Velika težava, ki je povezana z lobiranjem, je tudi ta, da imajo različni akterji nesorazmeren dostop do ključnih odločevalcev. Nevladne organizacije imajo npr. precej šibkejše finančno zaledje kot multinacionalke, ki si lahko privoščijo veliko boljše politične zveze. Foto: BoBo
Velika težava, ki je povezana z lobiranjem, je tudi ta, da imajo različni akterji nesorazmeren dostop do ključnih odločevalcev. Nevladne organizacije imajo npr. precej šibkejše finančno zaledje kot multinacionalke, ki si lahko privoščijo veliko boljše politične zveze. Foto: BoBo
Vid Doria
Nihče ne bo sam povedal, da je prišel lobirat, opozarja na nesmiselnost ureditve Doria. Foto: BoBo
Citibank
Megakorporacije so prva stvar, ki večini pade na pamet ob omembi lobiranja. Foto: Reuters

Ne verjamem, da te obveznosti ne poznajo, ker je to njihova dolžnost, poleg tega jih KPK na to redno opozarja. Enostavno se sprenevedajo. Edina možna razlaga je, da ne spoštujejo zakonske regulacije in da so tarče nezakonitega lobiranja.

Doria o občinskem neporočanju o lobističnih stikih.
Romarski cilj evropskih lobistov - Evropski parlament in Evropska komisija. Foto: Reuters

Lobiranje ima v Sloveniji negativno konotacijo, saj večina najbrž takoj pomisli na kovčke denarja, plačevanje dragih počitnic in darila, ki izmenjajo roke samo zato, da se sprejme odločitev, ki bo nekomu prinesla mastne denarce na račun javnega interesa.

To je v realnosti zgolj en vidik, kajti lobiranje načeloma ni rezervirano le za predstavnike mogočnih korporacij, temveč ima pravico do lobiranja, oz. vplivanja na odločitve javnega pomena, vsak in kot tako lobiranje predstavlja eno temeljnih sestavin demokratične družbe, je za MMC opozoril generalni sekretar Transparency International (TI) Slovenija, Vid Doria.

Vendar se v Sloveniji prava debata na to temo šele začenja odpirati, saj dejavnost lobiranja v naših koncih, v primerjavi z ZDA, kjer je to področje normativno tudi najbolj urejeno, nima neke pretirane tradicije.

Ni politične volje za spremembe. Čemu?
Zato je bilo to področje do pred nekaj leti, ko je začel veljati zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (Zintpk), popolnoma neurejeno. Poročilo TI Slovenija o lobiranju iz decembra lani sicer kaže, da prvi poskusi urejanja tega področja z lastnim zakonom segajo že v leto 1998, a do Zintpkja politične volje za njegovo urejanje sploh ni bilo.
Danes smo še vedno daleč od želenega stanja, na vladi pa za zdaj še ne načrtujejo kakšnih tektonskih posegov v to področje. Imamo pač neko ureditev, ki sicer, kakor kaže nedavno poročilo TI-ja o stanju lobiranja v Evropi, predstavlja mednarodno dobro prakso, a stvari so še vedno dokaj nepregledne, je izpostavil Doria. V nasprotju z Združenjem lobistov pa ne meni, da je samostojen zakon tako potreben, saj se lahko posamezna področja enakovredno uredijo na več načinov.
"Tudi če se področje uredi z novim zakonom, mora nadzor še vedno prevzeti specializirana institucija za preprečevanje korupcije, kar je v tem primeru KPK," je poudaril. A tudi KPK bi si moral določiti prednostne naloge glede lobiranja in šele pred kratkim so tudi zaposlili človeka, ki se ukvarja samo s tem področjem, je pojasnil.
Kako nadzirati nekaj, česar se ne da nadzirati?
Tu pa trčimo v izjemno kompleksnost tega področja. Register lobistov sicer obstaja, trenutno je v njem 63 vnosov, a to predstavlja le majhen del vseh lobistov v Sloveniji. Večji del je neregistriranih in tu je še zakonska izjema, da za posameznike, ki lobirajo v javnem interesu za okrepitev pravne države in zaščito človekovih pravic, ne veljajo omejitve in nadzor lobiranja, prav tako jim o lobiranju ni treba poročati.
Na tem mestu se tako pojavi vprašanje, kakšne pristojnosti bi torej moral imeti neki organ, da bi nadziral področje, ki ga je po mnenju nekaterih praktično nemogoče nadzirati, je opozoril Doria in dodal, da bi bila za to potrebna praktično policijska pooblastila, kar pa ni sprejemljivo.

"Zato je potreben celostni pristop. S tem ne mislim le na samostojen zakon o lobiranju, temveč tudi druge področne zakone, kot je zakon o varovanju osebnih podatkov. Da ne smeš objaviti podatkov oseb, ki služijo s tem, da vplivajo na odločitve javnega pomena, je absurd. Vse, kar se tiče lobiranja, bi moralo biti javno," je bil oster. Tak primer je datoteka KPK-ja, kjer ob registriranih lobističnih stikih ni imen. Kritičen je tudi do tega, da letni zaslužki lobistov ne smejo biti javno objavljeni, kar je v ZDA nekaj popolnoma normalnega.

Izpostavil pa je še čisto praktično težavo v DZ-ju, kjer se mora morebitni lobist kot tak identificirati. "Jaz sem pa prišel lobirati. Tega vam nihče ne bo rekel. Nujno je to področje urediti bolj človeško," je prepričan. To pa je pravzaprav izjemno težko. Če ni nekega zavedanja pri odločevalcih in lobistih, da ima javnost pravico te stvari vedeti, potem idealnega načina urejanja ni, razen družbe nadzora, meni Doria.
Pomaga le več znanja o težavi
Zato bi bilo treba narediti več pri sistematičnem izobraževanju in ozaveščanju funkcionarjev, uradnikov itd., kdaj sploh prihaja do lobiranja in tako prenesti več odgovornosti na individualno raven. Ob tem je bil skeptičen tudi do registrov, saj naj to samo po sebi ne bi še ničesar povedalo. "Meni kot državljanu, da je nekdo registriran kot lobist, še ne pove nič," je dejal.
Dotaknil se je še ene zelo pereče problematike, povezane z lobiranjem – odvetniške pisarne in razna združenja (sindikati, GZS …), ki imajo že institucionalizirano sodelovanje z vlado in ki niso podvrženi nikakršnemu nadzoru. Zadnje poročilo o stanju lobiranja v EU-ju je namreč znova opozorilo na dejstvo, da npr. odvetniške pisarne pogosto lobirajo za svoje stranke, hkrati pa se na vse kriplje trudijo, da bi se na tem področju izognile kakršni koli preglednosti. "Tudi vplive teh skupin bi bilo treba nekako osvetliti," je poudaril.
V to kategorijo sodijo tudi stiki na lokalni ravni, saj predstavniki in zaposleni na občinah sploh ne poročajo o lobističnih stikih, čeprav so k temu zakonsko zavezani, kar še dodatno zamegljuje stanje lobistične krajine v Sloveniji. "Če bi bila statistika na tem področju relevantna, potem bi to pomenilo, pa pretiravam v svoji prispodobi, da imamo 212 občin, ki so prazne, kjer župan nič ne dela," je opisal stanje. "Ne verjamem, da te obveznosti ne poznajo, ker je to njihova dolžnost, poleg tega jih KPK redno na to opozarja. Enostavno se sprenevedajo. Edina mogoča razlaga je, da ne spoštujejo zakonske regulacije in da so tarče nezakonitega lobiranja," je prepričan.
Hkrati je opozoril tudi na pojavljanje primerov, kjer lobisti odločevalce namenoma zavajajo glede posledic, ki jih bodo njihove odločitve imele in svojega delovanja niti ne predstavijo kot lobiranje za posamezne interese.

Samostojni svet političnih strank
V vplivno sfero lobiranja sodijo tudi politične stranke, kjer po mnenju Dorie veliko težavo še vedno predstavlja nepreglednost njihovega financiranja, drugi vidik pa je to, da se lahko prek strank neposredno vpliva na javne odločitve in to na načine, ki še dodatno otežijo preglednost. "Zakaj bi ti sploh lobiral, če si že član politične stranke? Zakaj bi šel na vlado, če greš lahko do stranke in potem ona spremeni stališče?" je izpostavil dilemo.
Stranke namreč niso niti zavezanci po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja niti jih ne zavezujejo zakonske določbe glede lobiranja. "So neke zasebne združbe, ki pa že v osnovi delujejo v javni sferi," je opozoril in pristavil, da se v velikem delu tudi javno financirajo.
Zato bi morale obvezno poslovati po istih pravilih kot drugi proračunski prejemniki, je prepričan. Pri tem pa bi morali sprostiti zakonske zahteve glede financiranja političnih strank, a bi bile te zavezane k temu, da prav vse izdatke in prihodke javno razkrijejo, je pojasnil. "Kot državljana me zanima, kdo stranko, ki jo bom morda volil, podpira," je ponazoril. Kot primer dobre prakse je navedel Latvijo, kjer morajo stranke vse stroške in prejemke v 14 dneh od nastanka prijaviti pristojnemu organu in ta te podatke nato osveži na za to namenjeni spletni strani.

Na pomoč prihaja t. i. big data
Da bi stanje na področju vplivanja na zakonodajo naredili malce bolj pregledno, na TI-ju Slovenija zdaj pripravljajo nov projekt. Po besedah Dorie bodo naredili neke vrste svojo zakonodajno sled. V sodelovanju z Institutom Jožefa Stefana pripravljajo spletno aplikacijo, ki bo spremljala nastanek zakona.
"Ko se bo izvedelo, da je neki zakon zunaj, bomo to dali na splet, zraven pa bo še časovnica, na kateri bodo mejniki v nastanku zakona. Ker se ti podatki sporočajo šele z nekajmesečno zamudo, se bodo tudi v naši aplikaciji pojavljali tako. Vsi podatki bodo na voljo z enim klikom, možno pa bo klikniti tudi na vsakega poslanca in to bo pokazalo, s katerimi zakoni se je največ ukvarjal. Mogoče bo tudi videti, kaj je na seji posameznega odbora rekel. To bo povezano tudi s časopisnimi članki, kjer bo uporabnik lahko videl, kaj je poslanec v zvezi z zakonom rekel tudi v javnosti. Hkrati pa bomo imeli v zvezi s tem na voljo tudi podatke o lobističnih stikih," je še opisal njihove nadaljnje načrte.

Ne verjamem, da te obveznosti ne poznajo, ker je to njihova dolžnost, poleg tega jih KPK na to redno opozarja. Enostavno se sprenevedajo. Edina možna razlaga je, da ne spoštujejo zakonske regulacije in da so tarče nezakonitega lobiranja.

Doria o občinskem neporočanju o lobističnih stikih.