Po ocenah znanstvenikov, ki so se zbrali na mednarodni konferenci o vesoljskih razbitinah, okoli Zemlje kroži vsaj 30.000 predmetov, ki so v premeru večji od desetih centimetrov. Največji tehtajo od pet do osem ton, denimo celotni človeški sateliti in ostanki raket.
Drugi so le majhni delčki, a že nekaj centimetrov velik košček kovine lahko povzroči hude poškodbe na drugih vesoljskih plovilih. Potujejo namreč izjemno hitro, s hitrostjo okoli 25.000 kilometrov nad uro.
Več kot deset centimetrov veliki predmeti so vidni na radarju, obstaja pa še brez števila drugih, ki okoli Zemlje švigajo neopaženi, so ugotavljali udeleženci konference.
Da vesoljske smeti niso šala, vedo tudi na Mednarodni vesoljski postaji, kjer so se ob nedavnem obletu pred njimi umaknili v posebne kapsule.
Možnost verižne reakcije
Težava pa niso sami obstoječi predmeti. Znanstvenike bolj skrbi možnost pojava, imenovanega Kesslerjev sindrom. Ta pravi, da se bo gostota predmetov v nižji Zemljini orbiti tako povečala, da bodo ti vse pogosteje trkali med seboj in s tem ustvarjali še več delcev, ki bodo posledično trčili v še več krožečih vesoljskih razbitin. Takšna verižna reakcija bi zelo omejila raziskovanje vesolja za več generacij.
Po oceni Heninerja Klinkarda, vodje oddelka za vesoljske razbitine pri Evropski vesoljski agenciji (ESA), je zdajšnje področje, kjer se večinoma nahajajo smeti, na robu nestabilnosti in bo ta rob prestopilo v nekaj desetletjih.

Odstraniti bo treba vsaj pet predmetov letno
Le odstranitev od petih do desetih večjih predmetov letno bi lahko preprečila kopičenje razbitin, je po poročanju BBC-ja Klinkard povedal novinarjem po mednarodni konferenci. Po dozdajšnjih študijah bo namreč število predmetov v nižji zemeljski orbiti naraščalo še vsaj 200 let - tudi po najbolj optimističnih scenarijih.

Del znanstvene srenje je predlagal ustanovitev posebne agencije pri Organizaciji združenih narodov, ki bi pripravila države k sodelovanju pri dejavnem odstranjevanju. Tako bi lahko pravičneje poskrbeli tudi za finančno plat podviga.

Harpune, mreže, lovke, laserji ...
Med načini, ki so jih predstavili, so bile harpune, vesoljske mreže, lovke in laserji. Primer: Vesoljska laserska metla. Z laserjem nameravajo obžarčiti določen predmet do stopnje, ko bi se vnel in erodiral. Delci, ki bi ob tem odleteli s predmeta, bi nanj pritisnili z ravno zadostno silo, da bi ta znižal svojo orbito in s tem pospešil padec nazaj na modri planet.

Pobegli osemtonski satelit
Takšne metode sicer ne bi mogli uporabiti za eno prvih potencialnih tarč vesoljskih čistilk: Satelit Envisat. ESA ga je kot enega najbolj izpopolnjenih satelitov za okoljsko opazovanje Zemlje v orbito poslala leta 2002. Lani je z njim izgubila stik, kar pomeni, da osem ton kovine in druglih materialov kroži nenadzorovano. Vsako leto mimo njega na razdalji okoli 200 metrov švigneta vsaj dva že zaznamovana predmeta, kar pomeni, da bi bilo preusmerjanje nujno. Tako bo krožil vsaj še nadaljnjih 150 let - če ga nihče ne bo ustavil.

Le robotska roka ne bo dovolj
Drugo metodo je po poročanju BBC-ja predlagala Nemška vesoljska agencija: na vesoljsko plovilo pritrjeno robotsko roko, ki bi prijemala predmete. Teh sicer ne bi mogli uporabiti za Envisat. Ta bi za iztirjenje iz orbite potreboval močan raketni pogon in goriva za vsaj šest odstotkov mase satelita. Poleg tega bi moralo iztirjenje potekati nadzorovano, saj bi večji del satelita preživel potovanje do zemeljskega površja.

Eden zadnjih znanih vesoljskih trkov se je zgodil pred štirim leti med ruskim vojaškim satelitom in ameriškim komunikacijskim civilnim satelitom. Za njima je ostalo vsaj 1.500 vidnih ostankov.