Koncertni niz, ki so ga poimenovali Le Spectacle, v prvi vrsti prinaša spremembo, kar so pokazali Perpetuum Jazzile sinoči v Hali Tivoli. Foto: BoBo/Žiga Živulović jr.
Koncertni niz, ki so ga poimenovali Le Spectacle, v prvi vrsti prinaša spremembo, kar so pokazali Perpetuum Jazzile sinoči v Hali Tivoli. Foto: BoBo/Žiga Živulović jr.
Več premisleka je vloženega tudi v svetlobne učinke, ki pa niso vedno v funkciji podpore petja, saj obiskovalca na trenutke tudi zmotijo. Foto: BoBo/Žiga Živulović jr.
Več je modernejših skladb, med njimi tudi Siddhartina B Mashina. Foto: BoBo/Žiga Živulović jr.
- Can't Stop The Feeling
- Life On Mars
- Skeč: avdicija
- Song Of The 4 Colours
- Let It Go (s skupino)
- Titanium
- B Mashina
- Jump
------------------------------
- Don't Worry
- Sai Dessa (s skupino)
- Man In The Mirror
- Derniere Danse
- The Greatest
- Dvoboj: bobni/beatbox
- Eye Of The Tiger (s skupino)
- Africa
- Uprising
------------------------------
- Celebration (s skupino)
- Samo milijon nas je
Toto Poznantek je del svoje solaže odigral celo v popolni temi s palicami, obdanimi z LED-lučmi. Foto: BoBo/Žiga Živulović jr.
Novo dimenzijo so Perpetuum Jazzile dosegli sinoči tudi z novimi priredbami. Foto: BoBo/Žiga Živulović jr.
Mala dvorana Hale Tivoli je bila sinoči razprodana in na nogah ob koncu koncerta. Foto: BoBo/Žiga Živulović jr.

Vokalna skupina, ki je v igri za nominacije za grammyje, je svoj prevetreni repertoar, s katerim bo poskušala prepričati v tujini, znova premierno predstavila pred domačim občinstvom. Če je bila zadnja leta njena stalna postaja Cankarjev dom, kjer je uprizarjala do tri koncerte zapored, se je letos preselila v malo dvorano Hale Tivoli.

"Cankarjev dom – bili, naredili, bili zadovoljni, zmagali. Premik iz Cankarjevega doma lahko kdo sprejme tudi kot spremembo. In to je ena izmed tistih stvari, ki smo jih hoteli skomunicirati," je povedal za MMC član skupine Jan Trost.

4.500 ljudi, kolikor so jih našteli organizatorji, so še vedno pričakala sedišča, toda večina je stala ob prvi skladbi dodatka Celebration in na nogah pospremila zadnjo skladbo večera, pri kateri so dobili priložnost, da tudi oni postanejo del Perpetuum Jazzile. Tako so nevede deloma uresničili manjšo željo skupine, da bi vzdušje, ki se po navadi vzpostavi ob koncu njihovih koncertov, trajalo cel koncert. In temu primerno ne bi bilo več sedišč.

To (dolgoročno) željo so nakazali že z uvodom v koncert, ko so ponudili dve izmed svojih najbolj živahnih priredb – stalnico Don't Stop Me Now in novost v repertoarju (če ga primerjamo z lanskim, ki so ga predstavili v Cankarjevem domu) Can't Stop the Feeling.

Koncertni niz, ki so ga poimenovali Le Spectacle, v prvi vrsti prinaša spremembo. Petje je podrejeno šovu. Obiskovalec se ne znajde več na koncertu, na katerem Perpetuum Jazzile dve uri brez odmora nizajo skladbo za skladbo. Postane opazovalec zgodbe, ki ima svoj dramaturški lok. Rdeča nit je zgodba umetnika. "Gre za zgodbo umetnika – prehoda umetnika skozi življenje. Od začetnega navdušenja, veselja, evforije, ki jo imaš, ko se začneš ukvarjati z glasbo, do prvih frustracij, avdicij. V repertoarju se znajde tudi sklop, kjer se poigravamo z družbenim vidikom resničnostnih šovov in avdicij. Gre za krivuljo umetniškega razvoja s triumfalnim koncem," je pojasnil Trost.

V praksi to pomeni, da so med skladbami člani skupine izkoristili nagovore, da so povedali, s kakšnimi izzivi se srečuje umetnik na svoji glasbeni poti. In na tak način so se navezovali na skladbe, ki so jih predstavljali v nadaljevanju. "In če se vedno začne tako, kot smo mi začeli, z obilo zabave, se zdi, kot da si z drugega planeta," je v prvem nagovoru večera poudaril Trost in navezal na izvedbo priredbe Life on Mars.

Kako so potekale priprave na koncert v Hali Tivoli si boste lahko pogledali v soboto okoli 22.30 na 2. programu Televizije Slovenije v oddaji Popšop.


Šov brez klasičnih venčkov

Tokrat se niso držali preverjene formule: izvedba – nagovor – izvedba – nagovor. Da bi se še bolj približali šovu, so že takoj na začetku postregli s skečem, v katerem so se Nastja Vodenik, Boštjan Usenik in Kristjan Virtič preizkusili v vlogi strogih žirantov, medtem ko so se posamezni člani preizkušali v vlogi solistov in stopali drug za drugim pred "žirijo". Perpetuum Jazzile so našli nadomestilo za venčke, ki so jih zaznamovali v preteklosti (od Avsenikovega pa vse do Abbinega).

Našli so ključ, da zadovoljijo vse tiste obiskovalce koncertov, ki imajo koncentracijo zgolj še za poslušanje refrenov, kajti v dobrih desetih minutah so pod pretvezo avdicije odpeli refrene skladb, kot so Love My Life (Robbie Williams), Ain't No Mountain High Enough (ki jo je v izvirniku zapel Marvin Gaye, toda mnogi se je spomnijo iz filma Nune pojejo, zato je tudi Usenik prekinil petje, s komentarjem: "Stop, stop, stop. Mi nismo pravi. Soba šest je za nune.") in Formidable (uspešnica Stomaeja, ki so jo prekinili s komentarjem: "Kaj je to prekmurščina?").

Manjkali niso niti vložki škotskih dud (seveda odigranih zgolj z glasom), refren Human (uspešnica Rag'n'Bone Mana, ki v Halo Tivoli prihaja maja), operni vložek, plesni vložek in refreni All The Single Ladies (Beyoncé), Torn (Natalie Imbruglia), Tivoli (Magnifico), Lepo je biti muzikant (Avseniki), ki je predramil občinstvo, da je ploskalo, Shine On You Crazy Diamond (Pink Floyd) ter prepevanje ikonične skladbe na citrah iz Cvetja v jeseni in I Want It All (Queen).

Ob nizanju solistov je zbor na trenutke deloval kot neke vrste komentator, kot je to vlogo opravljal zbor v grškem gledališču. Tako so prihajale z njihove strani "pripombe" v obliki petja "Umiram" (iz skladbe Tonyja Cetinskega) ali pa "Call Me Maybe" (iz skladbe Carly Rae Jepsen). "Ne kličite vi nas, bomo mi vas," so sklenili cikel avdicij "žiranti", pri katerih se je poznalo, da jim je kljub vsemu bližje pevska vloga v zboru.

In s petjem so tudi nadaljevali. Le da v sodelovanju luči in barv, ko so izvedli svojo najbolj barvito skladbo Song of the 4 Colours. Vendar sinoči niso ostali sami na odru. V preteklosti so se jim sicer že pridruževali klaviaturisti, tokrat pa so za nekaj skladb stopili ob njihov bok štirje glasbeniki iz Belgije, ki na turneji med drugim spremljajo tudi Bonnie Tyler. To pa ni naključje, ampak nov košček sestavljanke v sklopu koncertov Le Spectacle. "Ime predstave izgovarjamo s francoskim oziroma - če smo popolnoma natančni - belgijskim, naglasom, ker gre za projekt, v katerega smo stopili s svojimi belgijskimi poslovnimi partnerji. Koncert, ki smo ga pripravili sinoči, bomo marca ponovili v Bruslju in Liègeu. Tam bodo naši poslovni partnerji povabili precej belgijskih in francoskih promotorjev in novinarjev z namenom odpiranja francosko govorečega trga Perpetuum Jazzile," je pojasnil Trost.

Petje ob spremljavi glasbil
Bobnar Toto Poznantek, kitarist Partick Deltenre, baskitarist Fabrizio Erba in klaviaturist Jan Samjin so preostali možje iz ozadja. Perpetuum Jazzile so se pridružili ob skladbah Let It Go, Sai Dessa, Eye of the Tiger in Celebration. Ostali bi celo neopazni, če ne bi Poznantek (ki je v preteklosti nastopil tudi ob boku imen, kot so Gloria Gaynor, James Brown, Ray Charles in BB King) po 30-minutnem odmoru, ki so si ga vzeli Pepetuum Jazzile v svoji dve uri in pol trajajoči predstavi, sam stopil za bobne in poskrbel za bobnarsko uverturo v drugi del koncerta. Del je odigral celo v popolni temi s palicami, obdanimi z LED-lučmi, toda v obračunu z beatboxerjem Dominikom Štruceljem, ki se mu je pridružil na odru, je kratko potegnil Poznantek - vsaj kar zadeva odziv občinstva. To pa je tudi naznanilo začetek drugega dela koncerta.

"Z njimi smo dobili novo dimenzijo. Mogoče malce nepričakovana. Včasih je treba lestvico prestaviti na novo višino in se predstaviti z drugo energijo in dimenzijo," je poudaril Trost. Novo dimenzijo pa so Perpetuum Jazzile dosegli sinoči tudi z novimi priredbami. Pri tem je treba omeniti novo slovensko pridobitev - priredbo Siddhartine B Mashine, skladbo francoskega odkritja leta 2014 Indile - Derniere Danse (ki je brez dvoma adut za naskok na francosko tržišče) ter priredbo The Greatest, ki jo v izvirniku poje Sia. Gre za drugo njeno skladbo, ki jo vključujejo v svoj repertoar poleg Titanium. Še naprej pa ogrodje sestavljajo klasike iz prejšnjega stoletja, kot so Jump, Man In The Mirror, Eye Of The Tiger, Celebration in seveda Africa, ki je tudi tokrat predramila občinstvo v Hali Tivoli.

Poudarek na šovu
Iz sklopa koncertov Vokal Xtravaganzza, ki so jo jih pripravili lani ob izdaji dvojnega albuma Both Sides, so obdržali svoje najmočnejše orožje - v smislu dramaturgije. Priredbo Uprising (ki jo izvajajo Muse). In ta je tudi pristala na koncu uradnega dela njihovega repertoarja. Vedno večji poudarek je tako na reševanju vprašanja, kako statičnost zbora spremeniti v dinamično celoto. Temu primerno vključujejo vedno več koreografije in v želji, da so še bližje občinstvu, na odru pred njimi ne stoji več dirigent (razen v redkih primerih).

Če upoštevamo, da ni več toliko poudarka na solistih, da so skorajda neopazno iz skupine odšli nekoč najbolj izpostavljeni člani (člani družine Kozlevčar, Sandra Feketija, Aleksandra Lamut, Sašo Vrabič ...) in seveda polurni odmor, Perpetuum Jazzile počasi kaže zametke franšiz, kot je Lord of the Dance, pri katerih je predstava pomembnejša od članov. In kaj jih dela edinstvene? Število in sposobnost, da vsaj doma na noge spravijo celo dvorano Hale Tivoli, ko zapojejo slovensko pesem. Kar je bila včasih Golica, je v novem spektaklu, kot se je pokazalo sinoči, postala Agropopova himna Samo milijon nas je. Skladba, pri kateri so bila sinoči sedišča odveč.

Več utrinkov s koncerta si lahko pogledate spodaj.

- Can't Stop The Feeling
- Life On Mars
- Skeč: avdicija
- Song Of The 4 Colours
- Let It Go (s skupino)
- Titanium
- B Mashina
- Jump
------------------------------
- Don't Worry
- Sai Dessa (s skupino)
- Man In The Mirror
- Derniere Danse
- The Greatest
- Dvoboj: bobni/beatbox
- Eye Of The Tiger (s skupino)
- Africa
- Uprising
------------------------------
- Celebration (s skupino)
- Samo milijon nas je