Tulum morda ni eden tistih "pravih" krajev – čeprav vedno znova srečuješ ljudi, ki nostalgično pripovedujejo o Tulumu izpred 15, 20 let, ko je bil še zaspana ribiška vasica, daleč od civilizacije, ko je bilo vse še napol zastonj, od taksivožnje do takosa na plaži.
A je imel Tulum to smolo, da so ga odkrili tudi didžeji, ki so vrteli glasbo cele noči in dneve v Playi de Carmen in Cancunu in so potrebovali neki oddih pred množicami.
Iz tega idiličnega zatočišča je naglo postal nova vroča destinacija za elektroglasbo, najprej je šlo za bolj skrite nastope za izbrance, ki pa so hitro prerasli v megalomanske 24-urne zabave in rejvseanse na plaži in v džungli.
Za petične goste so na peščeno beli s kokosovimi palmami obrobljeni plaži zrasli boho šik hoteli, klubi in bari s celo mavrico koktajlov ob bazenu, za klientelo, ki se je po nekem naključju ujemala s tisto z nevadskega festivala Burning Man, pa orjaške skulpture, pred katerimi se danes vijejo vrste za selfie.
Tulum je iz zaspanega ribiškega zaselka zrasel v meko za ameriške turiste – in to prav poseben tip turistov, tistih, ki iščejo hitro duhovnost v podobi joge na plaži in na veje navešenih lovilcev sanj, tistih, ki paradirajo po osrednji (edini tako rekoč) tulumski prašni cesti, oblečeni v preplačano makrame tančico in predimenzioniran klobuk, tistih, ki jih bolj kot na takose vleče v eno od neštetih obcestnih lekarn po viagro in helex.
Skratka, Tulum, če nimate denarja ali poznanstev, je lahko za nepoučenega dopustnika pekel na Zemlji.
Tudi zato je odziv številnih zverziranih popotnikov, ko omenite, da potujete tja, običajno posmehljivo zavijanje z očmi in pikra pripomba, kako Tulum pač ni Mehika.
Stari Maji – in njihovi potomci danes
A Tulum ni samo tisti zloglasni hotelski pas z bari in lekarnami.
Tulum je tudi eno lepših arheoloških območij na Jukatanu, tulumske majevske ruševine, čeprav ne najbolj impresivne same po sebi, ampak umeščene na zares dih jemajočo lokacijo na pečini nad razburkanim turkiznim morjem in belo peščeno plažo.
Gre za eno najbolj obiskanih arheoloških najdišč v Mehiki in eno bolj ikoničnih podob države, ta mestna država, ki je vrhunec doživela med 13. in 14. stoletjem, ko je služila kot eno pomembnejših pristanišč Srednje Amerike.
Zaradi svoje strateške obrambne lege so se tukajšnji Maji ohranili dlje in z manjšimi vplivi kot druge skupnosti, ko pa so enkrat tudi do njih prodrli Španci, so vztrajali še 70 let, preden so se konec 16. stoletja razbežali v džunglo, kjer so živeli nadaljnjih 300 let.
Vas stoletnikov
Njihovi potomci še vedno živijo po Jukatanu, v majevskih skupnostih, kjer še vedno prakticirajo t. i. Milpo, avtohtoni sistem kmetovanja, ki temelji na štirih osnovnih poljščinah – koruzi, krompirju, fižolu in bučah.
V eni od njih, Señorju, so ponosni na visok delež stoletnikov, ki jih imajo (najstarejši jih bojda šteje 118).
Spoznamo enega od njih, stoletnega Maxima Witzila Toxa, ki je videl in preživel celo zgodovino polotoka.
Nekdanji kmetovalec govori bolj ali manj samo majevščino, zato nam mlajši člani skupnosti prevajajo, ko razlaga o svoji prehrani, ki ga ohranja vitalnega – jé po pet obrokov na dan, izključno iz sistema Milpa, vsake toliko časa si privošči tudi meso, a zgolj divjačino, s katero je Jukatan bogat.
Kimamo in srkamo krepko jušno osnovo iz srne, začinjeno z aromatičnimi dišavnicami in agrumi, ki ji dajejo še posebno prijeten priokus.
Umetnost kuhanja pod zemljo
Pot nadaljujemo proti naslednji majevski skupnosti, Xbatun, nedaleč od Valladolida, kako poldrugo uro vožnje od Tuluma. Pozno popoldansko sonce barva vse v toplih rumenih odtenkih, v odtenkih Jukatana in starih kolonialnih jukatanskih mest.
Široke ceste zvezne države Quintana Roo si delimo s turisti v najetih avtomobilih, kmeti s kletkami kokoši in posebnimi silami v oklepnikih, ki z brzostrelkami oprezajo za gibanjem kartelov, ki so se v zadnjih letih, v času pandemije, pospešeno preselili na ta del Mehike.
Žurerski turisti so, kot se je izkazalo, dobra odjemalska baza. Iz istega razloga turisti tudi (vsaj običajno) niso tarča občasnih strelskih obračunov v Tulumu in okolici.
Z "avtoceste" se odcepimo na stransko cesto, s te pa na kolovoz, ki vodi do slamokritih koč, v katerih lahko tudi prespite.
Vaščanke v ličnih poškrobljenih belih lanenih oblekah z živopisnimi izvezenimi cvetličnimi potiski v kamnitem možnarju tarejo mešanico začimb – origano, česen, cimet, rdeča čebula in poper, t. i. jukatanska mešanica, ki ji nato dodajo še annatto, rdeča semena drevesa achiote, in sok t. i. grenkih pomaranč.
Takoslandija
Z vsem skupaj natrejo in zalijejo piščanca ter ga zakopljejo pod zemljo z razbeljeno žerjavico in pustijo, da se duši pet ur. Na ta način (t. i. pibil) na Jukatanu pripravljajo vse meso, od odojka (cochinita pibil) do divjačine, pri čemer se čas te podzemne peke giblje od štirih pa vse do 24 ur.
Meso nato uporabijo najpogosteje kot nadev za takose, skupaj z brizgom limete, vloženo čebulo in celo serijo pomak, ki segajo od blagih do pekočih.
Če vam uspe dejansko obdržati tako bogato obložen tako v rokah, ne da bi vam razpadel v neko sramotno razmočeno katastrofo – čestitke, prestali ste preizkus. Če ne – ne skrbite, takosov za vajo bo več kot dovolj, začenši z zajtrkom.
Priletne članice skupnosti na drugem koncu zverzirano pečejo spet drug tip takosov, takih, pri katerem v tanko plast tortilje spretno zdrknejo surov rumenjak in vse skupaj zapečejo na železni plošči.
Zapuščina Nome v džungli
Da bi v nas vzbudili občutek, da prispevamo k skupnosti (in večerji), nam dajo, kar se zdi, najlažjo zadolžitev – pripravo sikil paka, tradicionalne majevske pomake iz na ognju pečenih paradižnikov, ožganih zmletih bučnih semen, čilija, koriandra in mlade čebule.
"Trik je v tem, da bučna semena res skoraj zažgeš, da dobijo tisti umami priokus," mi razlaga kuharski mojster Jose Luis Hinostroza, ki vodi Arco, najboljšo restavracijo v Tulumu, zgrajeno na zapuščini Nominega pop-upa leta 2017, skupaj z vso umetnostjo nabiralništva, fermentiranja in sonaravne vinske karte.
Svoji pomaki dodam še več zmletih bučnih semen, še več čilija in še več soli, da jo čim bolj približam njegovi (neprimerno privlačnejši) restavracijski različici.
Ko sonce zaide, se počasi odpravimo nazaj proti Tulumu, z vmesnim postankom na mezcalu v eni od lokalnih kantin v Valladolidu. Za zdaj Tulum ni videti tako slabo.
Žrtvovanje devic
In, iskreno, z mamili podžgani rejvi v džungli verjetno niso najhujše, čemur so bile jukatanske džungle priča.
Če imate nezdrave fascinacije z morbidnim kot zgoraj podpisana, vas bodo verjetno bolj kot starodavni majevski reliefi in razlage o tem, kako so igrali primitivne igre z žogo iz kavčukovca, zanimale zgodbe o žrtvovanju ljudi – ki sicer sila nihajo od tega "To je bilo prenapihnjeno" in "To je bil vpliv Aztekov, Maji so do tedaj žrtvovali cvetje" do "Iz žive žrtve so iztrgali še utripajoče srce".
Celo, ko obiščete enega od cenotesov (nekakšne vrtače/jame, zalite z vodo, bojda nastale po tem, ko je pred 66 milijoni let na ta del Mehike priletel asteroid, isti, ki je pokončal dinozavre), vam ne uidejo temačne zgodbice.
In čeprav je plavanje v cenotesih eno od nujnih doživetij na Jukatanu, je vprašanje, v kakšen užitek še vam bo čofotati v njih, ko izveste, da so Maji vanje v znak darovanja bogovom metali mladoletne device, katerih kosti občasno še vedno najdevajo na dnu.
Laguna pod zaščito Unesca
Morda je vseeno bolje za bolj idiličen oddih v tistih koncih več časa preživeti na plaži – čeprav če si boste denimo za namestitev izbrali luksuzni hotelski kompleks Casa Malca, to pomeni, da dejansko dopustujete v nekdanji poletni depandansi zloglasnega kolumbijskega narkokralja Pabla Escobarja, za katerega je bil Tulum v 80. letih še vedno idealno pribežališče.
Le streljaj od Case Malce, ki leži na južnem koncu tulumske ceste, tik preden se ta konča v džungli, se začenja pod Unescom zaščiteno biosferno območje Sian Ka'an, ki zajema tropsko laguno, naravne kanale med mangrovami ter izjemno floro in favno.
S čolnom krenemo z obale, ko opoldansko sonce morje obarva v surrealno mlečno turkizno barvo. Brzimo mimo orjaških gnezd afriških ribjih orlov sredi lagune, mimo temeljev ruševin, mimo jat živopisnih rib.
Čoln zasidramo v plitvini na koncu lagune, kjer se bela peščena plaža odpira na odprto morje, preden nadaljujemo pot proti mangrovam. Krmar spretno slalomira po ozkih kanalih, da se čoln nevarno upogiba desno in levo, potniki pa se izogibamo vejam, ki na neki točki nad nami sklenejo gost, neprodušni predor.
Mimo nas v vetru lebdijo čaplje in kormorani, nekje v plitvini, prepleteni z izpostavljenimi koreninami mangrov, nam pokažejo na rep aligatorja.
Kjer se kanali razširijo v tolmun, se lahko osvežimo v povsem čisti vodi, preden je čas, da se vrnemo na kopno in v kaos Tuluma. Ampak kaos, ki se mu da zlahka ubežati. In možnosti je na Jukatanu resnično nešteto.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje