V dnevih, ko vsi nostalgično obujamo spomine na Nirvano in Pearl Jam, bo novi stari album Screaming Trees za marsikoga dobrodošel. Foto:
V dnevih, ko vsi nostalgično obujamo spomine na Nirvano in Pearl Jam, bo novi stari album Screaming Trees za marsikoga dobrodošel. Foto:

Material svojega albuma Last Word: The Final Recordings, ki se ga bo v prihodnosti prijel vzdevek "izgubljeni", je imela v žepu, toda založniška hiša se je enostavno odločila slednjega ne izdati, skupino odsloviti in s tem dejanjem je Screaming Trees dobesedno pahnila v popoln bankrot. Lahko bi rekli tudi v predčasno upokojitev, vsaj kar se tiče njihovega skupinskega dela.

Toda pri skupini, ki je v svojem ustvarjalnem opusu hodila po tenki črti med mainstreamovskim potencialom, recimo, seattelskih sokrajanov Nirvana in tisto 'grungersko' norostjo skupin Green River in Alice In Chains, je bilo tak scenarij mogoče pričakovati. Prvič, ker je ekipa, zbrana okoli pevca Marca Lenegana, slovela po svoji neizprosni umetniški žilici, v kateri ni bilo mesta za kompromise; in drugič, ker je ta "divja tolpa" pravovernih grungerjev potrebovala kakršen koli tehten izgovor ali razlog za svoje novo ustvarjalno rojstvo, kajti v nasprotnem primeru bi jih skupinska "vrščava" pot pokopala.

Album Last Words: The Final Recordings, ki ga je po 11 letih našel in obdelal bobnar skupine Barett Martin, je relikt časa, v katerem se je grungerska evforija že zdavnaj poslovila. Ocenjevati ga s takšno časovno distanco je sila nehvaležno, je pa zagotovo njegova zavrnitev pri založbi utrdila kultni status skupine Screaming Trees. Lahko le dodam, da bodo zbiralci zadovoljni, prav tako tudi tisti, ki v teh dneh praznujejo Nirvanino obletnico in bi avizo praznovanja popestrili z … drugačnim seattelskim zvokom. Za dolg spomin – Revelator, Black Rose Way, Low Life

Ocena: 3 +; piše Miroslav Akrapovič