Moram priznati, da se mi niti v sanjah ni zdela ta glasbena kombinacija mogoča. Če bi že kje hotel videti ali slišati Louja Reeda, je to zagotovo v sodelovanju s skupino Sonic Youth. Verjetno je bolj poglobljenim glasbenim poznavalcem in navdušencem popolnoma jasen ta glasbeni namig, ki ni le hipotetična (z)možnost navezave med Velvet Underground in Sonic Youth in je ni treba dodatno pojasnjevati. Toda, Lars, bobnar skupine Metallica, pravi, da je bila izbira Louja Reeda za sodelovanje povsem naravna in logična, saj je po njegovih besedah Lou Reed »solorazličica Metallice«!?
Lars očitno ve več. Toda, ne vem, kako to svojo trditev pojasnjuje najbolj gorečim privržencem skupine Metallica, ki so na Louja Reeda že poslali nekakšno glasbeno fatvo (grožnjo s smrtjo). Kakor koli, album Lulu je poprečno glasbeno delo, ki mu na eni strani zmanjka širine in nadzorovanega hrupa kitarske godbe, ki smo jih vajeni pri skoraj vseh delih skupine Metallica. Po drugi strani pa Reedova izpoved s svojo maratonsko naracijo ne doseže tistega liričnega učinka, ko poslušalec skuša razumeti pesnika in si skladbe vrti do nezavesti. V primeru albuma Lulu žal ne padeta v nezavest niti moj glasbeni predvajalnik niti jaz.
Ocena: 3; piše: Miroslav Akrapović