Predavatelja na usposabljanju Domen Kralj in Danijela Čutura Sluga. Foto: MMC RTV SLO
Predavatelja na usposabljanju Domen Kralj in Danijela Čutura Sluga. Foto: MMC RTV SLO

Psihološka prva pomoč je osnovna podpora, ki jo nudimo svojcu, prijatelju, znancu, sodelavcu v duševni stiski, dokler se ta ne razreši ali dokler ne dobi strokovne pomoči.

Sorodna novica Duševno zdravje: "Ko ljudem nudimo pomoč hitro in učinkovito, sporočamo, da so težave rešljive."

Usposabljanja iz psihološke prve pomoči v primerih depresije in samomorilnega vedenja pripravljajo v okviru Nacionalnega programa duševnega zdravja (Mira) na Nacionalnem inštitutu za varovanje zdravja (NIJZ) že od leta 2022. Udeleženci se v okviru brezplačnega štiriurnega izobraževanja, ki poteka v manjših skupinah in vključuje tako teoretični kot izkustveni del, naučijo, kako ravnati, ko prepoznajo človeka v duševni stiski, podobno, kot se kandidati za vozniški izpit naučijo nuditi prvo pomoč človeku s telesno poškodbo.

Program usposabljanj iz psihološke prve pomoči je še v razvojni fazi oziroma v fazi evalvacije, pojasnjujejo na NIJZ-ju. Glede na zelo dober odziv udeležencev petih usposabljanj, kolikor so jih do zdaj pripravili, pa ugotavljajo, da so te vsebine pomembne in potrebne. Z njimi nameravajo nadaljevati tudi v prihodnje in jih vsebinsko še razširiti.

Usposabljanje iz psihološke prve pomoči v prostorih NIJZ-ja v Ljubljani. Foto: MMC RTV SLO
Usposabljanje iz psihološke prve pomoči v prostorih NIJZ-ja v Ljubljani. Foto: MMC RTV SLO

Že zdaj so na spletni strani programa Mira (zadusevnozdravje.si), ki ga upravlja NIJZ, poleg psihološke prve pomoči v primerih depresije in samomorilnega vedenja na voljo tudi smernice psihološke prve pomoči pri paničnih napadih in čezmernem pitju alkohola.

Trije koraki: Prepoznava, pristop in pomoč

Smernice psihološke prve pomoči predvidevajo tri korake, zaobjete v kratici PPP: prepoznava, pristop, pomoč.

Sorodna novica Depresija: "Možganom je treba dopovedati, naj se zbudijo."

Prvi korak je prepoznavanje človeka v duševni stiski na podlagi njegovih verbalnih in neverbalnih sporočil. Splošno vodilo je, da smo pozorni na vedenjske spremembe, ki trajajo dlje časa, in ki za tega človeka niso značilne, na primer, ko se nekdo, ki je bil prej družaben, začne zapirati med štiri stene. Še posebej, če vemo, da je pred kratkim doživel hud stresni dogodek.

Drugi korak je pristop k človeku. Pogovor lahko začnemo s preprostim vprašanjem: "Kako se počutiš?" in nadaljujemo z našim opažanjem: "Zdi se mi, da se izogibaš družbe." Tako odpremo prostor za pogovor. Če človek težave zanika ali nam da vedeti, da se o tem ne želi pogovarjati z nami, to sprejmemo brez užaljenosti in mu sporočimo, da smo mu na voljo, ko ali če nas bo potreboval.

Sorodna novica Psihiatrinja Vesna Švab: "V 21. stoletju ni dopustno nobene duševne motnje zdraviti le z zdravili."

Tretji korak je nudenje podpore in spodbuda k iskanju ustrezne strokovne pomoči.

Včasih je pomembno že to, da človeku zgolj prisluhnemo in smo mu na voljo. Psihiatrinja Vesna Švab v intervjuju za MMC poudarja, da je pristna skrb, četudi je izrečena z napačnimi besedami, boljša kot nikakršna skrb. "Da mi je mar za nekoga, lahko izrazim tudi z napačnimi besedami, ampak moja neverbalna komunikacija, moj izraz, zven mojih besed, je tisto, kar lahko reši življenje. Pomembna je tudi pomoč, na primer pri vsakdanjih življenjskih opravilih, kot sta skrb za gospodinjstvo in varstvo otrok. Zagotovo pa nikomur, ki je depresiven, ne pomaga, če ga prehitro silite v sicer koristne dejavnosti, ki jih (še) ne zmore."

A ljudje s težavami v duševnem zdravju pomoč pogosto zavračajo in je ne iščejo zaradi strahu pred stigmo.

Sorodna novica Center za duševno zdravje odraslih Posavje: "Pri nas čakalnih vrst ni."
Sorodna novica Anksiozne motnje: Kdor beži pred tesnobo, bo tekla za njim

Psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek v pogovoru za MMC pojasnjuje, da ima stigma več obrazov in razsežnosti. "Najhujša je samostigma, ko se človek zaradi svojih duševnih težav počuti manjvrednega, težave zanika in pozno išče pomoč. Ljudem skušamo dopovedati, da so težave v duševnem zdravju enako pomembne kot težave v telesnem zdravju in da jih je treba reševati. Zelo boleča je tudi stigma, ki jo človeku nameni okolje. Včasih mi kakšen bolnik celo reče, da so ga domači izločili, ker je osramotil družino. Potem pa obstaja še sistemska stigma, ko družba področje duševnega zdravja odriva na stran, tako da se zadeve sistemsko ne rešujejo."

Prej ko človek poišče pomoč, lažje je duševna težava obvladljiva. "Hkrati si človek ne nabere posledic. Zaradi socialne fobije, na primer, smo lahko v šoli manj uspešni, dobivamo slabše ocene, ne hodimo na izpite, ponavljamo letnik itn. To so popolnoma nepotrebne travme," dodaja Mojca Zvezdana Dernovšek.

Foto: pexels.com
Foto: pexels.com

Kako pomagam v primeru depresije?

Depresija je ena najpogostejših motenj razpoloženja, ki pomembno vpliva na kakovost življenja posameznika. Ob pravočasni prepoznavi in ustreznih virih pomoči je spoprijemanje z njo lahko zelo učinkovito, poudarjajo strokovnjaki v okviru programa Mira.

Smernice psihološke prve pomoči, ki so v daljši obliki predstavljene na spletni strani programa Mira (zadusevnozdravje.si), so primerno izhodišče za osnovno ukrepanje, ne morejo pa nadomestiti strokovne pomoči.

1. korak: Kako prepoznam, da je nekdo depresiven?

Foto: pexels.com
Foto: pexels.com

Čeprav lahko diagnozo depresije postavi le strokovnjak (družinski zdravnik, psihiater), pa lahko vsakdo prispeva k njeni hitrejši prepoznavi.

Najpogostejši znaki in simptomi depresije vključujejo:

  • žalostno ali depresivno razpoloženje,
  • brezvoljnost, zmanjšano zanimanje za dejavnosti, ki so bile prej v veselje,
  • pomanjkanje energije in utrujenost,
  • upočasnjenost ali težave z umiritvijo,
  • odmik od družine in prijateljev, družbe na splošno,
  • občutek ničvrednosti in krivde,
  • izgubo apetita ali povečan apetit,
  • težave z nespečnostjo ali čezmerno spanje,
  • težave s koncentracijo in odločanjem,
  • razmišljanje o smrti ali samomoru.

Če se pri človeku pojavlja najmanj pet od naštetih znakov in simptomov, med njimi vsaj eden od prvih dveh, in če ti znaki trajajo vsaj dva tedna ter pomembno ovirajo vsakodnevno življenje, obstaja velika verjetnost, da ima človek depresijo. A vsak, ki se spopada z depresijo, ne kaže ali ne doživlja vseh naštetih znakov in simptomov depresije, zato je pomembno, da pri dolgotrajnejših spremembah v razpoloženju, vedenju in navadah pri človeku pomislimo tudi na možnost depresije.

Foto: pexels.com
Foto: pexels.com

2. korak: Kako pristopim k nekomu, ki se spopada z depresijo?

Ko izberemo primeren čas in prostor, lahko začnemo pogovor o vsakdanjih temah, med katerim človeka povprašamo po njegovem počutju in omenimo, kakšne spremembe smo zaznali pri njem. Na primer: "Kako si zadnje čase? Zdiš se mi precej potrt. Se dogaja kaj takega, o čemer bi se želel pogovoriti?"

Če opazimo, da mu je nelagodno v pogovoru z nami, ga spodbudimo, da se o svojih težavah pogovori z nekom drugim.

3. korak: Kako pomagam nekomu, ki se spopada z depresijo?

Foto: pexels.com
Foto: pexels.com

Če smo pri človeku zaznali znake in simptome depresije in se je z nami pripravljen pogovoriti, ga poslušamo aktivno, potrpežljivo, sočutno in brez obsojanja. V pomoč so nam lahko vprašanja, ki se začnejo na črko "k" (kaj, kdaj, kje, kako): "Kako se počutiš?", "Kaj se dogaja?"

Povejmo mu, da zaradi depresije ni ne šibek ne nesposoben ne len ne sebičen. Poudarimo, da ni sam kriv za svojo stisko.

Človek, ki se sooča z depresijo, ima velikokrat občutek, da nikoli ne bo bolje, zato mu vlivajmo (realno) upanje: "Vidim, da ti je težko in ne morem obljubiti, da ti bo bolje že čez noč, vendar pa pomoč obstaja, če si jo boš želel."

Do njega in njegovih zmožnosti vzpostavimo realistična pričakovanja. Vsakodnevna opravila, ki jih je prej opravljal brez težav, na primer plačevanje računov in čiščenje stanovanja, mu lahko zaradi depresije postanejo zelo naporna. Pri tem mu lahko ponudimo svojo pomoč, a pomembno je, da ne prevzemamo preveč odgovornosti in ne spodbujamo odvisnosti od pomoči.

O terminih brezplačnih usposabljanj iz psihološke prve pomoči se lahko seznanite na spletni strani programa Mira zadusevnozdravje.si

Če depresivno počutje traja več tednov in vpliva na posameznikovo vsakodnevno dejavnost, ga spodbudimo, da poišče strokovno pomoč. Če ne ve, na koga se obrniti, mu pomagamo pri iskanju virov pomoči.

V primeru, da strokovno pomoč odklanja, to spoštujmo. Damo mu vedeti, da mu kljub temu stojimo ob strani in da smo mu na voljo za podporo, če si bo premislil: "Kadar koli ti bo do pogovora, me lahko pokličeš."

Kadar pa je depresija tako huda, da človek ogroža svoje življenje (samomorilnost) ali življenja drugih (nasilnost), je treba ukrepati takoj, tudi če se s tem ne strinja.

Čemu se je treba izogniti?

- Zmanjševanju pomena stiske in depresivnega razpoloženja (na primer izjava, da je drugim še slabše).
- Ponujanju hitrih rešitev in nasvetov (na primer izjava, da se bo vse uredilo, če bo na stvari gledal bolj pozitivno).
- Izražanju nepotrpežljivosti in nerazumevanja (na primer izjava, da naj se vendarle že spravi k sebi).
- Pretirani vpletenosti v reševanje stiske (na primer prevzemanje odgovornosti za opravila, ki jih človek zmore opraviti sam).
- Prevzemanju odgovornosti za človeka in njeno zdravljenje (na primer pretirano zaščitniški odnos).
- Pretiranemu izkazovanju sočutja in zaskrbljenosti (na primer izjava, da se nam smili).
- Siljenju človeka v dejavnosti, ki jih je običajno počel, zdaj pa jih ne zmore več.
- Prepričevanju človeka, naj se vede kot običajno.

Foto: pexels.com
Foto: pexels.com

Kako pomagam v primeru samomorilne ogroženosti?

Vsak izmed nas lahko nudi psihološko prvo pomoč človeku s samomorilnimi mislimi ali samomorilnim vedenjem. Odkrit pogovor lahko reši življenje. Smernice psihološke prve pomoči, navedene na spletni strani programa Mira (zadusevnozdravje.si), so lahko primerno izhodišče za osnovo ukrepanje, ne morejo pa nadomestiti strokovne pomoči.

1. korak: Kako prepoznam, da je nekdo samomorilno ogrožen?

Foto: pexels.com
Foto: pexels.com

Opozorilni znaki samomorilnega vedenja:

  • govorjenje ali pisanje o smrti, umiranju, samomoru,
  • opazne spremembe v razpoloženju,
  • urejanje formalnosti (denimo pisanje oporoke), poslavljanje,
  • načrtovanje in iskanje načinov, kako storiti samomor,
  • odmik od družine in prijateljev, družbe na splošno,
  • tvegane dejavnosti brez skrbi za lastno varnost (denimo hitra vožnja),
  • povišana raba alkohola in drog,
  • občutki ujetosti, brezizhodnosti, obupa,
  • odsotnost razlogov za življenje, pomanjkanje smisla v življenju.

Dejavniki, ki povečujejo tveganje za samomor:

  • samopoškodbeno vedenje,
  • duševne motnje in kronične telesne bolezni, ki pomembno ovirajo posameznikovo življenje ali povzročajo bolečine,
  • nedavne izgube,
  • spolna ali fizična zloraba,
  • samomor bližnje osebe,
  • osamljenost, slabši socialno-ekonomski položaj, pripadnost ranljivi skupini (starejši, brezposelni ...),
  • tvegana in škodljiva raba alkohola in drog.

2. korak: Kako pristopim k nekomu, ki je samomorilno ogrožen?

Foto: pexels.com
Foto: pexels.com

Preden pristopimo k človeku, za katerega nas skrbi, da je samomorilno ogrožen, izberemo primeren čas in prostor, kjer se bomo lahko z njim nemoteno pogovorili.

Med pogovorom, ki ga lahko začnemo z običajnimi temami, povprašamo človeka po njegovem počutju in dogajanju v njegovem življenju. Povejmo mu, kakšne spremembe v njegovem vedenju smo opazili in izrazimo skrb zanj: "Kako si zadnje čase? Zdiš se mi žalosten. Se kaj dogaja v tvojem življenju? Skrbi me zate."

Če se z nami ne želi pogovarjati, mu ponudimo pomoč pri iskanju drugega sogovornika.

3. korak: Kako pomagam nekomu, ki je samomorilno ogrožen?

Foto: pexels.com
Foto: pexels.com

Besedi samomor se ne izogibamo. Če človek sam ne izreče misli o samomoru, ga o tem povprašamo, in sicer tako, da dobimo nedvoumen odgovor. Na primer: "Ali razmišljaš o samomoru?", "Ali razmišljaš o tem, da bi si kaj naredil?"

Vsako omenjanje samomorilnih misli je treba vzeti resno.

Marsikdo okleva z vprašanjem o samomoru, ker se boji, da bo pri človeku sprožil razmišljanje o tem. Vendar pa to ne drži. Če že prej ni razmišljal o samomoru, tudi naše vprašanje ne bo spodbudilo samomorilnih misli; mu bo pa ponudilo priložnost, da spregovori o svojih težavah.

Vprašanjem, ki izražajo obsojajoča stališča do samomora, se je treba izogibati. Na primer: "Saj ne bi naredil česa neumnega, kajne?"

Človeku izkažimo razumevanje za njegovo stisko in nanj delujmo pomirjujoče: "Razumem, da ti je zelo hudo." Zahvalimo se mu, da je z nami delil svoje misli in občutke: "Vem, da ni enostavno govoriti o tem, kar doživljaš. Hvala, da si to delil z menoj."

Nudenje opore nekomu, ki je samomorilno ogrožen, je lahko zelo naporno in obremenjujoče, zato je pomembno, da namenimo pozornost tudi lastnemu počutju. Naša pomoč je zelo pomembna, vendar se moramo zavedati, da nismo odgovorni za dejanja in vedenje drugih.

Pri presoji resnosti položaja so nam lahko v pomoč vprašanja, ki se nanašajo na trenutno ogroženost osebe:

"Ali imaš izdelan samomorilni načrt?"
"Ali imaš že pripravljena sredstva za samomor?"
"Ali si že odločen, kdaj boš storil samomor?"
"Ali si že izpeljal kaj od svojega načrta?"

Samomorilno so najbolj ogroženi ljudje, ki imajo že izdelan samomorilni načrt, imajo sredstva za izvedbo samomora, imajo namen to storiti in nimajo virov podpore.

Kam se obrniti po pomoč?

Kadar je posameznik v hudi stiski, njegov izbrani zdravnik pa ni dosegljiv, se lahko obrne na dežurnega zdravnika, dežurno ambulanto najbližje psihiatrične bolnišnice, reševalno službo (112) ali urgentno psihiatrično ambulanto v Centru za zunajbolnišnično psihiatrijo v Ljubljani, kjer so dosegljivi na telefonski številki 01 475 06 70.

Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik sta 24 ur na dan na voljo na telefonski številki 116 123, Telefon za otroke in mladostnike Tom je od 12. do 20. ure na voljo na številki 116 111. Od 19. do 7. ure je na telefonski številki 01 520 99 00 na voljo klic v duševni stiski.

Društvo SOS-telefon za ženske in otroke žrtve nasilja je dostopno na telefonski številki 080 11 55. Dosegljiva je vsak dan, 24 ur.

Še več virov pomoči je navedenih na koncu prispevka.

Kadar presodimo, da so razmere nujne, ukrepajmo takoj. Človeka ne puščajmo samega in poskrbimo za njegovo in tudi svojo varnost. Spodbudimo ga, da poišče strokovno pomoč, pri čemer mu ponudimo podporo. Če pomoč zavrača, mu razložimo, da nas skrbi za njegovo varnost, zato bomo poklicali nujno medicinsko pomoč.

Kadar pa človek razmišlja o samomoru, vendar še nima načrta in sredstev za izvedbo dejanja, ga spodbudimo k temu, da si čim prej poišče strokovno pomoč. Če zavrača stik s strokovnjakom v živo, mu predlagajmo možnost anonimnega telefonskega klica v stiski.

Eden izmed načinov, s katerim mu lahko ponudimo oporo, je varnostni načrt. Gre za dogovor med samomorilno ogroženim in tistim, ki nudi psihološko prvo pomoč.

Varnostni načrt vsebuje pomembne kontaktne številke oziroma naslove, kamor se lahko človek obrne po pomoč (na primer številke svojcev, prijateljev, reševalne službe, strokovne pomoči).

Dogovorimo se, koga s seznama bo poklical, če bo v stiski, in kaj bo naredil, če ta oseba ne bo dosegljiva: "Če bom v stiski, bom poklical Majo. Če se Maja, ne oglasi, bom poklical Janeza. Če bo Janez nedosegljiv, bom poklical svojega zdravnika ali številko za pomoč v stiski. Če se ne oglasi nihče, bom počakal pol ure in poskusil ponovno."

Čemu se je treba izogniti?

- Razpravljanju o smiselnosti samomorilnih misli.
- Vzbujanju občutkov krivde z namenom, da bi preprečili samomor (na primer izjava, da bo s samomorom nekomu uničil življenje).
- Zmanjševanju posameznikovih težav ali razlogov za samomorilne misli (na primer izjava, da imajo drugi še večje težave).
- Poenostavljenim zagotovilom oziroma tolažbi (na primer izjava, da bo vse še v redu).
- Prekinjanju s pripovedovanjem svojih zgodb.
- Uporabi izrazov, ki samomor kriminalizirajo (na primer zagrešiti samomor).
- Izzivanju (na primer provokacija, naj to naredi, če misli resno).

Naslov infografike: Copy: Projekt