Načeloma se je tu že začela pomlad in so povprečne temperature v tem obdobju od 0 do 10 stopinj. So nam pa domačini takoj povedali, da je bila letošnja zima najhladnejša v obdobju zadnjih 30 let in da je zapadlo tudi temu primerno veliko snega.

Kangerlussuaq ima načeloma milo podnebje in je zelo osončeno – 300 dni v letu naj bi bilo brez oblačka. Tu je mogoče videti tudi največjo populacijo muškatnega goveda na svetu, veliko je tudi drugih živali, sploh severnih jelenov in arktičnih lisic.

Mestece je sicer zaživelo šele med drugo svetovno vojno, ko je danski veleposlanik v Washingtonu prosil, ali lahko Američani zaščitijo Grenlandijo in jo pomagajo zalagati z osnovnimi potrebščinami, nato so tu postavili eno izmed letalskih oporišč. Postavili so jih tudi drugje po Grenlandiji, toda letalsko oporišče na Kangerlussaqu je bilo najbolj priljubljeno, saj ima v primerjavi z drugimi zelo ugodne vremenske razmere – v povprečju je 300 dni na leto primernih za letalski promet.

Oporišče s kodnim imenom Bluie West 8 je bilo ustanovljeno 7. 10. 1941 pod ameriškim poveljnikom norveških korenin Berntom Balchnom, ki je že imel izkušnje s polarnimi odpravami in sodeloval tudi z norveškim polarnim raziskovalcem Roaldom Amundsenom. Oporišče je predstavljalo zelo pomembno vez pri dobavi zalog med Ameriko in Evropo.

Čeprav so ozemlje leta 1950 vrnili Danski, je oporišče v okviru novega obrambnega sporazuma še vedno ostalo pod nadzorom ZDA. V tem obdobju so na letališču pristajala tudi civilna letala na poti med ZDA in Evropo, poleg tega pa je letališče zaživelo kot vstopna točka za turiste, ki so se odpravili na raziskovanje Grenlandije.

30. septembra 1992 se je ameriška vojska iz Kangerlussuaqa umaknila in celoten kompleks vojaških zgradb prodala za 10 ameriških dolarjev.

Današnja podoba Kangerlussuaqa še vedno odraža duh tistega časa. Pred nekaterimi stavbami so – kot spomin na pretekle čase – razstavljeni stari letalski motorji. Nekaj malega je tudi novih zgradb, a večina jih je iz preteklega obdobja.

Najstarejša stavba je Old Camp, kjer so bili nastanjeni prvi delavci, ki so zgradili oporišče. Danes je v Old Campu hostel, v katerem je tudi naša baza in kjer se pripravljamo na prečenje grenlandskega ledenika.

Najpomembnejša priprava: pakiranje hrane

Najpomembnejša priprava je pakiranje hrane. Vsak od nas je dobil 31 kilogramov hrane – poleg tistega, kar si je vsak sam vzel s seboj –, ki jih mora spakirati.

Prvi dan smo se posvetili sestavljanju zajtrka, kjer so osnova ovseni kosmiči z veliko različnimi dodatki – "najzanimivejši" dodatek je zame kocka masla. Nadaljevali smo s sestavljanjem vmesnih obrokov, ki vključujejo zelo različne stvari, na primer salamo, sir, pršut, različne oreščke, čokolado (po 200 gramov na dan), čips, arašide, bombone, različne piškote ...

Običajno se sladko in slano kar zmeša skupaj, ampak meni osebno to ni všeč, zato sem si sestavil po dva paketa sladkih in slanih izdelkov. Res mi ne diši, da bi jedel pršut z okusom čokolade ...

Na koncu sem tako sestavil 60 obrokov. Vsa hrana skupaj je težka nekje okoli 32, 33 kilogramov, moja osebna oprema 44 kilogramov, skupaj s še nekaj kilogrami skupne opreme moj tovor tako znaša okoli 80 kilogramov.

Zdaj nas čaka prevoz na točko 660, prvo na ledeniku.

To je tako zadnje pisanje s "toplega", naslednje oglašanje bo že z ledenika.