Veliki Kitajski zid v resnici ni enoten zid, pač pa gre za več povezanih zidov, ki so bili zgrajeni med tretjim stoletjem pred našim štetjem in dinastijo Ming, ki je vladala v obdobju 1368-1644. Zid, ki se je leta 1987 vpisal na Unescov seznam svetovne dediščine, je na več delih potreben temeljite obnove. Na nekaterih predelih so od njega ostale le še ruševine, ponekod pa je celo že povsem izginil.

Obnova z opekami, ki so pred tem padle z zidu
Eden najtežavnejših terenov, poln sotesk, strmih poti in grebenov, po katerem poteka zid, je zelo zavit 20-kilometrski odsek pri Džjankuju, ki leži 70 kilometrov zahodno od Pekinga. Teren je tam tako strm, da se morajo delavci pri tovorjenju materiala že vrsto let zanašati na mule. Kjer lahko, delavci zid obnavljajo z originalnimi zidaki, ki so skozi stoletja padli z zidu, če to ni mogoče, pa skušajo izdelati čim podobnejšo opeko. "Moramo ohraniti enak format, enak material in originalen način izdelave, da bi ohranili zgodovinske in kulturne posebnosti našega ponosa," je dejal vodja ekipe Čeng Jongmao.

Kar pa ni vedno lahko, saj je vlada v boju proti onesnaževanju zaprla skoraj vse opekarne v Pekingu in bližnjih provincah. Zato morajo opeke naročiti v tovarnah v drugih pokrajinah ali v ta namen celo odpreti nove.

Obnavljanje Velikega Kitajskega zidu pri Džjankuju si je ogledal Reutersov fotograf.