Zaspana, izolirana Vipavska dolina, polna skritih biserov. Tako nekako poje New York Times hvalo dolini, ki je tudi za slovenske razmere morda res še malo zapostavljena. Foto: NYT
Zaspana, izolirana Vipavska dolina, polna skritih biserov. Tako nekako poje New York Times hvalo dolini, ki je tudi za slovenske razmere morda res še malo zapostavljena. Foto: NYT
Vrhunska kulinarika v prelepem ambientu dvorca Zemono. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Vina Vipavske doline so po mnenju poznavalcev med boljšimi v Sloveniji. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Na prvi dan jih je po dolini vodil vinar Primož Lavrenčič iz Burje, kosili pa so v Majeriji na Slapu. Majerija, ki jo v 300 let stari, po vseh pravilih obnovljeni kmečki hiši suvereno vodi kuharski mojster Matej Tomažič, je obvezna postojanka za vse gurmane.
Majerija daje veliko poudarka lokalnosti in sledljivosti izdelkov - kruh pečejo sami, zelenjava in sadje je z njihovega vrta, prašiče redijo sami, sami vkuhavajo marmelade, njihov je tudi sir. "Aroma burje in sonca," kot se hvalijo.


Priporočila New York Timesa:
- Kje prenočiti? Turistična kmetija Arkade Cigoj (Črniče), Hiša posebne sorte (Kodreti).
- Kje jesti? Majerija (Slap), Gostilna pri Lojzetu (Zemono), Pikol (Nova Gorica), Gostilna Žeja (Ozeljan).


"Več let so me prijatelji iz severovzhodne Italije nagovarjali, naj obiščem Vipavsko dolino. Čeprav je od Trsta in Ljubljane oddaljena zgolj eno uro, pa daje ozki in sončni 50-kilometrski pas med tremi planotami vtis pozabljenega območja,"
piše novinar Robert Draper, ki pa je prepričan, da gre za skriti biser, tamkajšnja lokalna vina, kot sta zelen in pinela, pa da upravičeno razvijajo kultni status med poznavalci. "Majerija, še v večji meri pa krasna grajska restavracija Zemono, kjer vam krožnike dostavljajo v oblaku dima, sta sami po sebi vodilni slovenski destinaciji," je bil nad kulinariko navdušen Draper.

"A kot sem odkril, je glavni draž Vipavske doline njen zaspan, sanjav značaj. Zelena dolina, prepredena s številnimi rekami in potoki, je pravi raj za tiste, ki si želijo umirjenih užitkov," piše Draper, ki ga je še posebej fascinirala vipavska burja in ji pripisuje skoraj mitični status.
"Kar te ne ubije, te okrepi,"
meni in izpostavlja kamnite vasice Vipavske doline, ki da so živi dokaz žilavosti in odpornosti te regije.

Na pršut
Burji se gre zahvaliti tudi za lokalni pršut. Američan ga je okušal na turistični kmetiji Arkade Cigoj v 500 let stari vasi Črniče. Cigojevi pršut izdelujejo iz prašičev pasme mangalica, ki jih gojijo na kmetiji, aromatični pršut bogate teksture pa po mnenju Draperja zlahka tekmuje z najboljšimi italijanskimi.

"Regijo preveva občutek izolacije, prijetne majhnosti. Edina izjema - ki si je ne želi izkusiti noben normalen obiskovalec - je Nova Gorica, hiperindustrializirana groza, zgrajena po drugi svetovni vojni kot socialistični odgovor na italijansko Gorico," svoje občutke opisuje Američan. "Celo najslavnejše mesto v dolini, Vipava, bolj spominja na drago, a redko uporabljeno filmsko kuliso kot pa na živahno trgovsko središče, kar je bila nekoč pod Habsburžani."

Draperja je naravnost očarala tudi slikovita vasica Goče iz 17. stoletja s svojimi ozkimi uličicami in razgledom na vinograde. Popolno kulinarično odkritje pa sta bili jastogova rižota v Gostilni Žeja in restavracija Pikol na obrobju Nove Gorice. "Zakaj nam nihče ni povedal zanjo?" se sprašuje pisec, ki priznava, da se mu iz te pokrajine ni prav nič mudilo domov.