Tudi med metalci se je razrasla hipsterska moda, mi je pred časom potarnal piarovec neodvisne londonske glasbene založbe. V resnici je bila humorna razprava ena sama verižna ironija. Ne bi se ravno reklo, da so Don Broco doma v Angliji kaj posebej priljubljeni ali med najbolj znanimi, se pa v zadnjih treh, štirih sezonah nikoli ne zgodi, da jih, na primer, prireditelji poletnih glasbenih festivalov ne bi pogrešali skrušeni zato, ker jim jih ni uspelo ujeti med nastopajoče na zabavi v svojem parku.

Don Broco so adut za pododrski žur. Njihovi rifi so bolj kot ne vedno klasični hardrokovski kitarski rafali, toda bolj kot ti njihove songe povzdiguje tisto, kar je v zvočnih fugah med temi. V teh medobmočjih navdušujoče nikoli ne usahne Don Brocov napoj funkyja. Najsi gre izraz skupine primerjati celo z bendi tipa The Cult, ali Def Leppard, ali pa škotskimi Gun, v njihovih ostrih stakatnih komadih nekaj stalno svinga.

Pevec Rob Damiani je sploh lik zase. Vokalno bi bil - vseeno vzemimo to primerjavo le pogojno, saj Damiani v falsetnih legah ni posebej vešč - lahko naslednik Justina Hawkinsa iz zasedbe The Darkerss - skupine, ki je z rokovsko zimzelenko I Believe in a Thing Called Love, glasbeno prizorišče razparala pred dvanajstimi leti -, ob tem njegova energičnost in sproščenost v paketu z gimnastično postavo in navihanim pogledom neverjetno močan magnet za občinstvo, pa naj bo to zbrano v desetinah tisočih rajajočih v popoldanskem festivalskem razdelku ali le v nekaj stotinah v tradicionalnem dvoranskem okolju.

Karizma kratkolasega rokerja z mikrofonom pa je le prva od dveh ključnih prvin možne nalezljivosti na ljubek rokovski virus, imenovan Don Broco. Njihov bobnar Matt Donnelly, predvsem pa basist Tom Doyle sta nevarno eksplozivna in tehnično resnično vrhunska instrumentalista. Od tu je slog Don Broco pogostokrat mogoče navezati celo na dediščino zasedbe Level 42.

Žameten klasični angleški heavy rock ne počiva, edino malo se obotavlja, to pa. Prvi album skupine Don Broco z naslovom Priorities, ki je izšel leta 2012, je bil soliden, a se je še kar čutilo, da se veseljaško glasbeno moštvo nekako nerodno kobaca po studiju. Je pa njihova takratna uspešnica Whole Truth že vsebovala dovolj soka, da ta aktualna zbirka Automatic radarjem nikakor ni mogla uiti. Sladka rokerijada? Zagotovo.

Imam občutek, da bi Don Broco lahko sčasoma dobili veliko navijačev tudi v Sloveniji.

Matjaž Ambrožič
@matjazambrozic