Naslednji v vrsti je Anderson. Paak. V glavnem pa nas je Dre fino vlekel za nos z napovedovanjem izida svojega solističnega labodjega speva, ki naj bi se imenoval Detox. Tega ne bo (mogoče ni res), namesto Detoxa imamo zdaj Compton. Ta naj bi bila njegova zadnja. Imamo pa tudi Dr. Drejeve slušalke Beats, ki morda komu res služijo tudi, ko njihov kabel sploh ni priklopljen. Producent in mentor Snoop Doogu, 2Pac Shakurju in 50 Centu se je reševanju glasbene industrije po hardwareovsko ali slušarkarsko zapisal že 2006. Evo, dokaz, da časa ni bilo (na pretek).

Compton je bolj kot Dr. Drejeva tretja samostojna studijska albumska partija avtorjev praznični multi-produkcijski zamah. Nekdanji član prve gangsta-raperske čete N.W.A. je rap dokončno standardiziral tako, da je postal Quincy Jones ali Herb Alpert. To pomeni ustvarjalec, podoben omenjenima dirigentoma, aranžerjema, založnikoma, vsake toliko še vedno tudi glasbenikoma, ki z armado pomagačev, v prvi vrsti vokalistov, če je treba tudi v kratkem času zgradi albumsko veleuspešnico. Kaj Dr. Dre ne bi bil tak, če pa je Compton tematsko vezan na aktualni film Straight Outta Compton, ki Drejevo prvo rapersko tolpo, torej N.W.A., prikazuje celo v zdaj že proslavljeni hollywoodski sagi.

Ves ta marketinški, pa tudi zgodovinski balast kredibilnost albuma Compton neupravičeno mehča. Ja, Dr. Dre je bil pionir žanra, obenem pa strupen poslovnež. Rap ni šlager, ni popevka, rap ni stoletja stara folk muzika - rap je bilo treba skonstruirati in ga spraviti na trg - to pa ni mačji kašelj, pač pa historična postavka, ki je zahtevala veliko pameti, truda in rizika, to pomeni sreče. Kot vselej.

Kaj je na njem? Album Compton je čvrsta raperščina, produkcijskih zank in pentelj je čudovito mnogo, pesmi so res izpiljene, rapanje je zelo kakovostno, ritmične podlage pa, ponovim, tudi skrajno pohvalne. Spomenik westcoastarskemu hiphop diskurzu ali pa kar njegovo zadnje veliko dejanje je tehnično pričakovano vrhunski. Še bolj pa me navdušujejo resne tematike, ki se prepletajo med rimami, pa najsi te polagajo veterani (Dr. Dre, Ice Cube, Snoop Dogg, Xzibit, Eminem) ali pa, recimo, relativni novinci (BJ the Chicago Kid, Jon Connor, King Mez idr.). Od umorov do posilstev, od policijske represije do vsega drugega groznega - stvari so še vedno zelo resne. Album Compton se na najboljši način motovili ali simbolno črpa iz filma Straight Outta Compton, v resnici v nedrjih skriva precej bolj pomembna sporočila.

Na tej točki se vse štorije o albumu Compton in okrog njega zlijejo v en sam pamflet - ta album ima smisel in namen, saj ga najbrž ne bi bilo, če bi bil Compton rajski vrt, kjer je vsega dovolj, če ne kar na pretek. Comptonov pa je v Ameriki in drugod po svetu veliko preveč.

Nazaj k muziki. Antemična Talking To My Diary še posebej izstopa. Okusno posuta z applovskimi soundki in zalita s čudovitim trobentarskim solom deluje kot prepričljivo zadnje dejanje predstave, pa čeprav se zdi, da je Dr.Dre - v tem primeru sam - kar nekako nebogljen, če ne že kar prehitro starofotrovski. Deep Water in še posebej Genocide (oba s Kendrickom Lamarjem) sta po vseh parametrih odlična songa. Animals (z Anderson. Paakom) naj bo za šminko oziroma za punce, pri čemer je DJ Premier, ki je zasnoval njeno zvokovje, zvedavo ujel zahodnoobalski ključ. V pro-rockovsko One Shot One Kill, ki jo pravzaprav v celoti prevzame Jon Connor je "ustrezno pospravljen" Snoop Dogg; najbrž zato, da ne bi v sirotko spreobrnil kake druge. Najboljši performer na vsej plati, o tem ni dvomov, je sicer Eminem v komadu Medicine Man, najbolj puhel pa The Game v Just Another Day. Medtem ko bo za stimulacijo vedno prav prišel napev For The Love Of Money, za sprotne zdravljice All In a Day Work pa bo najlepša baladica iz Comptona še dolgo transcendentna in super-cool It’s All Of Me.

Ko bi le bilo tako, da bi rasne napetosti v ZDA in drugod popustile ter bi o zelo dobri plati Compton in njenem dometu in dediščini nekoč res lahko govorili o ultimativnem win-win položaju. Ko …

Matjaž Ambrožič
@matjazambrozic