"Ta možak je bil moj idol celo poklicno življenje, in mislim, da nisem edini," je Nicholson še zapisal v slovesu, ki ga je objavila revija Rolling Stone. "Filmi imajo gromozanski vpliv, in njegov vpliv v filmskem svetu je bil večji od kogar koli drugega - kadar koli. Gospod Brando bo večno obstajal - to je vse, kar je treba na to temo reči. To mu morda ne bo všeč, ampak vseeno bo večen." Glede zadnjega je imel Nicholson verjetno prav: vse od prelomnega odrskega nastopa v Tramvaju poželenje leta 1947 pa do smrti je bil Marlon Brando na bojni nogi z lastno slavo; zaznamovali so ga skoraj patološki odpor do hvale, identifikacija z deprivilegiranimi in končni umik na Tahiti.

Preprosto povedano je bil Marlon Brando eden izmed najslavnejših, pa tudi najvplivnejših igralcev povojnega obdobja; utelešal je s seksualnostjo prežet, neartikuliran hollywoodski mačizem. Na novo in trajno je spisal "pravilnik" svojega poklica - njegov največji prispevek stroki je bil, da je populariziral metodološko igro (ang. method acting), zelo interpretativen, čustveno motiviran slog nastopanja, ki je v obrt vnesel nove globine in nianse. V primerjavi z njim je večina sodobnikov kar naenkrat delovala plitko in plehko.

Brando, ki je bil protislovna in vse prej kot uslužna osebnost, se je požvižgal na nepisana pravila igre v Hollywoodu: odkrito je kazal svoj prezir do filmske industrije in koncepta zvezdništva, po drugi strani pa je svojo slavo rad izkoristil za to, da je pritegnil pozornost k političnim vprašanjem, ki so se mu zdela pomembna.

Je Don Corleone najslavnejša vloga vseh časov?
Bil je nepozaben kot Stanley Kowalski v filmu Tramvaj Poželenje, kot Terry Malloy v Na pristaniški obali in kot Don Vito Corleone v Botru. (Pri tem je morda zanimivo omeniti, da si je režiser Francis Ford Coppola v vlogi dona Corleoneja prvotno zamislil Britanca Laurencea Olivierja.)

Tisti prizor z maslom
Botru je sledil še en vzpon. Film Zadnji tango v Parizu (Ultimo tango a Parigi, 1973) režiserja Bernarda Bertoluccija, v katerem je odigral ostarelega vdovca Paula, ki se spusti v vroče ljubezensko razmerje z mlado Parižanko Jeanne. Čeprav je zaradi gole kože in vročih seksualnih prizorov film dvignil veliko prahu, so Branda za odlično igro nominirali za oskarja.

Skoraj bankrotiral Coppolo
Po mnenju številnih je Brando svoj edinstveni igralski talent zadnjič pokazal prav v Bertoluccijevem filmu. Zatem je do konca svoje kariere igral le še v manjših vlogah. Leta 1979 je tako ponovno sodeloval s Coppolo pri filmu Apokalipsa zdaj (Apocalypse Now), v katerem je upodobil ameriškega polkovnika Walterja E. Kurtza, ki bi se ga radi znebili, ker domnevajo, da se mu je v kamboški džungli zmešalo. Coppola je zahteval, da Brando pred začetkom snemanja shujša in prebere roman Heart of Darkness, po katerem je nastal film, vendar je Brando vse zahteve gladko preslišal in se na prizorišču pojavil celo z obrito glavo. Ker se ni naučil svojega besedila, je večinoma improviziral. Čeprav je film ob izidu prejel mnogo nagrad, je Coppoli naredil veliko sivih las in skoraj povzročil njegov bankrot.

Pozneje je vse bolj izbiral vloge, za katere je iztržil čim več denarja in imel z njimi čim manj dela. Med drugim je kot Jor-El nastopil tudi v prvem Supermanu in filmih A Dry White Season (ki mu je prinesel prvo nominacijo za oskarja za najboljšega stranskega igralca, 1989), The Freshman (1990), Christopher Columbus: The Discovery (1992), Don Juan DeMarco (1995) in še nekaterih. V svojem zadnjem filmu The Score iz leta 2001 pa je združil moči z Robertom De Nirom.

Brando je v skupnem seštevku dvakrat dobil oskarja za najboljšo moško vlogo, osemkrat je bil za zlati kipec nominiran. V življenju je nastopil v približno 50 filmih, najdejavnejši pa je bil od 50. do 70. let prejšnjega stoletja.

Upornik od rane mladosti
Rodil se je 2. aprila 1924 v Omahi v ameriški zvezni državi Nebraska. Njegovo otroštvo je zaznamovalo življenje s starši alkoholiki. Pozneje je obiskoval vojaško akademijo, a je bil z nje zaradi nediscipline izključen. Od leta 1943 se je v New Yorku pri Stelli Adler in v slavnem Actors' Studiu učil igre. Svoj veliki preboj je dočakal že na gledaliških odrih leta 1947, v že omenjeni vlogi Kowalskega v Tramvaju Poželenje.

"Nihče mi ne bo govoril, kaj naj delam"
V številnih vlogah je s skopo gestikulacijo in mimiko ter izrednim realizmom v igri, ki ji je sledil kot učenec Actors' Studia, ustvaril nepozabne vloge. Noben film pa mu ni bil - po lastnih besedah - tako zelo pisan na kožo kot Divjak. V njem je leta 1953 upodobil uporniškega, a občutljivega vodjo bande motoristov. Izrekel je repliko "Nihče mi ne bo govoril, kaj naj delam", kar je, kot je pozneje pripomnil, sam čutil vse življenje.

V poznejših letih se je ukvarjal tudi z režijo in se zelo zavzemal za pravice etničnih manjšin, predvsem Indijancev. Ko je za vlogo v prvem Botru dobil svojega drugega oskarja, ga je zavrnil in bojkotiral podelitev, na katero je poslal Sacheen Littlefeather (v Indijanko je bila oblečena igralka Marie Cruz), ki je povedala, da lavreat nagrado zavrača zaradi ameriške politike do Indijancev in njihovega prikazovanja v ameriških filmih.

Poskrbel je, da družinsko ime ni izumrlo
Kot filmsko je bilo burno tudi Brandovo zasebno življenje. Že zelo zgodaj si je zaradi javnih izbruhov in napadov na fotografe ter težavnega obnašanja na snemanjih prislužil sloves "slabega fanta". Bil je trikrat poročen in imel 11 zakonskih, nezakonskih in posvojenih otrok. Pripisovali so mu številne ljubezenske zveze, tako z moškimi kot ženskami, nekatere izmed njih pa je opisal tudi v svoji avtobiografiji Songs My Mother Taught Me. V zadnjih letih življenja je pozornost medijev bolj kot s filmi pritegoval s svojim osebnim življenjem. Leta 1990 je njegov sin Christian umoril ljubimca svoje polsestre Cheyenne, ker naj bi jo ta pretepal.

1. julija leta 2004 je Marlon Brando v starosti 80 let umrl zaradi odpovedi pljuč. Njegovo truplo so sežgali in pepel raztrosili po Tahitiju in Dolini smrti.