Razstava SOFT Critique vabi k dejavnemu sodelovanju in oblikovanju diskurza, ki obkroža sodobno umetnost. Foto: Galerija Škuc
Razstava SOFT Critique vabi k dejavnemu sodelovanju in oblikovanju diskurza, ki obkroža sodobno umetnost. Foto: Galerija Škuc

Eksperimentalni projekt SOFT Critique v sokuratorstvu Tie Čiček in Sede Yıldız zavzema publikacijo, razstavo in srečanja za podajanje povratnih informacij ter tako ustvarja prostor za refleksijo in izmenjavo znanja in izkušenj, so zapisali na spletni strani. Z obravnavo minljive narave razstav, pa tudi vloge umetnostnih in kulturnih institucij pri promociji diskurza in izmenjavi povratnih informacij v njihovih okoljih SOFT Critique na novo konceptualizira tradicionalno delanje razstav. Ob upoštevanju pospeševanja v svetu umetnosti postavi vprašanje: Ali lahko delamo drugače?

Tudi "slaba" kritika ni nujno slaba
Čeprav razprave o vlogi in statusu umetnostne kritike niso nič novega, je cilj projekta SOFT Critique, da razstavni čas in prostor spremenita v okolje, v katerem so vsakršne povratne informacije sprejete kot oblika novega znanja. Z besedili, predvajanji, srečanji za podajanje povratnih informacij in prostorsko postavitvijo vabi SOFT Critique k dejavnemu sodelovanju in oblikovanju diskurza, ki obkroža sodobno umetnost, pod vprašaj pa postavlja tudi normativne standarde.

V osrčju razstave je publikacija, ki sta jo uredili_a Tia Čiček in Seda Yıldız, oblikovala pa jo je Ana Labudović. Publikacija deluje kot platforma za kritični dialog in intelektualno raziskovanje. Prispevke za publikacijo so prispevali Pia Brezavšček in Domen Ograjenšek, ki pišeta o delih Tery Žeželj in Maje Hodošček, ter zmagovalka javnega poziva Ewa Borysiewicz, ki razmišlja o splošnem stanju umetnostne kritike in refleksije znotraj sveta umetnosti, cilj izbora besedil pa je zadržati “prostor razmisleka” v okviru razstavnega prostora, kjer lahko obiskovalke oziroma obiskovalci berejo in razmišljajo o različnih vrstah in slogih umetnostne kritike.

Kaj zares predstavlja "feedback"?
Na ogled bo tudi dokumentarec A Film About Feedback (2013), ki govori o inovativni metodi “feedback”, ki so jo v sodelovanju s filozofom Karimom Benammarjem razvili na akademiji za gledališče in ples DasArts v Amsterdamu. Metoda se osredotoča na sprejemanje in podajanje iskrenih, uporabnih povratnih informacij med vrstniki, iz česar bodo izhajala tudi srečanja za podajanje povratnih informacij, ki bodo v času trajanja razstave potekala v Galeriji Škuc.

Za pričujočo razstavo je nastalo tudi delo Infrastructure for Feedback (2023) Valentine Karga, ki bo z oblikovanjem varnega in mehkega prostora pospremila publikacijo in srečanja. V Berlinu delujoča umetnica in oblikovalka pri svojem delu pogosto uporablja reciklirane materiale in išče nove namene za najdene predmete. Karga vabi občinstvo, naj se fizično, z dotikom poveže z razstavljenimi objekti, ki jih je oblikovala, s čimer ponudi prostor, kjer si lahko odpočijejo telo in um.

Želja po družbenokritičnem dialogu
Za akronim SOFT so se odločili zaradi istoimenskega poročila o napredku, ki se uporablja za ocenjevanje uspehov, priložnosti, neuspehov in groženj [Successes, Opportunities, Failures, Threats] v poslovanju ter pri različnih projektih. SOFT Critique se v nasprotju s tem osredotoča na kritiko, diskurz, metode izmenjave povratnih informacij ter vlogo umetnostnih in kulturnih institucij pri promociji teh vprašanj onkraj postavljanja razstav. Ideja je, da bi ustvarili platformo za trajnostno promocijo umetnosti in omogočili družbenokritični dialog v lokalnem okolju.

Cilj razstave je po besedah kuratorjev uporabiti vire, ki so na voljo, torej čas, prostor in finance, obenem pa spodbujati refleksijo, promocijo diskurza in omogočanje tako imenovane mehke kritike. Razstava prevprašuje izkoriščanje prostorov umetnosti za hitro recepcijo in produkcijo umetniških del, obenem pa teži k premiku paradigem proti premišljeni vključenosti in poudarku na procesu namesto rezultata.

Ideja se je porodila na lokalni umetniški sceni
Projekt se je začel v letu 2021, ko se je Yıldız, takrat v Ljubljani v okviru kritiške rezidence Društva Igor Zabel, z umetnicami in umetniki ter drugimi (samo)zaposlenimi v kulturi pogovarjala o njihovih izkušnjah in vpogledih v lokalno umetniško sceno. Kar se je izkazalo za skupno točko vseh pogovorov, je hiter tempo dela in postavljanja razstav ter posledično pomanjkanje časa za refleksijo in razmislek. Yıldız je ugotovila, da sobivanje na tako majhni sceni, kot je slovenska, očitno prinaša tudi "strah pred pristopanjem", še posebej ko gre za kritiziranje dela lokalnih umetnikov ali dajanja povratnih informacij kolegom. K tej bojazni prispevajo različni dejavniki, med drugim pomanjkljiva orodja za konstruktivno kritiko, omejeni viri in pozicije, usihajoče medijsko zanimanje za sodobno umetnostno kritiko ter nelagodje ob zavzemanju kritične drže znotraj tesno prepletene skupnosti.

Ob razstavi bodo organizirani tudi različni dogodki: 18. avgusta in 14. septembra bosta ob 18. uri potekala predstavitev projekta in ogled razstave s sokuratorko_jem Tio Čiček, 22. septembra bodo ob 18. do 20. ure potekala srečanja za podajanje povratnih informacij pod vodstvom sokuratorke Sede Yıldız. 23. septembra ob 18. uri pa bo potekalo branje z Ewo Borysiewicz.

Projekt je mednarodno obarvan
Tia Čiček (1992, Ljubljana, SI) je magister_ica umetnostne zgodovine in kurator_ka razstav doma in v tujini, od januarja 2020 pa je tudi umetniška_i vodja Galerije Škuc. Od julija 2022 skupaj z Laro Plavčak in Urško Aplinc vodi Šolo za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti.

Valentina Karga (1986, Halkidika, GR) živi v Berlinu in je profesorica na Hochschule für bildende Künste (HFBK) v Hamburgu.

Seda Yıldız (1989, Carigrad, TR) je neodvisna kuratorka in umetnostna publicistka, ki živi v Hamburgu. Je tudi urednica in soavtorica knjige Building Human Relations Through Art. Škart Collective (Belgrade) from 1990 to Present (Onomatopee, 2022).