Vsaj tako se mi ob poslušanju njegove zadnje klubske liturgije z naslovom Fabriclive 59 dozdeva – kajti album je lahko razumeti na dva načina. Prvič, kot je razumela tudi večina izvedencev za tovrstne elektronske džezarije v simbiozi z hiphopom, kot nekakšen hommage klubskemu življenju v prvem desetletju 21. stoletja, ki ga je ta pridruženi in potem nezamenljivo nepogrešljivi član skupine Radiohead soustvarjal. Toda bolj se nagibam mnenju, da si Four Tet s zadnjo ploščo tlakuje in utrjuje program za svojo "one man band" klubsko turnejo, ki bi nevedne takoj streznila glede vsebine, ki nikakor ne sodi v konvencionalne in že tisočkrat slišane okvire samega elektronskega žanra.

Kieran je namreč perfekcionist miksa in razpoloženja, katerega zvokovna širina presega klasično predstavo o elektronskem razvojnem programu in njegovih izvajalcih. V tako zgoščeni in prenatrpani konkurenci je popolnoma jasno, da se logaritmi in amplitude zvoka & ritma podvajajo in ponavljajo. Toda ko slišimo, kako Kieran izvirno pristopa k miksanju skladb Caribou, Genius, Burial, Floating Points, KMA ... in še posebej, kako se loteva nove, lastne ritmike v skladbah Pyramid in Locked, nam je lahko le v čast in ponos, da smo njegovi sodobniki. V upanju, da bomo genija kmalu videli tudi v kakšnem našem "tovarniškem" okolju.

Ocena: 5; Miroslav Akrapović