Grozovite posledice dolgoletne vojne. Foto: EPA
Grozovite posledice dolgoletne vojne. Foto: EPA
Sierra Leone
Večina prebivalcev preživi s pol evra na dan. Foto: EPA
Charles Taylor
Nekdanji liberijski predsednik, ki je v Sierra Leoneju kruto obračunal s svojimi nasprotniki. Foto: EPA
Sierra Leone
Diamanti: vsi jih hočejo. Foto: EPA

To so krajevni taksisti, ki čakajo na svoje stranke. Prizor je sicer zelo podoben kot drugod v Afriki, a omenjeni možje, v lokalnem jeziku jim pravijo okada, niso običajni taksisti: večina jih je nekdanjih pripadnikov Revolucionarne združene fronte (RZF), ene od najbolj strah trepetajočih in barbarskih uporniških vojsk na svetu.

Približno sedem let nazaj, ko so bili v svojih zgodnjih najstniških letih so, ponavadi omamljeni od mamil ali alkohola, ti mladeniči izvrševali najbolj krute zločine zoper svoje sodržavljane, kar jih pomni afriški kontinent. RZF je bil specializiran za sekanje rok svojih nasprotnikov za že najmanjši prekršek, kot je napačno glasovanje na volitvah. Danes te invalidne žrtve postavajo na drugi strani ulice in gledajo svoje nekdanje mučitelje.

V 11-letni državljanski vojni v Sierri Leone med letoma 1991 in 2002 je umrlo najmanj 200.000 ljudi. Vojna je bila po mnenju mnogih ena najbolj krutih vojn v sodobni zgodovini. Danes 61-letni Charles Taylor, sicer nekdanji predsednik Liberije, ki mu sodijo na sodišču v Haagu, je obtožen, da je v Sierra Leoneju umoril, posilil in pohabil mnogo državljanov, uporniki, ki naj bi jih oboroževal, uril in nadziral, pa so sekali ude vsem, ki niso bili na njegovi strani. Taylor je prvi afriški voditelj, ki mu pred mednarodnim sodiščem sodijo zaradi vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti. Sojenje se je začelo junija 2007, a so ga preložili, ker je Taylor odpustil svojega odvetnika in bojkotiral začetek sojenja, in se potem nadaljevalo januarja letos.
Toda dejstvo, da imajo nekdanji bojevniki zdaj delo, pomeni pomemben korak za Sierra Leone: oblasti smatrajo, da se bodo, če bodo delali, izognili težavam in se ne bodo vrnili na stara pota krutega bojevanja. Samo v Makeniju je okoli 450 okad. Za mnoge donatorje, ki so omogočili njihovo urjenje, pomenijo stvaren dokaz, da država, ki jo je med letoma 1991 in 2002 pretresala kruta državljanska vojna, počasi dela korake naprej.

Ko bi le bilo tako preprosto. Demobilizacija je potekala dokaj dobro: Sierra Leone je danes veliko bolj varna država, kot je bila v zadnjih desetletjih, vladavina zakona je bolj ali manj gotovost. Vzpostavljeno je tudi posebno sodišče, ki sodi nekdanjim poveljnikom uporniških vojsk, ki so odgovorni za novačenje otrok, in nekateri od njih so že pristali v ječi. V državi je potekalo tudi dvoje mirnih volitev, kar je nov dokaz, da si ljudje želijo novo poglavje v zgodovini te afriške države. Kljub temu in relativnemu miru pa se država še vedno sooča z velikimi težavami, predvsem je očitna huda revščina.

Na prvem mestu najbolj revnih držav
Po različnih ocenah in meritvah ta predel črne celine spada med najbolj revne kraje na planetu. Še vedno je na bolečem prvem mestu seznama najmanj razvitih držav, ki so ga pred kratkim objavili Združeni narodi. Humanitarni delavci poročajo o katastrofalnih statistikah: najvišja smrtnost porodnic na svetu, najvišja smrtnost otrok, starih manj kot pet let, pričakovana življenjska doba le nekaj več kot 40 let, dve tretjini žensk je nepismenih, več kot 70 odstotkov prebivalcev živi s pol evra na dan. In nič ne kaže, da se bodo našteti dejavniki v bližnji prihodnosti obrnili na kaj bolje. Spodbudni izidi se kažejo v osnovnem šolstvu, toda pereč problem je obisk pouka, zelo malo otrok gre v srednjo šolo, do višje stopnje izobrazbe pa jih od tega pride le okoli 5 odstotkov.

Od konca vojne leta 2002 so tuji donatorji, prednjačijo nekdanji kolonialni gospodarji Britanci, na široko odprli denarnico, a doslej so bolj kot omogočili napredek le preprečevali popoln kolaps. Korenine konflikta - kronična revščina, razočarana mladina in ogromne neenakosti znotraj državi - ostajajo, in dokler se oblasti ne bodo soočile z njimi, se Sierra Leoneju ne obetajo ničkaj lepši časi.

V prvi vrsti se je potrebno soočiti z velikim pomanjkanjem delovnih mest: po ocenah naj bi bila manj kot četrtina odraslih formalno zaposlenih, in upoštevaje to dejstvo, so okade lahko srečni. Dejstvo je, da bodo zdolgočaseni mladi, ki nimajo rednih dohodkov, zlahka padli v skušnjavo in obup ter se priključili tolpam in uporniškim vojskam, ki so se med vojno borile za nadzor nad diamantnimi polji, ki ležijo predvsem na jugovzhodu. "Resnično celjenje ran pomeni dati ljudem priložnost," pravi Giorgio Biguzzi, katoliški škof v Makeniju, ki je po vojni pomagal ustanoviti številne mirovne programe.

Kako do služb?
Pred vojno je bilo v državi 30 tovarn, zdaj so jih le nekaj, med njimi pivovarna, tovarna steklenic in betonarna. Upoštevaje rodovitno zemljo bi moralo biti kmetijstvo v dobri kondiciji, a deset let državljanske vojne je odneslo tuje trge za kavo in palmovo olje. Rudniki diamanta sicer zagotavljajo delovna mesta, vendar so daleč proč od priljubljenih mest, kjer se gnete vse več in več ljudi. Tuje investicije so zaenkrat še zelo okrnjene, saj ni zagotovljena niti neprekinjena električna energija: zdaj vsa elektrika, ki obstaja, prihaja iz zelo dragih generatorjev, k sreči pa se v bližnji prihodnosti obeta dokončanje novega jeza in hidroelektrarne, kar so začeli že pred več kot 30 leti.

Korupcija, nesposobnost, in zdaj še drogeraški karteli
Oblasti se soočajo z veliko stopnjo korupcije in nesposobnostjo, ki sta že med vojno povzročili, da so se mnogi prebivalci obrnili proti vladajočim. Lani je na čelo vlade prišel nekdanji vodja protikorupcije komisije Abdul Tejan-Cole, v katerega mnogi polagajo velike upe, da bo uspel vlado narediti bolj učinkovito in pošteno. Tisti, ki si želijo okrepiti državne institucije in gospodarstvo, se dobro zavedajo, da tekmujejo s časom: nekdanje vodje uporniških vodov zdaj že pospešeno nadomeščajo vodje drogeraških kartelov, - mnogi prihajajo iz Kolumbije -, ki okrog ranljivih držav krožijo kot jastrebi okoli svojega plena. Sierra Leone zanje predstavlja bazo za prevoz drog v Evropo in drugam, in kaj hitro se lahko zgodi, da bo država sledila Gvineji-Bissau, ki je že skoraj v celoti "narkodržava". Ob tem skrbi dvigajo koruptivni uradniki in dolga ter ranljiva meja z Gvinejo.

Sierra Leona je bila prva kolonija osvobojenih afriških sužnjev, zaradi česar jo tako kot Philadelphio in Pariz lahko smatramo za zibko moderne samostojnosti. Že daleč pred ostalimi, v 90. letih 18. stoletja, so črnci, tudi ženske, prvič oddali svoje glasove na volitvah. Danes, 220 let kasneje, pa se njihovi potomci dobesedno borijo za golo preživetje.

K. T. (po Economistu)