Malo je športnikov v Sloveniji, ki bi v kakšnem klubu pustili tak pečat, kot ga je Dušan Hauptman pri Olimpiji. Foto: www.alesfevzer.com
Malo je športnikov v Sloveniji, ki bi v kakšnem klubu pustili tak pečat, kot ga je Dušan Hauptman pri Olimpiji. Foto: www.alesfevzer.com

Poln volje in zanj značilnega vedrega nasmeha je bil v soboto, ko se je Cedevita Olimpija pomerila z Budućnostjo, "Dule legenda", kot so mu lani vzklikali navijači, skupaj z nekdanjimi soigralci, s katerimi so leta 1994 osvojili evropski pokal, gost v Stožicah. "Vedno je lepo priti na tekmo," je dejal Hauptman in nadaljeval: "Hkrati moram povedati tudi to, da sem od upokojitve dresa številka deset v Stožicah drug človek. Od tedaj redno spremljam košarko, hodim s prijatelji in nekdanjimi soigralci na kavo. To govorim zato, ker sem se, ko sem izvedel za to strašno diagnozo, za dve leti zaprl v hišo in praktično nisem imel stika z nobenim. Moji nekdanji soigralci so me nekako zdramili, če lahko rečem temu tako, oziroma so me spodbudili, da sem šel – v narekovajih rečeno – med ljudi. In danes uživam praktično vsak dan. Se veselim vseh zmag Cedevite Olimpije, se jezim na vse politike, skratka, živim normalno življenje in poskušam biti vsak dan čim bolj normalen, kljub tej bolezni, ki jo bijem."

Če ne bi bil športnik, bi težko zdržal tako zdravljenje

Pred tremi leti so mu diagnosticirali raka trebušne slinavke, o boju s težko boleznijo pa je prvič javno spregovoril lani, preden je slovenski klub z največ trofejami počastil košarkarja, ki je kar 16 let igral v Tivoliju in bil kapetan ob dveh velikih mejnikih v Lozani 1994 in Rimu 1997. "Ta dvig dresa mi veliko pomeni, sploh v teh časih oziroma v takem stanju. Mislim, da mi bo to podaljšalo življenje za kar lepo število let," je z neverjetno energijo povedal 63-letni Litijan, ki je s svojimi igrami in odnosom do dresa postal prava ikona ljubljanskega kolektiva, in dodal: "Bolezen stoji. Stanje je enako kot pred enim letom. 60 let praktično nisem bil bolan, potem pa sem dobil to strašno diagnozo. Mislim, pa tudi zdravniki temu pritrjujejo, da če ne bi bil športnik, bi težko zdržal takšno zdravljenje, ki pomeni hudo kemoterapijo in najmočnejše sevanje. To zdravljenje meni pomaga. Zdravniki so se vedno prav odločili, zato sem verjetno danes še tu."

Priznava, da je boj težek, toda velik borec se z ogromno elana ne predaja: "Vsak dan, seveda mi ne uspeva vedno, poskušam živeti čim bolj normalno. Skušam čim bolj odmisliti svojo bolezen. Večino mi to uspeva. Sploh taki dogodki, kot so te obletnice, ko vidim nekdanje soigralce in prijatelje, predvsem športne, mi veliko pomenijo. Napolnijo me z energijo in mi dajo dodatne moči. Seveda je pa družina tista prva, ki me drži gor. Vnuka me držita pokonci. Vse to pripomore, da mi uspeva in še vedno lahko pridem v Stožice. Seveda je lahko govoriti, težje pa je storiti, sploh ko veš, da se lahko že jutri spremeni, ampak vztrajam in gledam tako, da skušam čim manj razmišljati o tem ter se čim več pogovarjati o aktualnih zadevah, predvsem o športu."

Ljudje še vedno cenijo rezultate Hauptmanove generacije

Leta 1982 je Hauptman prišel k Olimpiji in zanjo igral vse do leta 1998. Foto: www.alesfevzer.com
Leta 1982 je Hauptman prišel k Olimpiji in zanjo igral vse do leta 1998. Foto: www.alesfevzer.com

V petek bo minilo 30 let od velikega uspeha zmajev, ki so na krilih Romana Horvata in Hauptmana v Lozani premagali Taugres (danes Baskonia, op. a.) z 91:81 ter osvojili največjo lovoriko v klubski zgodovini. Generacija z Ivom Daneuom je v 60. letih šestkrat postala jugoslovanski prvak in se dvakrat prebila med štiri v Evropi. Tretji so bili v Evroligi Ljubljančani tudi leta 1997, ko je bil prav tako kapetan še Hauptman, ki pa za največji uspeh svojega udejstvovanja v zmajevem gnezdu, ker gre vendarle za naslov, šteje pokal iz Lozane: "Prva stvar, ki mi pade na pamet iz Lozane, je – poleg fantastične zmage – to, da sem zamudil ženo in družino, saj sem moral na doping. Preden bi jih lahko pozdravil in se poveselil z njimi, so odšli s čarterjem domov. Najprej se spomnim, da se te izjemne zmage nisem mogel poveseliti z njimi."

"Zame je to največji uspeh v zgodovini Olimpije po eri Iva Daneua. Vsi si želimo, da se kaj takega še kdaj ponovi oziroma se še preseže. Tudi tretje mesto v Evroligi v Rimu tri leta pozneje je bila velika stvar, a je Lozana še večja, kajti prvak je v nekem tekmovanju lahko le en. Smo pa tudi leta 1997 v Rimu igrali dobro in bi si mogoče zaslužili finale. Na žalost smo v polfinalu dobili nasprotnika Olympiacos, ki je bil boljši, smo pa zmagali na tekmi za tretje mesto. Toda prvo mesto oziroma pokalni prvaki je zame največji uspeh in bo tako ostalo do konca. Vidim, da se ljudje še spomnijo, kaj nam je uspelo. Vidim na cesti, vidim tudi pri zdravnikih in v bolnišnicah, da se ljudje še radi spomnijo. In to res godi, priznam. Ljudje znajo ceniti in povem vam, da takoj, ko bo Olimpija začela zmagovati, se bo dvorana napolnila, ne glede na to, kdo igra, ali kdo je lastnik. Ljubljančani so vedno imeli radi košarko. Tako je bilo v mojih časih in tudi zdaj jo imajo ter komaj čakajo, da eksplodirajo z dobrimi rezultati," je razlagal nekoč sijajen ostrostrelec.

Vodstvo Olimpije se pripravlja na dva koraka naprej

Sorodna novica Hauptman: Čustva se hitro naberejo, sploh pa zdaj, ko sem ranljiv

Vedno je bil optimist in verjame v boljši jutri svoje Olimpije, velik navijač katere je ostal po koncu bogate športne poti. V prihodnji sezoni se obeta višji proračun slovenskih prvakov, ki so pred obračunom z Budućnostjo podpisali sodelovanje z novim pokroviteljem GA Adriatic, ki konkretno vstopa v zgodbo, večji pa bo tudi vložek glavnega sponzorja in domače banke. "Kakor slišim in razumem vodstvo, se po dveh letih stagniranja pripravlja, da bodo zdaj naredili dva koraka naprej. Ne enega, ampak dva in verjamem v boljšo prihodnost. Zakaj ne bi. Vsi si želimo boljših rezultatov. Samo upam, da bodo ti pokrovitelji, sploh iz Slovenije, pristopili k temu projektu, ki bo prinesel dobre rezultate. Vsaka zmaga bo povečala število navijačev v Stožicah. Samo to potrebujemo."