Po simfoničnem vesoljskem rocku iz leta 2009 Resistance so Muse pestrost plesnega rocka poznih 80. let oziroma zgodnjih 90. let prejšnjega stoletja nadgradili z diktatom trdih kitarskih rifov, z baročnostjo orgel oziroma klaviatur, izstopajočim falzetom in najpomembnejšo "malenkostjo" - dubstepom. Če se je še pred tremi leti govorilo o vesoljskem zvoku, gre pri novem za invazijo njihovega zvoka iz vesolja. Cilj je preprost: zavzeti Zemljo (znova).

In ko smo že pri vesolju in Muse, se lahko pri novem studijskem izdelku poigramo s priljubljeno šalo, ki kroži po spletu, ko vesoljec vpraša drugega, ali so ljudje prejeli njihovo sporočilo, in mu drugi odgovori: "Da, toda poimenovali so ga dubstep in zdaj plešejo nanj." Tudi Muse se mu niso izognili. Toda niso ga vmešali v svoj zvok za vsako ceno. Za vse tiste, ki po opisu, da z novim albumom prinašajo krščansko gangstersko rapersko/džezovsko odisejo, niso bili pripravljeni na dubstep, so poskrbeli za udobno prilagajanje temu.

Madness je tako eden izmed tipičnih primerkov, kako se približati elektroniki brez posegov s kakršnimi koli umetno ustvarjenimi učinki. Muse imajo za vse odgovor s koketiranjem z basom in klaviaturami ter z vokalnim ponavljanjem minimalističnih zlogov: "Ma-ma-ma-madness". Podobno - le da v ritmu synthpopa 80. let kakšnih Pet Shop Boys - nadaljujejo s Follow Me.

Britanske zastavonoše alternative, ujete med Radioheade in spomine na najboljše dni Queenov ter U2, z albumom The 2nd Law dvignejo nov zastor s precejšnjo mero drame. Kot spregledana in zaprašena skladba, ki se je izgubila na kakšnem izmed seznamov naslovnih skladb bondijad v slogu musovske rapsodije in s koncem v slogu Ubila-bom-Billa, položijo svoja orožja s Supremacy - od počasne gradnje s klavirjem, razkošnega kitarsko-ritemskega-klaviaturskega zvoka, obogatenega z Bellamyjevim falcetom, vse do krikov do višav visokega c-ja.

Bas vodi tako čez vso raznovrstnost barv Muse. A naj vas na trenutke Another One Bites The Dust bas linija z vložki funky kitarskih rifov v slogu Princea ter spogledovanjem z INXS (Panic Station) ali pa Can't Stop Me Now v počasnem posnetku (Explorers) ne zavede, saj vse še vedno zapakirajo v musovsko embalažo. Svoje osvajanje glasbene sfere znotraj trinajsterice novih skladb ves čas ohranjajo pri izmenjavi med vokalnimi linijami in kitarskimi solažami, ki kaj več kot občasnih udarcev na ritemboben niti ne potrebujejo, saj se bohotijo v vsej svoji razsežnosti - ki jo Muse spretno podkrepijo še z zborovskimi vložki (Survival).

Kitara ne le solira, vodi, vodi tam, kjer temačnosti Bellamyjevega glasu ne doseže (Animals) in ga hkrati podkrepi ob dramatičnih vrhovih. Sporočilo v synthrocku "konec sveta je, kot ga poznamo, in počutim se v redu" se nadaljuje v Big Freeze. A kljub vsem razvajanju v zvočnih ekshibicijah za konec ponudijo spravno Save Me in kuliso pred zadnjo akcijo v slogu Foo Fighters sklenejo z Liquid State.

Album svojo ključno dinamiko in dramo doseže ob vložkih dubstepa apokaliptičnih razsežnosti: Unsustainable in Isolated System, kjer vsakdanje podajanje novic dobi sebi primerno dinamično spremljavo.

Muse tako ponudijo bombastičnost v vsem svojem bohotu. Napad je uspešen, če je razumljen kot celota. Nobena bitka tako ni dobljena, ker se izgubi pod razmislekom o vsebini in namenu. Tako naj vsak posameznik preceni, ali Muse iz te vojne odkorakajo kot zmagovalci ali kot poraženci.

Ocena: - 5, piše: Klavdija Kopina