Največja strast v življenju mu je bil vedno nogomet, s katerim si je leta 1998 pri Auxerru začel služiti kruh. Nogometna pot ga je zanesla od Burgundije do Liverpoola, Marseilla, Lazia, Sunderlanda, Panathinaikosa in Queens Park Rangersov. Ob koncu kariere je zaigral še za nekaj klubov, nato pa nogometne čevlje obesil na klin.

A vsa ta leta je 38-letnega Francoza spremljala glasba. Želja po ustvarjanju je vselej tlela v njem, po koncu nogometne kariere je začel uresničevati svoje sanje. Postal je didžej z umetniškim imenom Tcheba, ki je prejšnje poletje kar 27-krat nastopil na večjih festivalih po Evropi, s svojimi ritmi je zabaval tudi do 20 tisoč ljudi naenkrat.

Nikoli ni bilo dileme – nogomet na prvem mestu
"Že od nekdaj sem bil strasten glede glasbe. Ko sem bil še zelo mlad, me je brat peljal v klub. Tam sem prvič videl, kako se didžej igra s čustvi vseh prisotnih. Bilo je kot čarovnija. Zavrtel je eno skladbo in izzval točno določen odziv. Potem pa je pet minut pozneje zavrtel drugi komad in popolnoma spremenil razpoloženje večera. Vse to mu je uspelo samo z glasbo, in to je name naredilo velik vtis," je za MMC povedal 38-letnik in nadaljeval: "Tedaj sem želel biti izključno samo nogometaš, a rekel sem si, da je tudi ustvarjanje glasbe nekaj, kar želim nekoč početi. Sicer pa nikoli nisem izbiral med glasbeno in nogometno kariero, tu sploh ni bilo dileme – nogomet je bil in je še vedno moja največja strast v življenju. To je moje življenje. Tudi danes. Čeprav sem končal profesionalno nogometno pot, ga še vedno igram."

Glasba pomemben del pred tekmami
Svojo glasbo je začel ljubiteljsko ustvarjati že pri 14 letih, ko se je nogometno kalil v mladinskem pogonu Nimesa. Tudi pozneje, ko je že postal profesionalni nogometaš pri Auxerru, je bil dejaven. "Nekateri soigralci so igrali videoigre, drugi so hodili v kino, jaz pa sem ustvarjal glasbo," je povedal Cissé in poudaril, da jo je pred tekmami tudi redno poslušal, kar ni bilo najbolj všeč njegovim trenerjem. "Na začetku svoje nogometne poti sem imel vselej s seboj CD-predvajalnik, zaradi česar sem imel morda nekaj težav s trenerji, saj so mislili, da nisem pri stvari. Vendar sem prav z glasbo obdržal osredinjenost na svoje poslanstvo na zelenici. Glasba me je pomirjala. Tako sem se pripravljal na tekme. Imel sem srečo, saj so trenerji hitro spoznali, da je to pač način, na katerega se sproščam in pripravljam na tekme. Vselej sem želel biti najboljši, in to, kar naredim na zelenici, je bilo najpomembnejše."

V ritmih s Thierryjem Henryjem
Prek družbenih omrežij lahko nogometni navdušenci vse pogosteje spremljajo dogajanje v slačilnici njihovega priljubljenega kluba pred tekmo in po njej. Vsakič je mogoče med pripravami na tekmo slišati v ozadju glasbene ritme. "Pogostokrat se je to dogajalo. Morda pri Liverpoolu še najmanj, saj glasna glasba v slačilnici tedaj ni bila ravno dovoljena. Pa ne toliko zaradi trenerja (Rafael Benitez, op. a.), s katerim je bilo lahko sodelovati. Pač, to so bili časi, ko v klubski slačilnici še ni bilo toliko glasne glasbe. Drugače je bilo na reprezentančnih tekmah, kjer sva s Thierryjem Henryjem vselej poskrbela za glasbo v slačilnici. Pozneje sem nekajkrat skrbel za glasbeno podlago tudi v slačilnicah pri Sunderlandu in QPR-ju. Vedno sem vrtel popularno glasbo za vse okuse," je pojasnil.

V Carigradu norega proslavljanja ni bilo
Cissé je vrhunec kariere dosegel z Liverpoolom – in to že v njegovi krstni sezoni na Otoku. Z rdečimi z Anfielda je zmagal v nepozabnem finalu Lige prvakov, s soigralci je po izvajanju 11-metrovk ugnal AC Milan. "Po tistem finalu v Carigradu pravzaprav ni bilo nekega pretiranega žura. Šok je bil enostavno prevelik. Bili smo presenečeni, to je bil res hud vrtiljak čustev. Ob polčasu smo bili popolnoma poklapani, zaostajali smo z 0:3, nato je v nadaljevanju posijal žarek upanja. Potem pa imam kar naenkrat v rokah lovoriko. Vprašal sem se: 'Kaj ta lovorika počne v mojih rokah? Še pred dobro uro smo zaostajali za tri zadetke.' Vrnili smo se v hotel, povečerjali, mislim, da je igral neki bend. Posneli smo nekaj fotografij in se odpravili spat. Nekaj igralcev je sicer ostalo in spilo nekaj piv, vendar kakšnega norega proslavljanja ni bilo. Naslednji dan smo posneli meni najljubšo moštveno fotografijo, tik preden smo se vkrcali na letalo. Ob vrnitvi v Liverpool pa se je pravi žur zares začel. Z avtobusom smo krožili po mestu, pozdravit nas je prišlo pol milijona navijačev. Bilo je nekaj posebnega. Kar se pa ekipnih zabav tiče, nikoli nismo imeli posebnih ekscesov. Znali smo se poveseliti, a na bolj umirjen način," je dejal.

Najprej živčen, zdaj že popolnoma sproščen
20. oktobra 2015 je končal nogometno pot. Poleti 2018 se je sicer vrnil na nogometne zelenice, vendar na njih ni vztrajal več dolgo. Vse moči je usmeril v glasbo, kmalu zatem so sledile tudi prve zabave. "Na začetku glasbene poti, pred nekaj leti, sem bil malce živčen, zdaj pa sem popolnoma samozavesten. Svojo glasbo dobro poznam, veliko raziskujem, vedno se zanimam za novosti, tudi tehnično sem se precej izboljšal. Zdaj nisem prav nič zaskrbljen. Zdaj se nadvse veselim novih nastopov. Želim nastopati pred čim večjim občinstvom," je poudaril Francoz, ki zase pravi, da nima določene zvrsti. Gre za fuzijo različnih žanrov, od reggaetona, r & b-ja, hiphopa, afro housa do trapa. V mladosti pa ga je navdihnil predvsem house. "To je bila moja priljubljena zvrst. Bob Sinclair in podobni glasbeniki me spominjajo na zgodnja leta mojega življenja. Pozneje so mi postali všeč tudi DJ Snake, Major Lazer, DJ Steve Oakley, Martin Garrix ... novi didžeji, ki so mi zdaj všeč, ampak skozi življenje me vedno spremlja house," je pojasnil in razkril svoj najljubši komad: You don't know me izvajalca Armanda van Heldna.

Mnenje drugih naj ne bo pomembno
Glede na to, da si še vedno utira pot v glasbenem svetu, dajanju nasvetov nadobudnim didžejem, ki hrepenijo po uspehu, ni ravno naklonjen, saj meni, da je sam še premalo časa na sceni za kaj takega. Vseeno je poudaril: "Lahko povem le nekaj, kar velja za vse, ne le za didžeje: ustvarjajte tisto, kar želite. Ne ozirajte se na kritike drugih. Gre za vaše življenje. Življenje je kratko, delajte to, kar vas veseli –, in ne smete ničesar obžalovati. Če vam uspe, ste potegnili pravo potezo. Če ne, tudi prav. Vendar nikoli ne boste vedeli, dokler ne poskusite. Delajte to, kar vas veseli. Kaj si drugi mislijo o vas, ni pomembno." Pa njegov cilj na novi poti? "Predvsem uživanje. Želim igrati na velikih festivalih pred veliko množico ljudi. Želim izdajati svoje komade. Niti ne želim ljudem dokazovati, da lahko počnem še kaj drugega, kot igranje nogometa. Predvsem gre tu za ljubezen do glasbe. To je vse, kar sem si po nogometni karieri želel početi. In to tudi počnem."

Ekipo Liverpoola lahko izboljšata le še Messi in CR7
Seveda smo se za konec dotaknili še letošnje sezone Premier lige, v kateri je Liverpool na 24 tekmah še neporažen, nanizal pa je kar 23 zmag. Rdeči z Anfielda niso le evropski, temveč tudi svetovni prvaki, trenutno pa so tudi na dobri poti, da jim uspe nekaj, kar Cisséjevi generaciji nogometašev ni uspelo: v mesto Beatlov prvič po letu 1990 pripeljati naslov angleškega prvaka. "Ta ekipa je neverjetna. Ne vem, ali se jo sploh še da okrepiti. Na vseh področjih so najboljši. Niti ne vem, kako bi lahko sploh kdo izboljšal njihov napad. Morda Lionel Messi ali Cristiano Ronaldo," je izstrelil kot iz topa. Bi morda njemu uspelo prodreti v ekipo Jürgena Kloppa? "V tem trenutku zelo težko. Morda bi to uspelo Djibrilu Cisseju, ko je ta igral še za Auxerre. Takrat bi se mi morda uspelo uvrstiti na klop za rezervne igralce. Ampak ta ekipa, ki jo ima zdaj Liverpool, je morda ena najboljših doslej. Težko jo je premagati, letos jim naslov angleškega prvaka ne uide, imajo tudi dobre možnosti, da ubranijo naslov evropskega prvaka," je sklenil.