V Španskih borcih so premierno predstavili uprizoritev Memoria koreografinje, performerke in filozofinje Male Kline. V predstavi, ki je nastala s podporo mreže Pan-Adria, se Mala Kline ob spremljavi glasbe Kristijana Krajnčana poglablja v spomin, nato pa v izgubo spomina in v življenje, ki se nadaljuje.

"Gre za preplet teh stvari: spomin, podoba, čas in neko to, ki se ustvarja, ko to pletemo. In na neki način je to tudi poklon mojemu očetu, pa slikam Marka Jakšeta in sem jih dala brat očetu, ki je bil analitik vizualnih komunikacij, in je potem bral te Markove slike na en čist svoj način, jaz sem pa njega snemala, in potem je izluščil neke principe in s temi principi smo potem gradili predstavo," je v intervjuju za RTV zaupala Male Kline.

Memoria je predstava o spominu in njegovi izgubi, obenem je raziskovanje časa, saj se le ti, ki zaznavajo čas, spominjajo. Je raziskovanje imaginacije, saj je spomin nemogoč brez nje, spomin pa sta čas in izkušnja, ujeta v podobi. Je potop v vizionarsko zavest in reafirmacija izkušanja, iz katerega izhajamo in v katerega se vračamo.

"Vizionarsko slikarstvo Marka Jakšeta sem uporabila kot vir za pisanje pisma gledalcu iz prihodnosti o tem, od kod prihajamo. Slike sem izročila očetu, analitiku vizualnih komunikacij, da mi jih je bral. Posnela sem njegova razmišljanja o lepoti, ljubezni, podobi, življenju, smrti, svetem in stvarjenju, ki ne pozna konca. Material, ki ga generirajo Markova umetniška dela, očetovo branje vizualnega materiala in moj lastni performativni arhiv, ki temelji na praksah sanjanja, se prepletajo kot niti, ki tkejo predstavo. MEMORIO posvečam Tebi, Oče," je zapisala performerka, koreografinja in pisateljica Mala Kline.

Umetniško in teoretično delo Male Kline je vpeto v prakso sanjanja. Njen obsežni opus temelji na tehnikah sanjanja Saphire®, ki jih uporablja za odpiranje izvirnih prostorov občutenja in za generiranje podob, za katere so značilne pomenska pretočnost, protislovnost in atmosferska intenzivnost. S svojimi avtorskimi deli ustvarja edinstvene svetove, stkane skozi jezik našega sanjanja. Za koreografska dela je prejela vrsto večjih slovenskih nagrad, med drugim zlato ptico (2005), povodnega moža (2005, 2013), nagrado Gibanice (2013, 2023) ter nagrado Ksenije Hribar za koreografijo (2013) in za teorijo (2021). Je avtorica dveh knjig Capfico: Writings from the Belly of the Whale pri založbi Capfico/Madrid in Gledališča potencialnosti: med etiko in politiko pri založbi Maska/Ljubljana. Leta 2018 je ustanovila zavod ELIAS 2069 – šolo, umetniški rezidenčni prostor, ekološko kmetijo in zdravilišče na prostem, ki se nahaja v neokrnjenem naravnem letovišču globoko v divjini južne Slovenije in je namenjen izobraževanju in ustvarjanju prek rabe tehnik sanjanja.

Predstava je nastala s podporo mreže Pan-Adria. Sedemčlanska komisija, sestavljena iz predstavnikov vseh partnerjev, je v začetku leta soglasno izrazila mnenje, da projekt nosi močan artističen izraz in strukturo ter odlično kakovost tako nastopajočih kot tudi celotne umetniške ekipe.