Živahne črno-bele male njorke (desno) in oranžnokljune njorke (levo in sredina) najdejo svoje zatočišče na otočju Shiant, le nekaj kilometrov jugovzhodno od Lewisa. Skoraj 8.000 malih njork in več kot 200.000 njork naj bi letno uporabljajo te otoke za svoj razplod. Foto: National Geographic
Živahne črno-bele male njorke (desno) in oranžnokljune njorke (levo in sredina) najdejo svoje zatočišče na otočju Shiant, le nekaj kilometrov jugovzhodno od Lewisa. Skoraj 8.000 malih njork in več kot 200.000 njork naj bi letno uporabljajo te otoke za svoj razplod. Foto: National Geographic
Jura
Do Jure pridete z malim trajektom, na otoku pa je le en hotel. Zdi se, da se po 60 letih ni veliko spremenilo. Takrat je George Orwell v tej veličastni pokrajini spisal morda najbolj turoben - in obenem ikonični - roman 20. stoletja, 1984. V edini restavraciji (ki jo najdete v prej omenjenem hotelu) na Juri vam postrežejo z otoškim jastogom in jagnjetino.

Morda stara tamkajšnja anekdota najbolje ponazarja otoški duh. Na konferenci se srečata profesor španščine in profesor gelskega jezika ter začneta debato o svojih jezikih. "Povej mi," reče profesor španščine, "imate v gelskem jeziku izraz za špansko frazo mañana, mañana?" Profesor s Hebridov pomisli, nato pa odgovori: "Ne, mislim, da v gelščini nimamo besede, ki bi podajala tak občutek neodložljivosti."
Šala namiguje na počasnejši življenjski ritem, ki ga lahko pričakujete v gelskih skupnostih na Hebridih. Najbolj znani arhipelag ob zahodni obali Škotske sestavljata dve glavni skupini: Notranji in Zunanji Hebridi.
Notranje sestavljajo izjemno prvinski, neokrnjeni otoki, od katerih jih je kar 36 neposeljenih: Islay, Jura, Skye, Mull, Raasay, Staffa, Small Isles … Zunanji Hebridi pa so veriga več kot 100 otokov, med njimi so Barra, Benbecula, Berneray, Harris, Lewis, North Uist, South Uist in St Kilda.
Na robu morja
Na Zunanjih Hebridih kar 60 odstotkov populacije uporablja gelščino, po pravljično lepi viharniški pokrajini pa so raztresene stare tipične otoške blackhouses (nizke kamnite koče s streho iz ruše in prstenimi tlemi).
Vera ima še vedno pomembno vlogo, še zlasti na protestantskem severu, kjer trgovine in pubi ob nedeljah zaprejo svoja vrata, številni namestitveni ponudniki pa raje vidijo, da gostje ne prihajajo ali odhajajo na sabbath (soboto, op. a.). Rimokatoliški jug je glede teh stvari malce bolj sproščen.

Če iščete pobeg od stresnega vsakdana civiliziranega sveta, so Hebridi, kar v poetični nordijski izpeljanki pomeni "otoki na robu morja", prava destinacija za vas. Pokrajina je tipično severnjaška, gola in občasno turobna, a s širnimi pogledi na nebo in morje, s peščenimi sipinami, z divjimi cvetlicami, z bleščeče belimi peščenimi plažami, z veličastnim grapavim hribovjem (med najstarejšim v Evropi) in romantičnimi jezerci.
Po navdih na otoke
In potem je tu še fascinantna otoška preteklost, ki sega v čas 6.500 let pred našim štetjem in ki jo obujajo neolitski menhirji, vikinška krajevna imena, opuščena polja in v ljudski domišljiji še živi spomini na stare čase. Danes je večina otokov očarljiva mešanica prvinske narave in slikovitih vasic, polnih umetniških ateljejev in starinskih innov.
Ni čudnega, da so Hebridi služili kot gojišče in inspiracija številnih največjih literatov in umetnikov. George Orwell je v izolaciji na Juri napisal svoj sloviti roman 1984, deli Marie Rose in Peter Pan pisca J. M. Barrieja je navdihnil oddih na Harrisu. Edgar Allan Poe omenja Hebride v svoji pesmi The Valley of Unrest (Dolina nemira), roman Virginie Wolf K svetilniku pa je zgodba o družinski počitniški hiši na Hebridih.
V spodnji fotozgodbi podrobneje o Hebridih, surovih, a obenem veličastnih otokih na evropskem severu.

Na polotoku Trotternish na Skyu se bazaltne špice grozeče dvigajo nad zalivom Raasay. Kipeč iz ostalin starodavnega udora so neme priče geoloških premikov, ki so oblikovali te kraje. Foto: National Geographic
Spokojna vodna gladina in jutranje meglice ne dajejo pravega vtisa o silni surovi moči, ki je oblikovala te granitne griče v Red Cuillinu na Skyu. Rojeni so bili iz velikih vulkanov, nato pa so bili na milijone in milijone let prepuščeni veterni in vodni eroziji ter zaobljeni pod težo ledenikov. Foto: National Geographic
Odsev poletnega neba v plimi nad Uig Bayem. Pred stoletjem je v okrožju Uig živelo okoli 3.400 ljudi. Dve svetovni vojni, mizerni obeti za male kmete in ribiče ter draž urbanega potenciala so tamkajšnje prebivalstvo skrčili na le nekaj sto duš. Foto: National Geographic
Izsekani iz tri milijarde let starih skal so menhirji blizu vasi Callanish najverjetneje stali, še preden je bila zgrajena velika piramida v Gizi. To območje so ljudje poselili pred 5.000 leti, tu so kmetovali, lovili, ribarili in – gradili. Zunanji kamni se dvigajo okoli 3,3 metre visoko, osrednji pa več kot 4,5 metra. Kot Stonehenge precej bolj na jugu je bil tudi ta 12-metrski krog pomembno obredno središče, vidno več kilometrov daleč. Foto: National Geographic
Megličasta zavesa in kakšnih 2.000 let loči moderne otočane z domovi nedaleč stran od železnodobnih gradbincev, ki so 'zakrivili' stolp Dun Carloway na Lewisu. Razvaline 15 metrov široke trdnjave iz dveh zidov se dvigajo skoraj devet metrov v višino. Raziskovalci menijo, da je bil prestiž življenja v teh impresivnih zgradbah za družine, ki so jih zgradile, prav tako pomemben kot fizična varnost, ki so jo zagotavljale. Foto: National Geographic
Sladkovodna vodovja žuborijo in šumijo iz jezer in potokov po širokih, skalnatih terasah v Grimersti. 'Na otoku zlahka pobegneš vsakršnemu človeškemu zvoku,' pove domačinka iz Lewisa. 'A nikdar ni tiho.' Foto: National Geographic
Morske pečine iz plasti, starih kot celine, so razrvrani opomniki sil, ki so ločile Evropo, Severno Ameriko in Grenlandijo, ko se je pred 60 milijoni let začel odpirati severni Atlantik. Foto: National Geographic
Bazaltne pečine Staffe, porasle s šopi poletnih divjih cvetlic, zagotavljajo terasaste gredi za morske ptice, za katere je prostrana širjava obdajajočega morja pravi raj. Otok so leta 2001 razglasili za naravni rezervat. Foto: National Geographic
Vrste bazaltnih stebrov obrobljajo morsko jamo Fingal. Naravna natančnost slopov in odmevi bučečih valov prevzemajo popotnike že od 18. stoletja dalje. Foto: National Geographic
Somrak pozne pomladi se spušča nad mlečno belo mivko in s travo porasle peščene sipine, ki se raztezajo več kilometrov vzdolž atlantske obale Berneraya. V ozadju se zdijo grapavi griči Harrisa kot modrikaste sence na obzorju. Foto: National Geographic
Zvitki morske trave privabljajo čredo ovac z zelenih pobočjih Ione do obale, kjer se pasejo na z mineralih bogati krmi. V gelščini se ta del obale imenuje Camas Cùil an t-Sàimh, 'zaliv na koncu oceana'. Foto: National Geographic
Na grčavih pobočjih nad zloveščimi ostanki glavne naselbine otoka St. Kilda kamniti zidovi še vedno obdajajo stara zemljišča. Te ograde so nekoč ščitile pridelek ovsa in ječmena pred slanimi vetrovi in živino. Kamnite hiške v obliki čebelnjakov (škotski tip istrskega kažuna) so hranile zaloge hrane in posušeno šoto, ki so jo otočani uporabljali za gorivo. Danes je ohranjenih na stotine takih hišk, mnoge s še vedno neokrnjenimi rušastimi strehami. Foto: National Geographic
Zadnji St. Kildanžani so svoje kamnite domove v Village Bayu zapustili pred skoraj 80 leti. Sodeč po najstarejših arheoloških odkritjih, so ljudje začeli obiskovati to izolirano in viharniško skupinico otokov pred 4.000 – 5.000 leti. Foto: National Geographic
Jate morskih ptic polnijo nebo in ozke pečine s svojimi gnezdi. Severni konec otoka, pogosto skrit v oblakih, se dviga 390 metrov nad ocean, tu in na bližnjih morskih čereh pa se pari 60.000 parov belih morskih vran – največja kolonija ptic na svetu. Bosonogi St. Kildanžani so nekoč s teh čeri zbirali ptice in njihova jajca ter tako preživljali svojo odročno skupnost. Foto: National Geographic
Megla se dviga nad otokom Boreray v arhipelagu St. Kilda, daleč v Atlantskem oceanu. Foto: National Geographic