Na urgentnem kirurškem bloku UKC Ljubljana nenujnih obiskov ne zaračunavajo. Foto:
Na urgentnem kirurškem bloku UKC Ljubljana nenujnih obiskov ne zaračunavajo. Foto:

Tudi na ljubljanski pediatrični nujni pomoči, kjer nujno medicinsko pomoč letno išče od 24 do 25 tisoč malih pacientov, nenujnih obravnav pogosto ne zaračunavajo, čeprav tudi tam vsi primeri niso nujni.

"Velika večina obravnav je takih, ki bi lahko počakale na redni delovni čas izbranega zdravnika," nam je povedala Tatjana Grmek Martinjaš, vodja Pediatrične nujne medicinske pomoči v Zdravstvenem domu Ljubljana. Podobne izkušnje imajo po besedah Danijela Grabarja v Murski Soboti. "Nekje v povprečju smo ugotavljali, da je od šest do 10 odstotkov pacientov takih, ki jim najverjetneje ne bi bilo treba priti v urgentni center. Pogosto pridejo zaradi bolečin; nekdo se je udaril pred dvema dnevoma, in ker ponoči ne more spati, pride kar v urgentni center, ker ga v tistem trenutku močno boli." Nekaj primerov, s katerimi se srečujejo na celjski urgenci, strokovni direktor Splošne bolnišnice Celje Franc Vindišar povzema tako: "Od ušesnega masla, prek stanja po poškodbi pred nekaj meseci do tega, da pacienti želijo preventivni pregled pred odhodom na dopust."

Račun zaradi strahu pred infarktom
Darja Škrabl Križanec, srčna bolnica, ki ima težave s povišanim srčnim utripom, nizkim krvnih tlakom in slabostjo, nam je zaupala svojo izkušnjo na celjski urgenci. Bil je vroč in soparen avgustovski dan, zaradi bolečin v prsih, ki kar dve uri niso popustile, se je zaradi strahu pred infarktom odpravila k zdravniku. Zdravstvena postaja Štore je bila takrat že zaprta, zato je poklicala v Celje. Tam so ji svetovali zdravilo in dodali, naj se, če se stanje ne bo poboljšalo, oglasi v bolnišnici. "Bile so nespecifične bolečine za moje stanje, kar se tiče srca, zato sem poklicala sina, da me je odpeljal na urgenco. Tam sem podpisala izjavo, da bom v primeru, če obisk ni nujen, samoplačnica. Ampak jaz nisem niti malo pomislila, da ne bi bila upravičena do obiska na urgenci," nam je povedala Škrablova. "Po triažni obravnavi se je krvni tlak nekako normaliziral, očitno je ta tableta za pomirjanje prijela nekoliko pozneje, kisik v krvi je bil normalen in dokaj normalna je bila tudi slika." Opravili so še EKG, potem ko je prejela izvide, so jo napotili k pultu za plačilo storitve, račun je znašal 30 evrov. Ker se ji je zdelo to neupravičeno, se je pritožila tako bolnišnici kot zastopnici pacientovih pravic. V bolnišnici so po opravljenih postopkih ugotovili, da je pritožba neupravičena. Bolnica lahko zdaj zahtevek za povrnitev stroškov naslovi na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, postopek pritožbe pa lahko nadaljuje tudi prek zastopnice pacientovih pravic. Ta je v zadnjem času obravnavala še dve pritožbi zaradi zaračunanih storitev. V enem primeru se je izkazalo, da so na celjski urgenci račun izdali zaradi detoksikacije ob akutnem alkoholnem opoju, kar urgentni centri zaračunavajo že več let. V drugem pa je račun izdal zdravnik velenjskega zdravstvenega doma, ki je na obravnavi pri zastopnici bolnikovih pravic priznal, da je bila njegova odločitev napačna, in se bolnici opravičil.

Zaračunavanje je prineslo rezultate
V celjski bolnišnici so storitve, ki niso nujne, začeli zaračunavati avgusta lani. Druge rešitve ob hitrem naraščanju obiskov ni bilo, nam je povedal Franc Vidnišar in dodal, da so ob začetku delovanja leta 2016 obravnavali približno 1300 pacientov mesečno, nato je številka narasla že prek 2000. "Pomemben del teh pacientov zdaj poišče pomoč pri osebnih zdravnikih, tako da urgentni center ni več kar neka samopostrežna trgovina, kjer si lahko vsak vzame, kar želi." V enem mesecu so sicer izdali vsega 38 računov, od tega jih je bilo kar devet za zdravljenje akutnega alkoholnega opoja, kar so zaračunavali že prej. Od obravnave drugih nenujnih primerov so doslej zaslužili 705 evrov. Se pa cene od bolnišnice do bolnišnice razlikujejo. "30 evrov je cena za prvi nenujni pregled, če je ocenjeno kot kontrolni pregled, je cena 20 evrov", je še povedal Vindišar, v Novem mestu običajni pregled brez laboratorijskih storitev stane približno 16 evrov. Prav neenotne cene in sam sistem zaračunavanja je razlog, da v murskosoboški bolnišnici storitev ne zaračunavajo. "Zelo neljuba nam bi bila situacija, da bi pri nas nekomu zaračunali pregled, nato pa bo odšel v drug urgentni center – razdalje niso tako velike – tam pa mu enako storitev naredijo brezplačno," pravi vodja murskosoboškega urgentnega centra Danijel Grabar.

V Izoli 50 tisoč, v Assnu 16 tisoč (ne)nujnih pacientov
Oddelek za nujno pomoč v izolski bolnišnici je lani obiskalo več kot 50 tisoč pacientov, 40 odstotkov jih je tja prišlo brez napotnice. Po besedah Radivoja Nardina, direktorja izolske bolnišnice, je skupni strošek za obravnavo pacientov v urgentnem centru lani znašal okoli tri milijone tristo tisoč evrov. Za sto tisoč evrov računov so poravnali pacienti, ki niso bili nujni primeri. "Zneski so odvisni od tega, kakšna storitev je bila narejena. Od 15 evrov, kolikor je cena za pregled, do 500 evrov, kjer je bil opravljen tudi odvzem krvi in vse drugo, kar je bilo potrebno." Zanimivo je, da so v po velikosti in številu prebivalstva v regiji primerljivi bolnišnici na Nizozemskem so lani imeli trikrat manj obiskov urgence, okoli 16 tisoč. 96 odstotkov pacientov je tja prišlo z napotnico ali po klicu na številko 112, štirje odstotki so sami presodili, da potrebujejo nujno medicinsko pomoč, le pri pol odstotka pacientov se je izkazalo nasprotno. Nardin o razlogih za tako razliko pravi: "Prvi razlog je to, da imajo zelo dobro urejen primarni sistem zdravstva, predvsem pa se vsak obisk v urgentni ambulanti, če obisk ni bil nujen, plača v celoti." Anneke Blom, vodja urgence v bolnišnici Assen, nam je povedala, da ne gre za odločitev bolnišnice, temveč družbe. "Ljudje, ki k nam ne pridejo z napotnico družinskega zdravnika, morajo za storitev plačati, če se izkaže, da niso bili nujen primer. Gre za nekakšno participacijo v višini 385 evrov, vendar te zadeve s pacienti ureja zavarovalnica, ne bolnišnica."

Kdaj je primer nujen in kdo lahko to presodi?
"Kako naj laiki vemo, kdaj smo življenjsko ogroženi?" se sprašuje Darja Škrabl Križanec. "Ali je urgenca res samo takrat, da mora človek res čisto pred smrtjo biti tam? Jaz nisem vedela, jaz sem se ustrašila, da me, če po domače rečem, šlata infarkt, in sem zelo srečna, da ni tako. Ampak njihovega obnašanja pa ne morem sprejeti." Danijel Grabar pravi, da je presoja nujnosti večinoma prepuščena zdravniku ali osebju, ki pacienta sprejme. "Ker je tukaj mogoče kar nekaj subjektivizma, bi si želeli bolj natančno opredelitev teh stanj, tudi poenotenje stanj. Sama opredelitev, ki je zdaj na voljo, daje bolj okvire, znotraj katerih še zmeraj ostaja čisto ta občutek, dogovor s pacientom, in na nek način bi celo rekel, da obstajajo pacienti, ki znajo to izkoriščati in potem smo vedno v težavah, ali je res mogoče počakati s pregledom ali ga je treba opraviti takoj."

"V Celju ravnajo pravilno"
Do izkoriščanja sistema bo prihajalo vse do takrat, dokler osnovna pravila ne bodo dorečena, je prepričan vodja novomeške urgence Bojan Kostić, ki pravi, da to kaže na pomanjkljivosti v celotnem sistemu zdravstvene oskrbe. "Mislim, da bodo slej ko prej to uredili vsi. Pravila zavoda za zdravstveno zavarovanje so jasna že vrsto let, pa se stvari niso vsepovsod tako urejale," meni zastopnica pacientovih pravic Olga Petrak. Direktor izolske bolnišnice Radovan Nardin pravi, da "bomo problem rešili takrat, ko bodo na urgenci delali urgentni zdravniki. Ti so usposobljeni za odpravljanje urgentnih stanj. Ko to stanje odpravijo, te napotijo k specialistu in potem prideš do specialista z napotnico hitro, zelo hitro ali pa nujno." Na vprašanje, ali ne gre za različno obravnavo državljanov, ki morajo ponekod nenujen obisk urgence plačati, ponekod spet ne, sogovornik odgovarja, da je zakonodaja jasna in že davno napisana. "V Celju ravnajo pravilno in skladno z zakonom, drugje pa nepravilno in ne v skladu z zakonom. Ko bo prišla kontrola in se bo ugotovilo, koliko tega ni bilo zaračunano, se bodo morali zdravniki ali vodstva vprašati, kdo bo kril te stroške, saj zavarovalnica zaračuna tudi pogodbeno kazen." Tovrstnih nadzorov po Nardinovem vedenju pri nas doslej še ni bilo.

Kdo lahko presoja o nujnosti in torej upravičenosti obiska urgentnega centra? Je plačljivost nenujnih obisk pravi način za razbremenitev urgenc? Kdo bo določil enotna pravila in cene? Na ta in druga vprašanja bodo odgovore iskali v oddaji Koda v torek, 25. septembra 2018, ob 17.30 na 1. programu Televizije Slovenija.

Koda
Koda