Na štirih smučiščih v Avstriji in Italiji, ki so pogost cilj številnih slovenskih smučarjev, smo preverili počitniški utrip: v Saalbachu, na Katschbergu, v Matreiu/Kalsu, Alti Badii in v Livignu. Skupna točka: temperature so bile močno previsoke, čez dan ponekod nad 10 stopinj, sneg je bil zato južen, pod 1000 metri ga sploh ni (razen seveda na smučišču), snežni topovi seveda niso obratovali, smučanje pa v takšnih razmerah hitro postane močno utrujajoče, saj se bojuješ s kupi snega. Po eni najboljših prog v Saalbachu se tako v ponedeljek po kosilu večini sploh ni več ljubilo spustiti in so raje stali v vrsti, da bi se z gondolo peljali – v dolino. V običajni smeri, torej navzgor, je šel le redkokdo. Res se človek vpraša, kakšen smisel je kupovati dnevno karto za 72 evrov (v Dolomitih celo za 80, če vzameš tisto za vsa smučišča), saj v takšnih razmerah v smučanju ne moreš uživati.

Naslednje leto bo Saalbach gostil svetovno prvenstvo
Saalbach bo čez slabo leto dni v središču pozornosti, saj bo po letu 1991 spet gostil svetovno prvenstvo v alpskem smučanju, letos marca pa bo tam finale svetovnega pokala. Drugi vrhunec sezone (po božično-novoletnih praznikih) je napolnil hotele in apartmaje, zdi se, da je Nizozemcev celo več kot Nemcev. Tudi Angleži pridejo v velikem številu. Pogrešajo Ruse, pred vojno v Ukrajini jih je bilo precej. Vrste so nekoliko daljše le okrog 10. ure, ko se večina prikaže iz svojih hotelov, na nekaterih napravah se takrat čaka tudi več kot deset minut. Vreme je bilo do torka slabo z dežjem in snegom, sledila sta dva lepša dneva (pred novim poslabšanjem v petek). Nekateri so v teh razmerah raje ostali kar v hotelu, smučarske šole so imele veliko odpovedi, tudi tistih plačanih rezervacij. V praksi to pomeni, da je šlo po zlu tudi do 250 evrov, kolikor stane triurno individualno učenje (za eno ali dve osebi) v dopoldanskem terminu.

V Saalbachu veliko slovenskih učiteljev smučanja
Skoraj drobiž, če vemo, da se lahko cena enotedenskega dopusta (v boljšem hotelu in vključujoč tedenske karte in prevoz) za štiričlansko družino hitro približa 10 tisoč evrom. Slovencev v Saalbachu ne srečaš pogosto, še največ je tu učiteljev smučanja, ki jih tamkajšnje smučarske šole za to, da poskrbijo predvsem za angleško in belgijsko mladino, ki ima v tem času enotedenske počitnice, plačajo dokaj dobro (okrog 20-25 evrov na uro, pri čemer imajo plačano nastanitev in tedensko karto). Tereni so sicer tu izjemni, morda manjka še kakšen prostoren hrib za začetnike. V eno smučišče so povezali več regij (Saalbach, Hinterglemm, Leogang, Fieberbrunn), tu je tudi najdaljša krožna proga v Alpah, imenovana Skicircus Challenge. Zabave ne manjka, apres-ski je tu zelo "močan", ob tako toplem vremenu prve runde padajo že precej zgodaj, po 16. uri pa so lokali nenormalno zapolnjeni z gosti, tako da je premikanje skoraj nemogoče.

Na Katschbergu dnevna karta cenejša kot v Saalbachu
Katschberg, ki je zaradi bližine Slovenije in ugodne lege (smučišče je le nekaj kilometrov stran od avtoceste, ki pelje proti Salzburgu) vedno bolj priljubljen med slovenskimi ljubitelji smučanja, je letos dobro zasnežen, ravno v petek je dobil tudi obilno snežno pošiljko. 80 kilometrov prog je zjutraj zgledno urejenih, 17 naprav pa dovolj hitrih, da tudi ob koncih tedna ni preveč gneče. Popoldne seveda tudi na Katschbergu odjuga jemlje voljo do smučanja. Cene kart so malo nižje kot na najdražjih smučiščih, dnevna karta za odrasle je 60,50 evra, za otroke 45. Prostorna proga A1 te z vrha Ainecka (2.220 metrov visoko) popelje v dolino in ponuja več kot tisoč višinskih metrov.

Vzhodna Tirolska: užitki le nad 2000 metri
Ostajamo v Avstriji. Smučišča na Vzhodnem Tirolskem so v počitniškem času dobro obiskana, predvsem v Sillianu se zjutraj na vstopno kabinsko žičnico čaka tudi več kot četrt ure, medtem ko v St. Jakobu in Matreiu tolikšne gneče vendarle ni. Na smučiščih se povečano število smučarjev bolj kot v vrstah pred vstopom na žičnice pozna v spodnjem delu prog, kjer je sneg zaradi vztrajajočih visokih temperatur že zgodaj dopoldne mehak in zato na strmejših delih še pred poldnevom nastajajo zoprne grbine. A vzhodnotirolska smučišča imajo srečo, da se kar nekaj prog razteza nad višino 2000 metrov, kjer se je v zadnjih dneh vendarle ohladilo, zato je bila smuka povsem spodobno zimska, prav tako pa je bila zimska tudi okolica z nekaj centimetri novega snega.

Kulinarika po navitih cenah
Med gosti prevladujejo Nizozemci, Nemci, deloma tudi Čehi, pogosto je mogoče slišati slovensko besedo. Veliko družin se odloči, da vsaj otroke vključijo v smučarski tečaj, dolge vrste tečajnikov (v njih je tudi več kot deset otrok; zgornja dovoljena meja je 12) pa lahko na ožjih delih zoprno blokirajo druge smučarje. Proge se sprostijo okrog poldneva, ko je v in ob številnih kočah kar težko najti prostor, tirolska kulinarika, ki je vendarle drugačna od koroške, je očitno dovolj privlačna tudi ob precej navitih cenah. Sicer pa so vzhodnotirolska smučišča Sillian, Zettersfeld (nad Lienzem), St. Jakob in Kals-Matrei letos brez večjih novosti na področju infrastrukture. Edina pomembnejša pridobitev, ureditev proge do doline v Matreiu, zaradi februarskih visokih temperatur (v dolini je bilo kljub višini 1000 metrov pogosto več kot 10 stopinj) ni več odprta in kaže grdo podobo zime s previsokimi temperaturami.

Naval hrvaških turistov na Alto Badio
Tudi v Dolomitih je letos zima precej mila. Večjih količin snega ni bilo že med novoletnimi prazniki, tako je bilo tudi do včerajšnjega sneženja. V zadnjem tednu je bilo do četrtka vreme sončno, kar pa je pomenilo tudi temu primerno kakovost snega. V Alti Badii je bila gneča vseeno precejšnja, kar nekaj je Slovencev in ogromno Hrvatov. Na gondolo je bilo treba ob 9. uri čakati petnajst minut, prosto parkirno mesto pa je bilo ob izteku slovite veleslalomske proge Gran Risa takrat že nemogoče najti. Ta proga je seveda izjemen izziv za vsakega rekreativnega smučarja, vendar odsvetujemo, da se po njej spustite v takšnih razmerah, kot vladajo zdaj, saj gre za mučenje nog in navsezadnje za nevarno početje. Padci so lahko zelo nevarni, reševalci imajo ogromno dela. V Alti Badii je sicer zelo veliko manj strmih terenov (in otroških parkov), kjer proge niso tako načete. Vsekakor smučarski raj, ki je tudi izhodišče za Sella Rondo, znano krožno progo okrog gorskega masiva Sella.

V Livignu suh sneg in ugodne cene
Da ne bo vse videti slabo, smo vendarle našli tudi smučišče, ki je v preteklem tednu ponujalo izjemno smuko. To je italijanski Livigno (1816 m), tik ob švicarski meji, kjer so temperature ta mesec "normalne". "Razmere so bile fantastične, glede na to, kako je na okoliških smučiščih. Smuka odlična, sneg je držal ves dan. Zjutraj so bile temperature pod minus pet, čez dan pa je bilo najtopleje v torek, ko je bilo plus pet stopinj in je v spodnjem delu sneg malce popustil. Na vrhu je bil sneg suh, pretirane gneče ni bilo. Gre za zaprto in odmaknjeno dolino, do sèm smo z avtodomom potrebovali osem ur," nam je povedal Marjan, ljubitelj smučanja iz Ajdovščine, ki je pohvalil tudi cene: "Za avtodom smo plačali le 27 evrov na dan, pri čemer dobiš še žeton za uporabo tuša. V Dolomitih je precej dražje. Tedenska karta stane 318 evrov (šest dni smučanja – povprečno 53 evrov na dan). Popoldne smo opravili tudi kakšen sprehod po mestu, kjer je veliko trgovin, in ker gre za brezcarinsko cono, ugodne cene."

Težko pričakovana nova pošiljka snega
Na vseh omenjenih smučiščih je po daljšem obdobju odjuge v petek končno obilno snežilo. Zapadlo je tudi do meter snega. To je bilo kar malo moteče za vse, ki so se jim počitnice iztekle (pot domov zaradi zasneženih cest traja vsaj kakšno uro ali dve dlje), toliko bolj dobrodošlo pa za vse, ki bodo imeli počitnice prihodnji teden in bodo tudi temperature nižje, kot so bile v zadnjem tednu.

^{Prispevek sem napisal tudi s pomočjo znancev, ki so bili na dopustu v Matreiu, Alti Badii, Livignu in na Katschbergu.}