Jezdeci na belih konjih odjahajo v plitvino Sredozemskega morja. Foto: Reuters
Jezdeci na belih konjih odjahajo v plitvino Sredozemskega morja. Foto: Reuters
Na praznovanje priromajo Romi z vse Evrope. Foto: Reuters
Zvečer se posedejo okoli tabornih ognjev in nadaljujejo s pesmijo. Foto: Reuters
Zabava traja pozno v noč. Foto: Reuters

Prihajajo v dveh vrstah na belih žrebcih, s črnimi klobuki na glavi in kopji v rokah - nekakšna častna straža za debelušen kipec, ovit v zlato tkanino. Jezdece obkroža na tisoče ljudi, ki vzklikajo: "Vive Sainte Sara!" ("Naj živi črna Sara!")

Glasbeniki brenkajo na flamenkokitare ali pa iz harmonik iztiskajo madžarske melodije. Množica se napoti proti morju, zdi se zlita v eno, nekakšen hibrid med versko procesijo in zabavo. In točno to ta fellinijevski prizor predstavlja.
Tradicija, stara 500 let
Vsako leto 24. maja majhno obalno mesto Les Saintes-Maries-de-la-Mer gosti romsko romanje, Gitan Pilgrimage. Ta legenda o sveti Sari, ki je spremljala sveto Marijo Jakobo in sveto Marijo Salomo, ko sta prišli sem iz Palestine (tako je to nekdanje ribiško mestece dobilo svoje ime), sega v 16. stoletje, romanje pa je edinstvena priložnost za evropske Rome, da se zberejo ter potrdijo svojo vero in kulturo. In se res zabavajo.

Gitan Pilgrimage se dogaja v Camargui, prostrani, močvirski delti južno od Arlesa. Camargue je izjemno eksotična, z visokim močvarskim ločjem, kjer prosto tavajo rožnati plamenci, črni biki in beli konji. Osrednji kraj tu pa je Saintes-Maries-de-la-Mer, nekakšen bolj sproščen, delavski odgovor na St. Tropez in druga snobovska letovišča. Van Gogh je slikal cigane v Camargui, medtem ko je živel ves nesrečen v Arlesu z Gauguinom, tukajšnja srednjeveška cerkev pa je dom Sara-la-Kali (črne Sare ali črne Marije), kipca, ki ga jezdeci 24. maja ponesejo do morja.
Kipec v središču
Vatikan črne Sare ne priznava, a je vseeno slavljena svetniška zavetnica Romov. Obisk cerkvene kripte, kjer hranijo črno Saro, je za Rome bistvenega pomena. Tu lahko kupite svečo, jo prižgete in molite, da vam bo pomagala pri vaših težavah. Ob njeno vznožje verniki polagajo lističe s priprošnjami, na kipec pa vesijo svetla lanena ogrinjala. Romanska cerkev se napolni z dimom in vročino in hrupom ter ustvarja s svojo vročico in strastjo prvinsko atmosfero, prav tako močno kot flamenko, ki ga plešejo zunaj.
Praznik glasbe, ki spremlja Gitan Pilgrimage, spremeni to zaspano mestece v divji karneval poulične glasbe in plesa. Ko procesija doseže obalo, jezdeci odjahajo v sredozemske vode, pri tem pa držijo črno Saro visoko nad glavami. Spremlja jih mlada Rominja, ki je tisto leto izbrana, da predstavlja črno Saro. Ko se plitvina napolni z ljudmi, je izkušnja obenem čudovita in smešna.
Črno Saro nato vrnejo v njeno kripto, začne pa se veliko slavje: katalonskim glasbenikom flamenka in pariškim romskim džezovskim duom so se zdaj pridružili še balkanske godbe na pihala in madžarski godalni glasbeniki. Ko opazujete te glasbenike, zbrane skupaj z obrobij Evrope, dobite občutek, kako se romska glasba nenehno na novo izumlja in redefinira.
Težave za Rome
Točno koliko časa bo skupnost še lahko praznovala v Saintes-Maries, je vprašljivo: ameriške Evangelske cerkve so v zadnjih letih spreobrnile mnoge katalonske Rome in svojim vernikom prepovedujejo udeležbo na tej glasni, ponosni katoliški procesiji. In tukajšnji župan, podpornik Nacionalne fronte, se na vse pretege trudi, da bi dal vedeti romskim romarjem, da so tu niso dobrodošli.

Naslednji dan se procesija ponovi, tokrat z dvema Marijama, po katerih nosi mesto ime. In čeprav je še vedno zabavna procesija, je precej bolj umirjen dogodek kot kakofonija prejšnjega dne. Zdi se, da so Romi čez noč izginili. Vam ni treba - lahko obiščete domačo areno za bikoborbe, vse polno je jahaških poti, čolni pa vas bodo popeljali bo močvirju. Naj živi sveta Sara!