Pred 15 leti so I.C.E. postregli z zvočnim zapisom težnje tedanjega duha časa - neprestanem zvonjenju telefona. "Zdej me ni doma. Glavno, da se ti ne sanja, kam sem šla. Dosegla sem vseen’, da ne težiš mi, tak je bil namen," je takrat v skladbi Na liniji prepevala Renata Mohorič. Vmes so prepevali o življenju brez navodil, da je vse mogoče, o 'cukr popu' in hulahopu, stari gari ... V novo desetletje pa so vstopili z rimami: "Kdaj si res želim, da bi odneslo me drugam, da bi izbrisala, kar vem, in pozabila, kdo sem."

Obdobje omejitev zaradi pandemije covida-19 so člani skupine izkoristili za razmislek in vpogled vase. Prav od tam so črpali navdih in energijo za nov zagon. Skupini, katere ogrodje poleg pevke sestavljajo kitarista Tine Janžek in Matej Sušnik, sta se pridružila baskitarist Grega Robič in bobnar Tilen Miklavec.

"I.C.E. je zgodba, ki smo jo začeli pisati sami leta 2005. V skupini smo rasli. Začeli smo kot najstniki, danes smo na čisto drugačnih življenjskih prelomnicah. Še vedno pripovedujemo isto zgodbo, le da se je način pripovedi z leti izoblikoval," je poudaril v intervjuju za MMC Janžek.

Njihov tretji album Brez napak prinaša deset novih skladb, med njimi tri že slišane Kar te dela živega, Nepopisan list in Flow.

O ustvarjanju novega studijskega albuma, navezanosti do nostalgije in vztrajanju na glasbenem prizorišču smo pred njihovim koncertom ob izidu novega albuma v Ortu baru govorili z obema kitaristoma skupine in pevko. Vabljeni k branju pogovora.

Imela sem priložnost, da sem med prvimi slišala osnutke tega, kar prinaša vaš studijski album. In že takrat sem vam napisala, da ste kot vino ob opazki, da ste lepo prenesli I.C.E. in vaš zvok v leto 2022. Ampak, kar izstopa, je prehod iz optimističnega tona v precej bolj temačen. Kaj je spodbudilo ta preskok?
RM: Vpliv je imelo predvsem dogajanje v zadnjih dveh, treh letih. Vsi smo se ustavili in se začeli poglabljati vase. Sicer tudi besedila prejšnjih albumov niso bila vedno optimistična. V preteklosti sem se v svojih besedilih pogosto spraševala o psihologiji človeka in iskanju vzrokov za določeno naše početje. Tak primer sta bili na primer besedili za skladbi Tu je raj in Spomni se.
Kar loči besedila na novem albumu, je, da se bolj kot na posameznika nanašajo na družbo kot celoto. Določena so tudi družbeno kritična, a podkrepljena s satiro. Ne želim vsiljevati turobnosti, ampak težim k humornim elementom, da s tem morda spodbudim razmišljanja tudi tistih ljudi, ki se ne sprašujejo o temah, ki jih omenjam.
TJ: Podobno je pri glasbi, ker smo ustvarjali po občutku časa, v katerem smo se znašli. Zadnja leta nas preveva kolektivni pesimizem in vse je malo vplivalo na razpoloženje tudi pri ustvarjanju glasbe. Ni več toliko "opa, opa" kot teženje proti molu. Zato je glasba postala malo temnejša.
RM: Po drugi strani pa sta se zamenjala še dva člana v skupini, zamenjala se je energija. Toda to ne pomeni, da sta nova člana pesimista (smeh). Spremenila se je dinamika v skupini. Ustvarjanje je izviralo iz naših občutij. Nismo se želeli obremenjevati s trendi.

Renata, dejali ste, da je bil to čas, ko ste se lahko zazrli vase. Zdi se, da je po koncu covidnega obdobja večina našla svoj izhod v iskanju pobega. Če izviram iz skladbe Flow, je to skladba, ki govori o strahu in negotovosti. Ko se zazreš vase, prav to pride prej na površje kot optimizem. Kako se ta strah in negotovost izražata v glasbi in besedilih?
RM: K sreči se ne odražata pri vsaki skladbi. Če pa sta že prisotna, poskušam vseeno najti neko iskro, ki ostane na koncu. Želim podati pozitivno sporočilo. Ni moj namen, da bi v teh nenavadnih časih, ko se veliko ljudi sprašuje, kako naprej in kaj nas čaka, prodajala pesimizem. Želim, da v skladbah ostane žarek upanja. Flow je eksperimentalna skladba, ki je nastala na vaji. V njej sem imela občutek, da moram izbruhati vse, kar je v meni. Energija me je preprosto preplavila in iz nje je nastala prvinskost. Med pisanjem besedila sem šla čez svoj proces razumevanja glasbe, kar je včasih katarzično, drugič pa zelo mučno. Gre za moj opis spopadanja z ustvarjalnostjo: vsi moji boji, preden se sploh lotim pisanja – od odporov do plavanja s tokom, kjer me včasih tok misli preseneti.

TJ: Flow je res nastal kot tok brez cilja. Ko smo prišli v studio, skladba še ni imela končne oblike. Mi smo v prvo zaigrali, kar smo čutili in vse posneli na način stare šole, “brez nasnemavanja”. To pa je potem spodbudilo ideje za nadgradnjo in dopolnitev.
MS: Ja, zgradil se je sam od sebe.

Vseeno se niste ulovili v temno zanko, postrežete tudi z optimizmom, ki smo ga bili vajeni pri skladbi Živim brez navodil itd. V mislih imam skladbo Ti sam greš. Čez kaj vse moraš, da začutiš svobodo, ki jo opisujete? Ste na neki način tudi v ustvarjanju odkrili to svobodo?
RM: Do neke mere, vsekakor. Motivacijske skladbe so malo moja mantra. Včasih izpade, kot da učim druge, kako naj živijo, kar sploh ni res. Vesela sem sicer, če koga motiviram, vendar gre pri mojem pisanju bolj za uokvirjanje občutka, h kateremu se kdaj pa kdaj rada vračam. Ko se ne počutim preveč svobodno, se namreč spomnim, da sem o tem nekoč "predavala" (smeh). Težko bi rekla, da je moje življenje poosebljena svoboda, temveč da skušam živeti za drobce svobode in stremim k temu, da jih je čim več.

Si res želimo živeti brez napak, kot poudarjate v vaši skladbi?
TJ: Enkrat živeti in enkrat umreti (smeh).
RM: V tem času sem se velikokrat, spraševala, zakaj ves čas hitimo in se obremenjujemo s tem, kam moramo in kaj bomo dosegli. Tudi če na koncu dejansko dosežemo ta cilj, se nezadovoljstvo spet povrne in se spet znajdemo v novem krogu na začetku. In na tem mestu se večkrat vprašam, ali bom tekla do groba ali si bom dovolila ustaviti. Sama družba nas sili v tak način razmišljanja.
TJ: Na neki način se ne moremo ustaviti, saj je ravno to gonilo napredka, tudi družbenega. Po drugi strani pa smo žrtve tega nenehnega teka.

"Ne rabš metat tako kot Dončić, loh tud kdaj zgrešiš." Že slutim, kako bo lektorjem padal mrak na oči, ko bodo prebirali delčke citatov iz besedil. Kako se je vaš ljubljanski sleng odrazil v vaših besedilih in kako ga uporabljate za izražanje svojih čustev? Kaj doda tak način izražanja?
MS: Iskrenost in izpoved.
RM: Pri vsaki skladbi že vnaprej začutim, ali se bom zatekla bolj k slengu ali zborni izgovarjavi. V šali sem namreč bolj sproščena in neposredna. Veliko mi pomeni, da ima moje izražanje neko vibracijo. Po navadi pišem besedila po tem, ko nastane glasba. Vsekakor pa se v besedilih sliši malo ljubljanskega pridiha.
TJ: Ljubljansko-gorenjskega (smeh). Ugotavljam, da je izbira načina izražanja pri nas odvisna tudi od tempa in “trdote” skladbe. Hitrejša oz. trša, kot je skladba, bolj je sporočilo preprosto in tako tudi preprosto bolj neposredno posredovano. Počasnejša kot je skladba, bolj se bo Renata naslanjala na uporabo bolj zapletenih besednih elementov.

Zakaj ravno hommage Dončiću in Phelpsu znotraj vaše skladbe?
RM: Tako sem začutila.
TJ: Oba sta vrhunska.
RM: Super je, da nas nadpovprečno talentirani in sposobni ljudje motivirajo, pogosto pa nas primerjave z njimi ohromijo. Ni se treba primerjati s takšnimi rezultati. Mislim, da je dovolj, da si dovolimo biti to, kar smo, in se poskušamo čim manj primerjati z drugimi.

Renata, v besedilih se med drugim igrate z vprašanji o laži, ki jo povežete z negotovostjo. Ampak če želimo čez negotovosti, je nujna resnica. Kaj so v vašem primeru besedila, gledano z vidika umetniškega izraza: svoboda umetnosti laži ali resnice?
RM: V osnovi me resnica bolj zanima.

Verjetno je laž lažje izraziti?
RM: Laž je brez dvoma lažje izraziti. Povedati resnico pogosto zahteva bistveno več poguma kot posredovati laž. Odvisno je tudi od tega, kako boleča je resnica in koliko se je posameznik pripravljen razgaliti. V dobi, ko lahko širimo informacije, skriti za svojimi anonimnimi internetnimi profili, je podajanje laži postalo še preprostejše in nekakšen sestavni del današnje družbe. Kot sem že rekla, sama se raje zatekam k iskanju in posredovanju resnice, četudi subjektivne.

Ne smemo mimo tega, da rokenrol zvok naredijo prav kitare. Matej, kako v načeloma "slišali smo že vse" žanru še poiskati neko emocijo, kot je v primeru skladbe Ko sva skupaj?
MS: Navdih črpamo iz življenjskih izkušenj in različnih stilov glasbe, ki smo jo preposlušali in preigrali v preteklosti. Želja po odkrivanje novosti in želja po ustvarjanju pa po drugi strani spodbudita iskanje neke nove izraznosti. Tako vedno poskušamo prevzeti nekaj, kar nam je všeč iz preteklosti, hkrati pa to transformirati v trenutni prostor in čas. Gre za glasbeno izpoved v časovnem preseku. Gre za neko kombinacijo vse preposlušane in preigrane glasbe in trenutnega navdiha.
RM: Matej velikokrat razmišlja, kako bi kakšno melodijo namenoma drugače zapakiral.
MS: Umetnost je narediti glasbo, ki je hkrati privlačna tako za navadnega poslušalca kot tudi za glasbenega strokovnjaka. Umetnost je, da se nekaj sliši sveže, a hkrati privlačno za uho.
TJ: V rokenrolu je kitara prisotna od 60. let prejšnjega stoletja. Seveda bo večina rekla, da je bilo že vse zaigrano in da je kitara passe, toda na družbenih omrežjih in YouTubu lahko dandanes srečamo nove kitariste s popolnoma svežimi pristopi igranja kitare, ki so dejansko redefinirali zvok kitare. Lahko zgolj kopiraš, lahko pa te navdihne, da poskusiš tudi sam najti nekaj novega, nekaj svojega.

Matej, v zadnjih letih vas lahko spremljamo na koncertih Vlada Kreslina v vlogi kitarista. Kakšna je razlika pri nastopanju z njim v primerjavi z nastopanjem in ustvarjanjem pri I.C.E.?
MS: Na neki način je to zelo drugače, na drugi pa zelo podobno. Vlado izhaja iz čisto drugačnih življenjskih izkušenj, zgodb in izpovedi. Pri nas je bolj v ospredju rokenrol.
RM: Ves čas mu težim, naj naredi hitrejšo skladbo, naj neha moriti z baladami (smeh).
TJ: I.C.E. je zgodba, ki smo jo začeli pisati sami leta 2005. V skupini smo rasli. Začeli smo kot najstniki, danes smo na čisto drugačnih življenjskih prelomnicah. Še vedno pripovedujemo isto zgodbo, le da se je način pripovedi skozi leta izoblikoval. Ne vemo, kam nas bo pripoved vodila v prihodnosti, ampak s tem se ne obremenjujemo. Se pa razkorak med temi obdobji močno občuti, ko sestavljamo repertoar za koncerte, kjer pridemo do skladbe, za katero rečemo: "Ojoj, to je tako leta 2005." Ampak moramo jih razumeti v kontekstu, da so bile te skladbe vtis tistega časa in dogajanja in se niso spremenile. Spremenili smo se mi.
RM: Zanimivo, ko se nam je pridružil Tilen in je pohvalil skladbi Ko me zanese in Mogoče se ji splača iz našega prvenca Na liniji. Mi smo s stisnjenimi zobmi priznali, da teh ni več na naših koncertnih repertoarjih že 15 let.
MS: Tilen in Grega nam dajeta nov zagon.
TJ: In rušita naše predsodke, ki smo si jih ustvarili sami.

Tine, v resničnem svetu ste igralec v svetu financ. Kot ekonomist: kaj bi izpostavili v ekonomskem poročilu delovanja rokenrolskupine v industriji slovenske glasbe? Kje je kapital?
TJ: Kapital je v svobodi izražanja. Je v obliki volje in želje po ustvarjanju. O donosih nima smisla razpravljati, ker se ob vseh začetnih investicijah in nepovratnih stroških zlepa ne obrne pozitivna ničla. Kot finančna investicija je glasba zadnja stvar, ki bi se je lotil, če bi razmišljal na način: "Imam sto evrov, jutri želim milijon, izberi industrijo, v katero lahko investiram svoj kapital." Pri glasbi je bolj tako: "Danes imam 100 evrov in bi rad kupil kitaro, ki stane 5000 evrov." (smeh)

Potrebujete "pomočnika" v obliki umetne inteligence?
TJ: Potrebujemo ga ne. Bomo pa videli, kaj bo to prineslo v prihodnosti. Ali bo glasba “živih ljudi” v prihodnosti posledično bolj cenjena ali se bo utopila v poplavi instant glasbe, ki jo bo samodejno generirala računalniška koda z nepredstavljivo hitrostjo.

Znova pridemo do vprašanja čustev in vpogleda v svoj notranji svet.
TJ: Kot glasbena romantika in romantika glasbenih medijev: prodaja vinilnih plošč je v porastu. Toda kdo jih kupuje?

Ljubitelji.
TJ: Ljubitelji v kateri starostni skupini?

Odgovor prepuščam vam.
To verjetno niso ljubitelji glasbe v starostni skupini do 20 let, ker v osnovi niso navajeni prenašati fizičnih medijev, ki shranjujejo le par skladb, medtem ko imajo na svojih pametnih telefonih na dosegu roke celotno diskografsko zgodovino. To so verjetno bolj nostalgiki.

Hitro pridemo do nostalgika, ki ne želi, da se stvari spremenijo, ker mu to predstavlja varnost.
TJ: Glasba in nasploh rokenrol močno temeljita na nostalgiji. Obstajajo ljudje, ki zagovarjajo, da je bila vsa najboljša glasba že napisa do konca 60. let prejšnjega stoletja, in ljudje, ki zagovarja, da pri snemanju novega materiala ne bodo uporabljali sodobnih tehnologij, ker bo s tem glasba izgubila "žmoht", emocijo. Taka nostalgija je hkrati močan predsodek, ki te lahko uokviri in kreativno omeji, da ne ustvariš in ne sprejmeš nič novega. Seveda z leti, ko preideš v neko zrelo življenjsko obdobje, postaneš večji nostalgik po časih, ko si bil še mlad, ker mladost je lepa in brezskrbna in se je vsi radi spominjamo. A vendar ko spremljaš mlade izvajalce in skupine, ki se ne ukvarjajo z nostalgijo, ugotoviš, kako si s svojimi predsodki v bistvu omejen. Mladim je vseeno za stare kitare, za magnetni trak in mikrofone na elektronke. Vse jim je samo orodje, s katerim želijo doseči svoj zvočni cilj. Vseeno jim je za preteklost, želijo biti opaženi in pustiti vpliv v sedanjosti. Ko to ugotoviš, ti ostaneta samo dve možnosti: ali se oklepaš nostalgije ali pa sprejmeš nove izzive in trende. Če jih ne, ne boš osvojil novega občinstva s popolnoma drugačnimi vrednotami in mentaliteto.

Kako se znajdete v svetu, ki ga narekujejo všečki in ogledi? Tj. igra številk.
TJ: Na to vprašanje še sami nismo našli odgovora. Digitalni svet, v katerem živimo, nam onemogoča, da bi našli mejo med resničnostjo in potvarjanjem. In to velja za število ogledov, všečkov, komentarjev. Vse skupaj je lahko prenapihnjeno ali pa ni. Ne veš. Vprašaš se, ko nekdo v isti državi objavi videospot na isti dan kot ti in čez en teden objavi zahvalo za milijon ogledov, medtem ko si ti pri številki 2.000. Po eni strani si lahko očitaš, da si se slabo lotil marketinga, po drugi, da nimaš takšnega sledilstva. Težko filtriraš, kaj je res in kaj ne. To sploh velja, če nisi vajen, da si popolnoma digitalno izpostavljen in nisi pripravljen spustiti prav vsakega v svojo zasebnost.

18 let je dolga doba. Kaj vam ta leta pomenijo?
TJ: To je bila doba odraščanja, kjer še vedno nismo popolnoma odrasli. Mislim, da kot glasbenik potrebuješ ves čas malo otroške razigranosti pri iskanju novosti, hkrati pa se moraš ves čas razvijati. V I.C.E. smo ostali trije prvotni člani, ki smo prebrodili preizkušnje zadnjih 18 let. Trenutno smo ujeli zelo dobro energijo v skupini, ocenjujem, da najboljšo v vseh letih. Bolje komuniciramo med sabo in bolj se poslušamo. Upamo, da bomo zdaj, ko smo polnoletni, hitreje sprejemali odločitve in morda tudi prišli prej do naslednjega albuma.

Če potegnemo črto, kdo je bolj odrasel: vi kot posamezniki ali skupina sama?
RM: To gre z roko v roki. Veliko je bilo raziskovanja.
MS: Vse ima vpliv na vse. Sinergija.