"Shagadelic" rokernol je mobiliziral mlajše generacije in jih vrnil pod odre. Še več – Joker Out so po daljšem času priča razgretega 'fanatizma', na račun katerega so se pod slovenske odre vrnili transparenti, kar sta še enkrat dokazala razprodana koncerta v ljubljanski Cvetličarni jeseni.

Posnetek koncerta Joker Out v Cvetličarni si boste lahko ogledali 1. januarja ob 21.00 na 1. programu Televizije Slovenija.

Priznanje delu, ki ga vlagajo člani skupine, dodaja tudi stroka. Med drugim so prejemniki zlate piščali za novinca leta 2019 in izvajalci leta 2020. Njihova skladba Umazane misli pa je na izboru Frišno/Fresh pod okriljem mariborskega RTV centra postala tudi "hit leta". "Morali smo odigrati koncerte, kjer ni bilo več kot pet poslušalcev, in koncerte, kjer jih je bilo veliko več. Spoznati smo morali veliko ljudi, ki so za in pred odrom. Predvsem pa smo potisnili v ozadje miselnost, da samo radi igramo. Lotili smo se izziva, da dvignemo raven kakovosti naše glasbe višje," je v intervjuju za MMC poudaril 'frontman' skupine Bojan Cvjetićanin.

"Mi smo imeli že od samega začetka visoke cilje. Nikoli se nismo bali na glas povedati, da bi radi igrali na velikih odrih in imeli svoje poslušalce," je v intervjuju za MMC poudaril Cvjetićanin. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Spremembe so bile sinonim za dogajanje okoli skupine Joker Out v koronačasu. Med najvidnejšimi spremembami je bila zamenjava bobnarja. Zasedbi, ki jo sestavljajo poleg Cvjetićanina še Martin Jurkovič, Kris Guštin in Jan Peteh, se je pridružil Jure Maček.

"Po eni strani smo bili osmoljenci na začetku, toda če zdaj pogledam za nazaj, je bilo za skupino to obdobje revitalizacije. Zgodile so se stvari, ki se ne bi, če ne bi bilo velike ustavitve," je še poudaril Cvjetićanin.

S pevcem skupine Joker Out, voditeljem izbora EMA freš in po novem tudi igralcem smo se sestali v Kinu Šiška – na prizorišču njihovega prvega večjega preboja na slovensko glasbeno prizorišče ob zmagi na Špil ligi. In se pogovarjali o spremembah, dinamiki v skupini, njegovih igralskih in voditeljskih ambicijah ter predvsem odzivu, ki so ga Joker Out doživeli v zadnjem obdobju.


2017 ste nekaj metrov stran dvignili nagrado ob zmagi na Špil ligi. Magnifico je igral za vami. Kako oddaljena preteklost se vam to zdi danes?
Zdi se mi precej oddaljena preteklost. Vmes se je že toliko zgodilo, da izpade kot dogodek iz prejšnjega življenja (smeh). In ne samo zaradi koncertov, ki smo jih imeli po tem, in uspehov, ki smo ga doživeli, ampak tudi zaradi zamenjave prostora za vaje, ki je bil včasih čisto poleg Kina Šiške. Vse dogodke okoli zmage na Špil ligi smo povezovali v eno časovno obdobje, ki je za nami. Mentalno in fizično smo zdaj v drugem prostoru.

Sorodna novica Joker Out: mladi upi, ki so zmagali na četrti Špil ligi

V finalu Špil lige še niste kazali takšne suverenosti na odru, kot ste jo na primer na poletnih koncertih. Kdaj ste prvič v sebi začutili, da vam je na odru prijetno?
Prijetno mi je bilo že takrat. Ampak bolj, kot da nismo bili suvereni, nobeden izmed nas ni obvladal svojega inštrumenta. Predvsem pa ne tako velikega odra in stika s tako velikim številom ljudi. Osebno se je zame zgodil prelom šele zdaj, ko smo v novi postavi.

Ključ je bil torej zamenjava člana ali dosežena določena kilometrina?
Absolutno kilometrina, ki smo jo morali nabrati. Morali smo odigrati koncerte, kjer ni bilo več kot pet poslušalcev, in koncerte, kjer jih je bilo veliko več. Spoznati smo morali veliko ljudi, ki so za in pred odrom. Predvsem pa smo potisnili v ozadje miselnost, da samo radi igramo. Lotili smo se izziva, da dvignemo raven kakovosti naše glasbe višje.

Lahko pri 17 oz. 18 letih že načrtuješ, kje boš kot skupina čez 5 let? Kdaj se konča sproščenost in začne obveza do benda?
Mi smo imeli že od samega začetka visoke cilje. Nikoli se nismo bali na glas povedati, da bi radi igrali na velikih odrih in imeli svoje poslušalce. Prehod v obvezo pride, ne da bi se je zares zavedal. Zdi se mi, da se zgodi dokončno, ko prvič pomisliš: "Z vseh strani me že lovi nekaj povezano z glasbo."

Joker out so že v začetku preteklega leta razprodali dva koncerta v ljubljanski Cvetličarni, ampak so na izvedbo morali čakati do letošnje jeseni. Foto: Marko Alpner
Joker out so že v začetku preteklega leta razprodali dva koncerta v ljubljanski Cvetličarni, ampak so na izvedbo morali čakati do letošnje jeseni. Foto: Marko Alpner

Rekli ste, da se niste bali. Siddharta, BFM, Dan D … Vse tam od 2010 se ni pojavila skupina, ki bi jo občinstvo vzelo za svoje kot nje njih. Potem ste prišli vi, Mrfy … Kaj se je zgodilo v zadnjih parih letih?
Po mojem mnenju je prišlo do generacijskega preobrata. Rokenrol ima pri nas očitno 20-letne cikle in od 2000 do 2020 se ni zgodilo kaj preveč posebnega na naši sceni. Opažam, da je naša generacija – in še dve leti starejša oz. mlajša – na vseh področjih ustvarjalnosti začutila pripadnost temu prostoru, v katerem smo. In da imamo nekaj, kar lahko ponudimo. Zelo sem vesel, da ljudje, s katerimi sem hodil v osnovno in srednjo šolo, vodijo svoje projekte na različnih področjih. Ta luknja se je morala zgoditi. Mladi so morali postati lačni slovenskega izdelka. In k sreči je v Sloveniji veliko skupin in izvajalcev, ki so več kot pripravljeni na to, da jim ugodijo.

"Imamo zelo različno občinstvo. Označujejo nas za skupino, ki jo poslušajo samo najstnice, ampak kdor je bil na naših koncertih ali pa samo v Cvetličarni, ve, da je v resnici daleč od tega," je poudaril Cvjetićanin. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Vi ste prva skupina po dolgem času v slovenskem prostoru, ki je privabila svoje oboževalce do tega, da so začeli na koncerte nositi transparente. Kako gledate na ljudi, ki spremljajo Joker Out že od začetka? Kdo so ti ljudje?
Imamo zelo različno občinstvo. Označujejo nas za skupino, ki jo poslušajo samo najstnice, ampak kdor je bil na naših koncertih ali pa samo v Cvetličarni, ve, da je v resnici daleč od tega. In daleč od tega, da bi nas bilo sram, če bi bile samo najstnice. Zelo nas moti, da se kar degradira mlada dekleta kot nekakovostne poslušalce. Mlada dekleta imajo oznako, da niso sposobne presoditi, kaj je dobra in kaj slaba glasba.

Gre za povsem sociološko-kulturološki pojav ob Beatlov naprej: poslušalka je bila razumljena kot "fenica", medtem ko je bil poslušalec označen za poznavalca.
Tako je. To me precej moti. Zdaj smo ugotovili, kakšna je naša poslušalska shema: vse od mladih, starih 24 oz. 25 let. Vmes je do 30. leta luknja, ker so ljudje, ki so si ravno pred nami ustvarili svoj glasbeni okus in smo ravno prav mlajši, da smo jim smešni in jim je morda pod častjo, da bi nas poslušali. Po 30. letu pa precej pade ta odpor in zato obstaja precej velik generacijski razpon na naših koncertih.

Transparente pa držijo ...?
Mlajše poslušalke.

V 90. letih prejšnjega stoletja bi bili na plakatih, ki bi viseli na stenah sob vaših oboževalk. Zdaj so vaše fotografije ali zajemi zaslona z vašimi podobami v galerijah na prenosnih telefonih.
Na NFT-jih (smeh).

Upam, da jim sledite (smeh). Vendar vseeno tako kot vsi vaši vrstniki hodite na faks, opravljate vsakdanje opravke. Kako težko je loviti ravnotežje med pričakovanji in resničnostjo?
Vedno težje. Ne samo zaradi te glasbe in zaradi obveznosti, ki jih imamo v zvezi s samim ustvarjanjem te glasbe. Najbolj obremenjujoče je vse, kar pride okoli tega. Iz tega razloga, ker ne obstaja fiksen urnik. Ves čas moramo valovati med različnimi aktivnostmi. Hitro izgubiš občutek, da je faks obvezen in ima reden urnik. Hitro lahko spere možgane.

Kaj vidite kot največjo slabost malo večje prepoznavnosti? Kaj morda začenjate pogrešati iz obdobja, ko ste bili za širšo javnost še manj vidni?
Ne zaradi tega vidika vidnosti, ampak zaradi tega, ker s tem, ko si vidnejši, pride poleg tisoč in ena obveznost. V fazi, kjer se nahajamo, je težko oceniti, kdaj lahko čemu rečeš ne. V resnici bi si to želel, ker ne bo nihče umrl, če rečeš ne. Ampak se nam zdi v tej fazi vse pomembno. Malo pogrešam ta prosti čas, ko bi si lahko rekel vnaprej, da bom šel s prijatelji za teden dni na počitnice.

Utrinek s koncerta v ljubljanski Cvetličarni. Foto: Marko Alpner
Utrinek s koncerta v ljubljanski Cvetličarni. Foto: Marko Alpner

Koliko se pozna, da člani opravljate tudi delo menedžmenta? Imate občutek, da vam manjka oseba, ki bi vam svetovala, kaj je pomembno in kaj ni?
Mi smo se zelo organizirano lotili dela v skupini. Znotraj nje smo si razporedili obveznosti, kar se tičejo "self-managementa", in smo bolj organizirani, da ne čutimo pritiska z vseh strani. Kar pa se tiče organizacije koncertov, promocije in snemanja videospotov, smo od Špil lige naprej sprejeli v svojo zgodbo ljudi, ki obvladajo svoja področja in opravljajo ta dela namesto nas oz. v korespondenci z nami.

Čeprav vem, da ste prejeli različna snubljenja založb, ste še vedno "svobodnjaki". Kako gledate na pomen založb v glasbeni verigi pri nas?
Po vseh sestankih s predstavniki založb smo ugotovili, da lahko večino tega dela, ki ga oni opravljajo, naredimo sami. Oz. z ljudmi, ki lahko to počnejo namesto nas. Ne da bi se vezali s pogodbami. Zdi se mi, da s pogodbami hitro izgine žar in ljubezen do glasbe in druženja iz tega naslova. Če bi bilo nujno, bi absolutno šli v takšno sodelovanje, ampak smo ocenili, da lahko sami dosežemo ogromno na tak način, kot delamo. Slišali smo velikokrat, da smo "industry plant", ampak smo videli zadnjič, ko smo delali finančni vpogled v prejšnja leta, – to lahko rečem iskreno in ponosno – da smo skupina, ki se samozalaga na vseh področjih. Ponosni smo, da smo lahko prišli do te ravni ustvarjanja videospotov in koncertne produkcije na lasten račun. V čast nam je, če kdo misli, da smo "industry plant", ker lahko naredimo toliko stvari sami, da bi lahko to nekdo zamenjal za večjo zgodbo.

Enkrat sem nekje zasledila, da so rekli, da v skupini ne sme obstajati demokracija, ampak da nekdo mora imeti zadnjo besedo. Kako ste našli svoj ritem – v skupini in glasbi?
To je Krisova izjava, kar se demokracije tiče, in se absolutno strinjam z njim. Nanaša pa se na "self-management". Določili smo vloge vsakega posameznega člana v skupini in vsak opravlja svojo vlogo. Ko pride do vprašanja ali stiske v segmentu, ki ga član pokriva, bo ta imel zadnjo besedo. Ker verjamemo in razumemo, da ima na tistem področju največ znanja. Za zdaj se nam je to najbolje obneslo.

Izjavili ste tudi, da se ne kregate.
Obstaja razlika med kregom, ki traja pet minut, in tistim, iz katerega se vleče globlja zamera. Ker redno razčiščujemo spore med sabo, kar je posledica rednega druženja v zasebnem življenju, nimamo strahu, da si česa ne bi povedali v obraz. Imamo veliko teh 15-minutnih kregov, ker so na nitki pomembna vprašanja. Nimamo pa nikoli težav s tem, da ne bi hitro razčistili in prišli do zadnjega človeka, ki udari po mizi in utiša druge.
Imeli ste priložnost, da ste lahko poleti šli po slovenskih odrih.

Po letih kaljenja so nase opozorili z zmago na Špil ligi v Kinu Šiška ter skladbama Kot srce, ki kri poganja in Omamljeno telo, leta 2019 pa so se povezali s prekaljenim producentom Žaretom Pakom. Prvi rezultat sodelovanja je bila uspešnica Gola. Foto: Marko Alpner
Po letih kaljenja so nase opozorili z zmago na Špil ligi v Kinu Šiška ter skladbama Kot srce, ki kri poganja in Omamljeno telo, leta 2019 pa so se povezali s prekaljenim producentom Žaretom Pakom. Prvi rezultat sodelovanja je bila uspešnica Gola. Foto: Marko Alpner

Kakšna je razlika, ko prideš pred občinstvo v Ljubljani ali na primer Brežicah? Je dovolj, da samo prideš na oder in je občinstvo že na isti valovni z vami ali je kje potrebno več truda?
To je za vse nas najljubši rezultat celega procesa, ki smo ga dosegli z izdajo albuma. Spomnim se, ko smo igrali na Špil ligi in smo že imeli prvi singel Omamljeno telo, ki se je "prijel" v mehurčku poslušalcev, ki so zelo dovzetni za to glasbo. In je že obstajal manjši "hype". Ko smo prišli pred Kino Šiška, smo imeli na odru občutek medsebojnega stika z občinstvom. Ko smo prišli v druge kraje po Sloveniji, pa ga absolutno ni bilo, ker nas ljudje še niso poznali. Poleti pa smo bili zelo veseli, ko smo šli po celi Sloveniji in nismo imeli niti v zaodrju pomislekov, kakšno bo vzdušje. Kar v zraku je bilo, da bo dobro. In res je bilo tako.

Ste tudi tisti osmoljenci, ki jih je epidemija najbolj prizadela: napovedali ste ta dva koncerta že pred dvema letoma, prav tako album. In vse se je zamaknilo. Kaj vam je prinesel ta vmesni čas?
Po eni strani smo bili osmoljenci na začetku, toda če zdaj pogledam za nazaj, je bilo za skupino to obdobje revitalizacije. Zgodile so se stvari, ki se ne bi, če ne bi bilo velike ustavitve. Prevetrili smo album, na novo smo posneli drugo polovico skladb na njem, pridružil se nam je Jure, začeli smo graditi svoj nov prostor za vaje, izdali smo album, odigrali koncerta v Cvetličarni, in to v takšni obliki, kot se ne bi mogla izoblikovati, če bi se zgodila, kot je bilo prvotno načrtovano. Vsekakor je za nami obdobje brez koncertov in negotovosti, ampak absolutno na dolgi rok najpomembnejša stvar, ki se nam je zgodila.

Sorodna novica Joker Out: Edino prav je, da smo razprodali Cvetličarno

Kako ste vi doživljali hektičnost pred koncertoma v Cvetličarni?
Največja težava hektičnosti, ki nas je obkrožala, je bila negotovost. Septembra smo sestankovali, kako bomo spet odpovedali ta dva koncerta. Vse je kazalo na to, da ne bo mogoče nič izvajati. Štiri dni po sestanku smo nameravali izdali informacijo o odpovedi. Dnevi so minevali, in videli smo, da noben drug nič ne odpoveduje. Zavedali smo se, da če odpovemo, lahko izpademo največji kreteni. S polno paro smo se lotili produkcije koncerta in albuma. Na koncu se je vse zgodilo v enem mesecu.

Kakšno vlogo je pri zvoku, ki ga lahko poslušamo na prvencu, odigral producent Žare Pak, s katerim ste začeli sodelovati že pri singlu Gola? Konec koncev gre za producenta, čigar delo smo lahko skozi leta spremljali pri izvajalcih, kot so Tabu, Alya, Big Foot Mama, Demolition Group ...
(Smeh) Žarko Pak je za našo skupino zelo pomembna oseba. Na začetku smo čutili manjši strah do dela z njim. Vse, kar smo vedeli o njem, smo slišali iz zgodb in iz filma o Big Foot Mami. Vedeli smo, da je zelo ekscentrična in 'čudna' osebnost. Delo z Žaretom je v 100 odstotkih drugačno kot s katerim koli drugim producentom v Sloveniji. Je bizarna mešanica stare šole in 'new agea'. Delo z njim je s psihološkega vidika izjemno kompleksno in hkrati izjemno izpopolnjujoče z glasbenega vidika. Pripravi te, da greš iskati svoj maksimum in nikoli noče čez njega. Zelo dobro postavi mejo, do katere ve, da lahko greš, in moraš iti do nje. Do trenutka, ko jo dosežeš, te ne spusti. Je pa hkrati mediator. Nikoli ne sili ideje, ampak pusti, da se ti porodi. Kot vokalista in interpreta me je dobesedno podrl in zgradil znova. Delo z njim je naporno in krasno.

Naporno do solz?
Do solz.

Leto 2020 so odprli s hitom Vem, da greš , končali pa z novo različico skladbe Umazane misli. Foto: Marko Alpner
Leto 2020 so odprli s hitom Vem, da greš , končali pa z novo različico skladbe Umazane misli. Foto: Marko Alpner

Kakšno olajšanje je bilo, da ste skladbe, ki so že toliko časa čakale na izdajo, lahko ponudili v obliki albuma?
Tu se spet vrnem na Žareta. Pri delu z njim dobiš občutek, kot da se proces ne bo nikoli končal. Dokler ne pride rok za oddajo, se bo delo nadaljevalo. Lahko da se boš vrnil na delovno verzijo 3 od 190 in se bo tam nekaj popravljalo. Ker se je tako vlekel proces izdelave albuma, sem že mislil, da se ne bo nikoli zgodil. Nastal je kontinuum, kjer je bil časovni potek naslednji: pojdi v studio, nekaj poskušaj narediti, pojdi domov in jutri se boš vrnil. Zato je bilo tako zelo lepo držati v roki zgoščenko, ker je res pomenilo, da je konec. Ne bomo se več vrnili v studio in predvajali skladbe, ki jo že eno leto, in praktično nič ne dodajamo. Bilo je prav katarzično.

Kakšna napoved so te skladbe za material, ki prihaja?
Zdi se mi, da je ta naš prvenec zelo lep dokaz, da nismo izvajalci ene skladbe, ampak smo dali nanj vse, kar nam je rojilo po glavi, ko smo ustvarjali. Ne obremenjujemo se s tem, kako bomo zveneli ali delali naprej. Že v drugi polovici tega albuma smo lepo prišli do tega, da se mešajo žanri in slogi. Verjamem in vem glede na material, ki ga že imamo pripravljenega za naslednji album in kaj se nam poraja po glavi, da bo drugi album zelo zanimiv, in predvidevam, da ne bo zvenel tako, kot je prvi. Veselimo se marca, ko se bomo vrnili v studio.

Vaša besedila so osebnoizpovedna, a hkrati dovoljujejo vsakemu poslušalcu svojo interpretacijo. Koliko črpate navdih za besedila iz osebnih izkušenj?
Največkrat pišem tako, da zgodbe iz okolice preslikam najprej vase, da vidim, kako bi se sam počutil v teh situacijah. In potem pišem o tem, zato ker se mi zdi nemogoče, da bi v tako kratkem času lahko doživel in prefiltriral vsa ta čustva in dogodke v življenju. Zdi se mi zelo dobro, ker je vsaka skladba samorefleksija. Skoraj nikoli pa ne pišem iz domišljije. Za vsako skladbo stojijo resnični ljudje in čustva.

So Metulji še vedno vaša najljubša skladba s prvenca?
So, ampak moram priznati, da se me je v zadnjem tednu na čisto novi ravni začela dotikati skladba A sem ti povedal.

Katera je skladba s prvenca, ki trenutno najbolj opiše vaše stanje?
To je 'tricky' vprašanje, ker se je v procesu izdelave albuma spremenila postava, ampak mogoče najbolj čutim to skupino pri Vem, da greš.

Album vsebuje še nekaj omembe vrednih skladb, kot sta Barve oceana in Bele sanje, ki ju še niste postregli v obliki singla. Hkrati pa gradijo kontrast na albumu. Kako zdaj to raznovrstnost povezati v celoto na koncertu?
Poleti smo se veliko poigravali z repertoarjem, ker potrebuje logični začetek, vrh in konec. Skratka zgodbo. Prišli smo do "insajderske" formule, kako mora potekati naš koncert, kar se tiče 'vajba'. Se pa res skladbe zelo razlikujejo med sabo. Sploh, ko jih izvajamo v živo. Imajo pa rdečo nit našega zvoka. Zelo mi je všeč, da ni moteče, ko gremo iz Metuljev v Barve oceana ali iz Barve oceana v Proti toku. Zelo lepo se vse preliva.

EMA freš

Med nami je precej nadarjenih glasbenikov. Sami jih spoznavate tudi, ko komentirate tekmovalce na EMA freš. Kaj po vašem mnenju potrebuje glasbenik, da izstopa?
Glasbenik, ki želi uspeti, mora imeti dobro glasbo. Tega ne mislim z nobenega vidika česar koli, kar bi ti lahko neki glasbeni strokovnjak ocenil, ampak zame je dobra glasba tista, ki izhaja iz resničnih čustev in se lahko dotakne poslušalstva. Hitro prepoznaš, ali nekdo poje nekaj, ker zares tako misli, ali zato, ker lepo zveni. Pomemben je tudi iskren pristop do scene. EMA freš je po mojem mnenju super, ker je ogromno mladih talentiranih ljudi, ki nimajo vzvodov ali znanja ali poguma, da bi se kar lotili nastopov na odru. Oder je orodje, ki je primerno predvsem za skupino. Težko si predstavljam, da bi sam kot 12- ali 13-letni mulc naredil matrico in začel peti sam po odrih.
Ko poslušam prijavljene na izboru EMA freš, najdem kar nekaj všečnih. Ni smisel, da bomo kar takoj odkrili novega zmagovalca na Evroviziji. In zdi se mi, da imajo ljudje tako visoka pričakovanja. Zdi se mi, da pričakujejo, da se na EMA freš prijavi nekdo z videonastopom in skladbo, ki je pripravljen za Evrovizijo. To ni smisel tega. To so mladi ljudje, ki so se posneli v dnevni sobi zato, da poskusijo nekaj narediti in dvignejo glasbo na višjo raven. Iz prejšnje sezone, ko sem sodeloval na EMA freš, sem videl, kako so se izvajalci, ki so še pred prijavo igrali v dnevni sobi, razvili in se dogovarjajo za nastope, komunicirajo z občinstvom ...

Bi se kdaj prijavili na Emo? Ali vam je v večji izziv vodenje?
Večji izziv mi je vodenje. Ampak mi ne izključujemo možnosti za prijavo na Emo. Izjemno radi se imamo fino in žuramo. Evrovizija se nam zdi mogoče celo najboljši žur na svetu (smeh).

Ste glasbenik, voditelj, vleče vas v igralske vode. Po medijski definiciji ste bolj multipraktik kot roker. V osnovi ne gre za dve komplementarni vlogi. Kako vi gledate na stereotipno podobo rokerjev in ali jo je treba vzdrževati za vsako ceno?
Sam se ne bi definiral kot rokerja. Sem uživač. Izjemno rad imam glasbo in občutek, ko se imam dobro. Nikoli se nisem omejeval na žanr ali vizualno podobo. Bolj me moti pri tem, ko me označujejo za rokerja in si mislijo: "Saj sploh ni roker." Res je. Nisem roker. Glasba, ki jo izvajamo, je zagotovo rokenrol, ampak mi je nenavadno, zakaj ljudje pravijo, da nismo rokenrolskupina. Če bi naša besedila pretvoril v angleščino in če nas ne bi videl v obraze, ne bi imel pomisleka, da to ni rokenrol. Nekatere skladbe so bolj nežne, ampak gre za klasičen poprock.

Kako lahko v skupini svoje osebne interese in ambicije postavite na stran in gledate malo bolj na skupno dobro?
Nikakor si ne dovolim, da skupina ne bi bila na prvem mestu. Zame je skupina alfa in omega. Si pa želim delati tudi druge stvari, ker me vznemirjajo in se rad učim in spoznavam ljudi, ki so v teh vodah. Največja težava je, kako uskladiti skupino, da ostane na prvem mestu in da lahko izživljam vse druge sanje.

Katera je zadnja zgodba, ki vas je navdahnila ali vam dala zagon?
V zadnjih mesecih je bilo vse tako kaotično, da nisem razmišljal o ničemer drugem kot o obveznosti, ki so se kopičile. V tem trenutku se ne spomnim nobene zgodbe, ki bi mi rešila življenje (smeh). Se mi pa zdi, da je bil najboljši nasvet, ki sem ga dobil, od vesolja, ki nam je dovolilo, da smo izvedli koncert v Cvetličarni. Vredno je čakati na nekaj, v kar verjameš.