je na železniških postajah navzoč tudi redar, ki moškim, ki "spregledajo" rožnati znak, usmeri v drug vagon.

To je malce zmanjšalo težave, a pojavil se je nepričakovan stranski učinek. Odslej je namreč vsaka ženska, ki se znajde zunaj rožnatega zatočišča, videna kot ženska, ki se čikanom "ponuja sama". "Če si ne bi želela biti otipavana, pač ne bi bila tam," si mislijo gospodje, željni dotika.

Ženske v varnem območju pa so prav tako postale tarča kritik, saj so se, osvobojene strogih pravil obnašanja spolov znotraj japonske družbe, v ženskih vagonih (preveč) sprostile in si tam ves čas popravljajo ličila (čeprav to redno počnejo tudi v mešanih vagonih, ko je za to dovolj prostora), glasno klepetajo po telefonu in s tem motijo sopotnice.

Bratovščina čikanov
Kdo pa so čikani? So to perverzneži ali le ljudje, ki se želijo dotakniti drugega človeškega bitja (resda gre tu skoraj vedno za zadnjo plat ali prsi ...). Zdaj tudi zanje obstaja pomoč enako mislečih.

Šigeru Ohori, "uspešni poslovnež" in ljubeči mož ter oče, je hkrati vodja bratovščine čikanov. Omenjeni gospod je sestavil skupino 40 čikanov iz najrazličnejših družbenih okolij - med njimi so učitelji, vladni uradniki in menda celo budistični duhovnik. Pogoj: na mesec morate "obdelati" najmanj 100 žrtev.

Kot pravi Ohori, so čikani razporejeni v dve glavni kategoriji. "Ortodoksni" čikani, sem spada okrog 80 odstotkov ljubiteljev tega početja, uživajo že v tem, ko se na obraz žrtve prikrade izraz gnusa in sramu. "Tehniki" pa so bolj redka vrsta, ki "z dovršeno tehniko svoje žrtve pripeljejo do podzavestnega užitka". Tako so vsaj prepričani sami.

Elitna druščina čikanov se enkrat na mesec srečuje v tokijskem lokalu, kjer izmenjujejo zamisli, na spletu pa svarijo drug drugega pred policijskimi patruljami na določenih progah vlakov. Imajo tudi delavnice otipavanja in dekleta najemajo, da na njih vadijo na polnih vlakih, "žrtve" pa jim nato dajo kritike in nasvete. Obstajajo tudi posebni klubi, kjer poskrbijo za potrebe čikanov. Tam imajo izdelane sobe, ki so videti kot vagoni podzemne železnice, "prijateljice noči" pa so plačane za to, da se obnašajo kot hič hudega sluteče potnice.

Prek otipavanja do zmenka
Nekaj resnično posebnega pa je Train Cafe, ki je le nekaj minut stran od tokijske postaje Ikebukuro. Vsako uro tam priredijo "vožnjo podzemne", na kateri se moški pomešajo z ženskimi potnicami in jih "napadejo".

Vsaka vožnja, ki traja 20 minut, je pravi raj za čikane, saj se lahko dotikajo zadnjic ali prsi deklet. Pod krilo pa ne smejo, to je hud prekršek! Najzanimivejši del pa šele pride: dekleta v kavarni so čisto običajna japonska dekleta, ki tja pridejo za sprostitev po službi, moški "potniki" pa jih lahko po vožnji povabijo na zmenek.