Zatočišče sredi gozda pri Veliki Kladuši, BiH. Foto: AP
Zatočišče sredi gozda pri Veliki Kladuši, BiH. Foto: AP

Sporazum sta Evropska komisija in Ankara podpisali 18. marca leta 2016, ko je bila evropska begunska kriza na vrhuncu. Leta 2015 je namreč na obale Evrope prišlo več kot milijon prebežnikov, večinoma iz Sirije. Ker Bruselj ni vedel ali znal celovito rešiti tega vprašanja, se je odločil za pometanje stvari pod preprogo – dogovor s Turčijo, ki vprašanja prebežnikov ni rešil dolgoročno, ampak le površinsko. A leta so tekla, sporazum še vedno velja, novih, trajnejših rešitev pa ni na vidiku.

Pakt je bil namreč eden v vrsti ukrepov, s katerimi se je skušala takrat razklana in nemočna Evropska unija spopasti z valom na stotisoče prebežnikov in migrantov, ki so se prek Turčije in nato Balkana prebijali proti zahodu in severu Evrope. Kot ugotavlja neodvisni turški think-tank IstanPol, je bil dogovor izpred petih let predvsem krizni odziv na tedanji begunski val, in to je tudi njegova glavna pomanjkljivost – da gre za začasno rešitev dolgotrajnega fenomena, za katerega EU ni imel politične volje, da ga celovito obravnava. Zaradi nasprotovanja več držav članic sprejemanju prebežnikov dogovor tudi nikoli ni temeljil na načelu deljene odgovornosti.

Šest milijard za zadrževanje prebežnikov na turški strani meje

Evropska unija se je v dogovoru z Ankaro zavezala, da ji bo v zameno za ustavitev prebežniškega vala na turški meji plačala šest milijard evrov pomoči, pospešila proces vizumske liberalizacije, dala nov zagon zastalim pristopnim pogajanjem in okrepila carinsko unijo s Turčijo. V paktu namreč piše, da so vsi prebežniki, ki pridejo na meje EU-ja, takoj vrnjeni v Turčijo, ki mora poskrbeti za njihovo namestitev. V zameno mora EU za vsakega vrnjenega Sirca sprejeti enega sirskega prebežnika, na otokih v Egejskem morju pa so zrasla begunska taborišča. Ankari je bilo tudi obljubljeno, da bo tistega leta, torej 2016, 70.000 prebežnikov z njenega ozemlja razporejenih po državah EU-ja, piše nemška tiskovna agencija DPA. Danes v Turčiji živi 3,6 milijona sirskih beguncev, v Grčiji pa okoli 100.000.

Odnos med EU-jem in Turčijo je imel že veliko vzponov in padcev. Foto: AP
Odnos med EU-jem in Turčijo je imel že veliko vzponov in padcev. Foto: AP

Evropska komisija in države članice so se tudi zavezale, da bodo finančno podprle projekte, s katerimi bi se pospešila integracija prebežnikov, ki so se zatekli v Turčijo. A teh sredstev niso namenili vladi v Ankari, pač pa so jih razporedili okoli stotim projektom. Izmed šestih milijard evrov pomoči je Evropska komisija sporočila, da je 4,7 milijarde evrov namenila različnim pobudam, 2,3 milijarde pa je od leta 2016 prejela turška vlada.

Že od samega začetka je pakt tarča ostrih kritik, češ da je EU z njim preložil odgovornost za stotisoče ljudi na Turčijo ter si ob tem namerno zatisnil oči pred kršitvami človekovih pravic in mednarodnega prava. Namesto da je EU zaprl svoje meje, bi moral prosilcem za azil odpreti zakonite in varne poti prihoda v Evropo.

Lani "le" 10.000 nezakonitih prebežnikov

Kmalu po sklenitvi dogovora se je prebežniški val bistveno zmanjšal, čeprav nikoli ni zares presahnil. Če je leta 2015 t. i. balkansko pot prečkalo okoli 850.000 nezakonitih prebežnikov, so jih leta 2019 našteli okoli 60.000, lani pa 10.000, a to naj bi bila v veliki meri posledica pandemije koronavirusne bolezni 19. Število prebežnikov, ki pridejo na grške otoke, se je opazno zmanjšalo, a do marca letos je EU Turčiji vrnil le 2740 prebežnikov, države članice Unije pa so jih sprejele 28.621, kar je prav tako mnogo manj od obljub. Zdravstvena koronska kriza je vse skupaj še poslabšala – Turčija je prekinila sprejemanje prebežnikov, EU je prekinil njihovo premeščanje.

Migrantska kriza v BiH-u: 1500 prebežnikov živi na prostem

Grški otoki in Balkan boleča opomnika nerešene krize

Številke prebežnikov so upadle, kar pa ne pomeni, da dogovor iz leta 2016 dejansko deluje. To med drugim dokazujejo grozljivi prizori z grških otokov in iz Bosne in Hercegovine, kjer v nemogočih razmerah biva na tisoče ljudi. Samo v zadnjih dneh je na turško-grško kopensko mejo prišlo na tisoče ljudi, tam pa so jih pričakali vojaki s solzivcem in orožjem, piše v reportaži Financial Times (FT). Razmere v teh begunskih taboriščih so iz dneva v dan slabše. Na otoku Lezbos pogosto potekajo protesti, na katerih domačini od vlade zahtevajo, naj neha postavljati nove namestitve.

Evropska unija danih zavez, predvsem političnih, nikoli ni izpolnila. Krivdo za to nosi tudi turški predsednik Erdogan, saj je v preteklih letih – tako s svojim vse bolj avtokratskim vladanjem kot z ozemeljskimi ambicijami v vzhodnem Sredozemlju in vlogo v konfliktih po svetu – zaostril odnose z evropskimi partnerji. Erdogan dogovor obenem vse bolj izkorišča kot sredstvo političnega izsiljevanja, da bi si zagotovil podporo Unije pri uveljavljanju svojih interesov v Siriji in širši regiji. Ankara Bruselj tudi obtožuje, da ni sprostil vizumske politike, Turčija zahteva tudi, da EU sredstva nakazuje neposredno njej. Res je tudi, da Bruselj v zadnjih treh letih ni dosegel ciljev glede preselitve prebežnikov iz Turčije v države članice.

Taborišče Moria na grškem otoku Lezbos. Foto: AP
Taborišče Moria na grškem otoku Lezbos. Foto: AP

Politični odnos med stranema je vse bolj disfunkcionalen in obstoječi dogovor bo, če ga ne bosta bistveno nadgradili ali celo zamenjali z novim, propadel, agencija DPA navaja mnenje več strokovnjakov. EU-ju več kot pet let po begunski krizi še vedno ni uspelo doseči dogovora o nujni prenovi evropskega azilnega sistema in obvladovanju migracij, zato še naprej potrebuje sodelovanje Turčije, ki na svojem ozemlju zdaj gosti že štiri milijone beguncev, večinoma sirskih.

Obe strani si želita dogovor, ki ne deluje, podaljšati

Prizadevanja za prenovo obstoječega sporazuma so se sicer začela že pred letom dni, a so nato hitro znova zastala. Erdogan je prejšnji teden znova napovedal, da ne bo več zadrževal prebežnikov na ozemlju države, ampak bo odprl mejo z Grčijo, tako kot lani spomladi, da bodo ti ljudje lahko prišli v Evropo. To je njegova stalna grožnja. Nizozemski premier Mark Rutte, ki velja za arhitekta pakta iz leta 2016, je eden najostrejših Erdoganovih kritikov. Opozoril je, da se Evropa o novem dogovoru z Erdoganom ne sme pogovarjati "z nožem na grlu".

Nekateri grški uradniki menijo, da je dogovor tako ali tako že mrtev, in opozarjajo na to, da se je vlada v Atenah odločila za en mesec zaustaviti obravnavanje vseh prošenj za azil, na mejo pa poslala vojsko, ki skuša prebežnikom preprečiti vstop na ozemlje države.

Če bi Erdogan odprl meje, bi proti Evropi lahko krenilo več kot pol milijona beguncev

Čeprav sta obe strani z dogovorom nezadovoljni in vidita, da ni dolgoročno vzdržen, si prizadevata za njegovo podaljšanje. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je v ponedeljek sporočila, da je Bruselj pripravljen na "krepitev pogovorov z Ankaro" in razpravo o tem, "kje bi pomoč najbolj koristila ter kateri so temelji za začetek dialoga". Komisija se je ob tem vzdržala kritik Erdogana in turškega kršenja dogovora, piše Reuters.

Kljub pripravljenosti EU-ja bodo ob vsem povedanem verjetno nekatere države članice Unije imele precej zadržkov do nadaljnjega financiranja Turčije za zadrževanje prebežnikov na njihovi strani. "Na nikogaršnji zemlji med Grčijo in Turčijo v vročini in mrazu ždijo otroci. Kako lahko to gledamo?" se je vprašal Rutte.

Turčija: Ne moremo pričakovati od beguncev, da bodo begunci ostali vse življenje

Čeprav grozi in izsiljuje, je podaljšanje dogovora tudi v korist Erdoganu, saj računa na to, da bo EU zmanjšal sredstva za obmejno agencijo Frontex in jih raje namenil Turčiji. Izposlovati bo skušal tudi to, da bo evropski denar pritekal neposredno v Ankaro in ga ne bodo razporejale različne agencije in uradi. Tudi Ankara pa je do sporazuma kritična. Kot je pred dnevi dejal Erdoganov predstavnik Ibrahim Kalin, "dogovor ni prinesel pričakovanih rezultatov". "Nobena država ne zmore na svojih ramenih sama nositi te ogromne odgovornosti." Poudaril je, da so z dogovorom pred petimi leti skušali rešiti predvsem infrastrukturne težave prebežnikov, danes pa so v ospredju izobraževalne in zdravstvene potrebe teh ljudi. "Ne moremo pričakovati od beguncev, da bodo begunci ostali vse življenje, ampak jim moramo omogočiti, da se vrnejo v domovino. A to zahteva skupinsko delo," je dodal.

Število prebežnikov se je po podpisu dogovora zmanjšalo, a njihove usode so še vedno tragične. Foto: Reuters
Število prebežnikov se je po podpisu dogovora zmanjšalo, a njihove usode so še vedno tragične. Foto: Reuters

Jasno je, da si je Evropska unija z dogovorom s Turčijo le kupila čas za oblikovanje prave priseljenske politike, a te ji tudi po petih letih ni uspelo doseči, predvsem zaradi vse glasnejše protipriseljenske nastrojenosti v več državah članicah, dodaja FT. Nemški minister za Evropo Michael Roth je pred dnevi izjavil, da je "skrajni čas, da se Evropska unija kot celota zbudi in končno razvije vzdržen migracijski koncept". Evropski uradniki se zavedajo, da bo pri tem težko doseči skupni imenovalec, saj nekatere države na čelu z Nemčijo želijo "pravično razporeditev bremena prebežnikov". Tudi von der Leyen govori o "novem paktu o migracijah", ki naj bi znova vsaj na papirju določil obvezne kvote za premestitve prebežnikov, ki so predvsem v vzhodni Evropi leta 2015 dvignile toliko prahu.

Visoki zunanji predstavnik EU-ja za zunanje zadeve Josep Borrell je v ponedeljek dejal, da migracijski dogovor med EU-jem in Turčijo ostaja veljaven, saj je v preteklih petih letih dal "oprijemljive rezultate". "Dogovor mora ostati temeljni okvir za sodelovanje na področju migracij. Gre za obvezo vzajemnega zaupanja, ki zahteva trud vseh strani. Dogovor je deležen velikih kritik, a sam menim, da je dal dobre rezultate. Zmanjšalo se je število žrtev, manj je nezakonitih prehodov meje, življenjski pogoji beguncev in migrantov v Turčiji pa so se izboljšali. Prepričan sem, da moramo sporazum te vrste doseči tudi v prihodnje," je dejal.

Človekoljubne organizacije zahtevajo spremembe

Osem človekoljubnih organizacij si medtem prizadeva za temeljito prenovo evropske migracijske politike. Raphael Shilhav iz organizacije Oxfam namreč opozarja na grozljive posledice migracijskega dogovora s Turčijo – človeka nedostojne bivanjske razmere v sprejemnih centrih, počasne azilne postopke in nezakonite zavrnitve na zunanji meji EU-ja. "Za to hudo humanitarno krizo je odgovorna Evropska unija," je prepričan.

S tem se strinja tudi nemški politični analitik Maximilian Pichl, ki je v pogovoru za Deutsche Welle dejal, da so prenatrpana begunska taborišča na grških otokih rezultat "političnih odločitev in preigravanj", ki izvirajo iz evropskega azilnega sistema nekje ob prelomu tisočletja, in so zapečatila usodo prebežnikov za naslednjih 30 let. Generalna sekretarka danskega odbora za begunce Charlotte Slente pa je v kolumni na spletni strani Euractiva zapisala, da dogovor državam članicam EU-ja služi le kot osnova, na podlagi katere iščejo "inovativne možnosti izogibanja odgovornosti za prebežnike", nastal pa je le zaradi "panike odločevalcev".

"Dogovor EU-ja in Turčije je madež na evropskem spričevalu boja za človekove pravice, ljudje, ki potrebujejo zaščito, pa plačujejo ceno za to," pa je dejala Imogen Sudbury iz Mednarodnega reševalnega odbora (IRC). Opozorila je tudi, da številni prebežniki na grških otokih trpijo za depresijo in se bojujejo s samomorilnimi mislimi. "Tej krizi bi se bilo mogoče izogniti, a zdaj je postalo jasno, da prenašanje migracijske politike na nečlanice EU-ja ni ne humana, ne vzdržna in ne učinkovita rešitev," še meni.