Želi si biti enakovredna soustvarjalka življenja na vseh njegovih področjih, v vseh življenjskih obdobjih. Ustava in zakoni ženskam in moškim sicer zagotavljajo enake pravice. Vendar pravno formalno enak položaj še ne zagotavlja resnično enakega položaja v družbi. Biti ženska je bilo v zgodovini – še veliko bolj kot v današnjem svetu – velikokrat vse prej kot lahko, prispevek žensk k razvoju družbe je bil spregledan, njihova vloga podcenjena.

Alenka Šelih. Foto: TV Slovenija/Zajem zaslona
Alenka Šelih. Foto: TV Slovenija/Zajem zaslona

Kot v oddaji Ah, ta leta!, tokrat posvečeni ženskam, ki premikajo meje, pravi akademikinja dr. Alenka Šelih, med drugim pobudnica zbornika Pozabljena polovica, s katerim so leta 2007 iz pozabe izbrskali 129 žensk iz 19. in 20. stoletja, ki so pomembno prispevale k razvoju družbe: "Ženske so skozi zgodovino omenjali le ob pomembnih moških, o njih se je pisalo kot o hčerah, materah, ljubicah, predvsem zaradi njihovega rodu ali lepote, ne pa zaradi njihovih dejanj, osebnosti, zaslug. Relativno priznane so bile umetnice, mnoge pa so še vedno ustvarjale pod psevdonimi, pod moškimi imeni. Vse to kaže, kako je bil njihov položaj omejen in zapostavljen. Obravnavane so bile le v njihovi zasebni vlogi, vstop v javno življenje je bil težji."

dr. Nataša Pirc Musar – Pogumno sledite svojim sanjam!

V zadnjih sto letih se je položaj žensk izboljšal, in ne smemo dopustiti, da se to spremeni. Spoštovati moramo pomemben prispevek žensk v razvoju naše družbe in jih nikoli več spregledati; žensk, ki verjamejo v svoje sposobnosti, znanje, moč in ki skozi svoje delo vztrajno premikajo meje ali razbijajo steklene strope. Za enake pravice žensk na vseh področjih in njihovo uresničevanje se bo vedno zavzemala tudi Nataša Pirc Musar, ki je z vero vase in v svoje sposobnosti ter jasno vizijo postala prva predsednica države in s tem na najvišji ravni nakazala simbolni premik v smeri enakosti spolov.

"Na tej poti ni bilo lahko. Ženskam je vedno veliko težje. To je dejstvo, ne samo v Sloveniji. Marsikje po svetu je še težje kot pri nas, ampak vendarle upam, da smo ženske v supervolilnem letu, ki je bilo leta 2022, pokazale, da se da prebiti te trdne debele steklene strope in da bo kakšnim dekletom, ženam, ženskam za nami morda lažje. Vsaka družbena skupina se mora namreč zavedati, da s tem, ko negira enake možnosti in pravice ženskam, negira polovico svojega potenciala, in to je izrazito nespametno," pravi Nataša Pirc Musar. "Zato kot predsednica govorim o tem in bom govorila. Veste, v organizaciji Združenih narodov so izračunali, da če ne bomo našli še kakšnih drugih vzvodov in mehanizmov, kako omogočiti boljšo enakopravnost in enakost ženskam, bomo za to potrebovali še 140 let."

Nataša Pirc Musar. Foto: TV Slovenija/Zajem zaslona
Nataša Pirc Musar. Foto: TV Slovenija/Zajem zaslona

Da svojemu cilju slediš brez oportunizma, da o svoji viziji govoriš na glas v prostoru, kjer je še veliko stereotipov glede vloge žensk v družbi, sploh na vodilnih mestih, je treba imeti veliko poguma, odločnosti in vztrajnosti, kajti vero vase, ambicije in vztrajnost marsikdo zamenjuje s pretirano samozavestjo. Predvsem uspešne ženske vse prevečkrat dobijo oznako ambicioznih karieristk. "Zato si želim na neki način vcepiti že mladim dekletom, naj sledijo svojim sanjam, naj se ne ozirajo na polena, ki bodo letela pod noge, ker ta vedno bodo. Glavna moč uspešnih žensk izhaja ravno iz tega, da lahko ta polena preskakujejo, čeprav velikokrat boli, predvsem, ko vidiš, kakšna je razlika v komunikaciji do ženske in do moškega, do uspešnih žensk in do uspešnih moških," med drugim poudarja predsednica države Nataša Pirc Musar.

Romana Lesjak – odločna in srčna županja

Med nami je veliko žensk, ki so stopile iz uveljavljenih okvirov, sprejele nove izzive, ki se niso ustrašile ovir in nas prav zato navdihujejo – med njimi je Romana Lesjak, županja Črne, ki je pred kratkim prejela tudi priznanje Delova osebnost leta 2023, saj je sploh ob lanskih poplavah pokazala, kako se da odločno in predvsem srčno voditi skupnost v težkih časih. Kot županja je pred leti stopila v politično predvsem moško areno, a si je v njej izborila prostor: "Verjela sem v svojo vizijo delati dobro za ljudi, v svoj program dela in s samozavestjo in vztrajnostjo sem dosegla, da me sprejemajo kot enakovrednega partnerja tudi v moški družbi, čeprav se mi zdi, da se moram nenehno še bolj dokazovati. Boli me tudi to, da čeprav imamo pri nas nekaj odličnih političark, bolj kot o tem, kaj dobrega počnejo in kaj vse so pripravljene še narediti, pišejo o njihovih oblekah in videzu. Veste, jaz večinoma delam na terenu, v gojzarjih, seveda pa se uredim različnim priložnostim primerno. Ampak poudarek mora biti na vsebini našega dela."

Romana Lesjak. Foto: TV Slovenija/Zajem zaslona
Romana Lesjak. Foto: TV Slovenija/Zajem zaslona

Tudi skoraj 90-letna akademska kiparka Vlasta Zorko, ki je bila ena izmed prvih kipark v povojnem obdobju in je s svojimi številnimi javnimi plastikami – najbolj znana sta kipa generala Maistra in pisatelja Prežihovega Voranca v Mariboru – samozavestno posegla v do tedaj povsem moški prostor ustvarjanja, je bila vedno osredinjena le na svoje delo. Na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani, kjer je leta 1959 diplomirala pri prof. Zdenku Kalinu, je bila edina ženska v letniku, toda, kot pravi: "Nikoli nisem imela občutka, da se moram kot ženska kaj posebno boriti s kolegi kiparji, jaz sem se fokusirala le na svoje ustvarjanje, verjela v svoj umetniški izraz in če je nekdo drugi uspel na kakem natečaju – je pač boljši, sem si rekla".

Kiparka Vlasta Zorko
Vlasta Zorko. Foto: TV Slovenija/Zajem zaslona
Vlasta Zorko. Foto: TV Slovenija/Zajem zaslona

In dober si lahko le, če verjameš v to, kar delaš, je prepričana tudi izjemna umetnica, prva dama med slovenskimi glasbenicami in tista, ki je ponesla glas slovenskega pianizma na vse celine sveta, Dubravka Tomšič Srebotnjak. Prvič je nastopila že pri rosnih petih letih, pri 12 letih odšla na študij v ZDA, kjer je pri 17 letih diplomirala na sloviti newyorški šoli Juilliard in dve leti pozneje končala izpopolnjevanje pri maestru Arthurju Rubinsteinu. Danes je za njo 5000 koncertov na največjih odrih sveta, nastopala je z najboljšimi orkestri, dirigenti, igrala zelo različne repertoarje in posnela tudi zavidljivo število plošč in zgoščenk.

Dubravka Tomšič Srebotnjak. Foto: TV Slovenija/Zajem zaslona
Dubravka Tomšič Srebotnjak. Foto: TV Slovenija/Zajem zaslona

Talent je darilo od Boga, pravi, toda zgolj talent ne zadošča: "Talent je kot diamant, ki ni obdelan. Brez talenta ne moreš uspeti, prav tako pa ne gre samo s talentom. Za njim se skriva ogromno dela, ure in ure igranja, vaj, pravega garanja. Poleg talenta in trdega dela pa moraš imeti še ljubezen do tega, kar počneš. Jaz sem verjela vase – vsi so mi govorili, kako sem talentirana, jaz pa sem vedela, da moram neutrudno vaditi, da naredim vse, kar je v moji moči in uspeh mora slediti, sem si rekla. Če stoodstotno ne verjameš v to, kar delaš, ne moreš s svojim delom nikogar prepričati. Jaz verjamem vase. Ko sem vznesena od glasbe, ko čutim, da sem občinstvo pridobila – to je čudovit občutek. Največja nagrada zame je, ko pride do mene poslušalec in ganjen pove, da sicer o glasbi ne ve nič ali da se je po naključju znašel na koncertu, da pa je bilo lepo in da bo še prišel. Če pritegnem takega človeka, mi več pomeni, kot če pritegnem izkušenega glasbenika, kritika."

Seveda pa so ženske, ki pogumno sledijo svojim sanjam in ciljem, še vedno razpete med svojo tradicionalno vlogo matere in žene ter uspešne ženske v profesionalnem smislu. Dubravka Tomšič Srebotnjak se je odločila za oboje: "Jaz mislim, da smo uspevali, ker sem jaz na neki način znala izklapljati. Če sem vadila, se nisem dala motiti – dve uri sem bila samo pri klavirju, ko sem bila s sinom Martinom, sem se stoodstotno posvetila njemu in možu, ki mi je bil v veliko podporo, če sem poučevala na Akademiji, sem bila tiste ure le njihova. Največ sem bila odsotna zaradi turnej po svetu, zato sem si jih, potem ko sem imela družino, zorganizirala tako, da sem raje vsak večer igrala, brez dnevov odmora vmes, da sem se lahko čim prej vrnila domov k družini. Zame je bilo sicer to bolj naporno, ampak sem zmogla, le da sem se lahko čim prej vrnila k družini."

Saša Novak. Foto: TV Slovenija/Zajem zaslona
Saša Novak. Foto: TV Slovenija/Zajem zaslona

Ženske smo torej lahko kar koli – političarke, umetnice, direktorice, delavke, športnice, znanstvenice … Ob prvem mednarodnem dnevu žensk in deklet v znanosti, 11. februarja 2016, je Irina Bokova, generalna direktorica Unesca, zapisala: "Bolj kot kadar koli do zdaj svet danes potrebuje znanost, in znanost potrebuje ženske". Dr. Saša Novak, znanstvena svetnica na Institutu Jožef Stefan, lani pa tudi prejemnica častnega naziva komunikatorica znanosti, poudarja, da je tudi v znanosti vse več odličnih raziskovalk, saj vsako leto doktorira več žensk kot moških, njihovi dosežki pa so vse bolj, čeprav še vedno ne dovolj, opaženi in tudi nagrajeni. Morajo pa ženske tudi na področju znanosti zbrati pogum in vztrajno slediti svojim profesionalnim ciljem: "Ovire so, mnoge so, težke so in treba jih je preskočiti, če želiš naprej."

Ah, ta splet! – umetna inteligenca in umetnost

Dovolimo si torej pogumno slediti svojim sanjam! Tematika enakosti spolov nikakor ni samo stvar žensk. Takšno razmišljanje je že zdavnaj presežno. Gre za našo skupno stvar: če bomo dosegli, da bodo ženske in moški enako preskrbljeni s finančnimi, časovnimi in drugimi viri, če bomo oboji sodelovali pri sprejemanju pomembnih odločitev in če bodo moški in ženske v zasebnem življenju delili enake deleže obveznosti in skrbi, bomo zato vsi živeli bolj polno in človeka vredno življenje.

Celotna oddaja:

Ženske premikajo meje