Igor Vidmar, boter in oče slovenskega panka, se v romanu Samohodec, ki je izšel leta 2020 pod okriljem založbe Beletrina, kaže kot Boban. Je človek, ki je v Slovenijo pripeljal najbolj znana imena svetovnega panka in rocka, od Rolling Stonesov do Nicka Cava in skupine Depeche Mode. Foto: BoBo
Igor Vidmar, boter in oče slovenskega panka, se v romanu Samohodec, ki je izšel leta 2020 pod okriljem založbe Beletrina, kaže kot Boban. Je človek, ki je v Slovenijo pripeljal najbolj znana imena svetovnega panka in rocka, od Rolling Stonesov do Nicka Cava in skupine Depeche Mode. Foto: BoBo

"Bobana je vedno gnalo nekaj drugega, nekaj neotipljivega, nekaj neznano privlačnega, česar ni mogel imenovati, ahaserska pot in raziskovanje glasbe, bendov, celo njihovih performansov, zato je Slovenijo v času brez permanentne povezave z genezo sprotne svetovne glasbene produkcije, brez tujih publikacij, brez informacij o dogodkih in esenci tujih odrov, v času, če grobo rečem, umetniške izolacije, ves čas, sploh pa v osemdesetih, bogatil z novostmi," tako Hudolin v knjigi Samohodec opiše svoj osrednji lik. Vidmarjeva osebna zgodba mu služi kot opora pri opisu razvoja panka na slovenskih tleh.

To je prikaz glasbenega in kulturnega gibala, ki se je iz minornosti koncertov po travnikih in telovadnicah prelevilo v "inavgurirano glasbo, ki si drzne pljuvati sistem, medčloveške odnose, bratstvo in enotnost in vse, kar je prinesla revolucija, tak ali drugačna". Romansirano biografijo, kakor jo opiše Hudolin, je lahko razumeti kot zgodovinski učbenik za nove generacije pankerjev, ki so zamudili leto 1997, ko je Perči Gnus s kolegi na koncertu na Gimnaziji Moste radikalno naznanil prihod nove glasbene dobe.

Več o Samohodcu, panku in sodobnikih si lahko preberete spodaj.


Samohodec je knjiga, ki sledi zgodbi lika, ki je nastal po življenjski zgodbi koncertnega promotorja, menedžerja, aktivista, kolumnista, pankerja Igorja Vidmarja. V knjigi je predstavljen kot lik z imenom Boban. Kdo je Boban?

Knjiga je zasnovana kot romansirana biografija, če uporabim sintagmo. Je prepet dveh oseb, ki sta mladi po srcu, čeprav različnih generacij – mojih in Igorjevih. Med nama ni bilo nobenega resnega nestrinjanja ali kresanja mnenj. Boban pa je seveda Igor Vidmar, ampak ker ima tudi nekatere lastnosti, ki sem mu jih pripisal sam ali pa jih mogoče ni izdal, pa jih ima. Zato Boban.

Pesnik, pisatelj, esejist, scenarist, prevajalec in urednik Jurij Hudolin se je v knjigi Samohodec lotil
Pesnik, pisatelj, esejist, scenarist, prevajalec in urednik Jurij Hudolin se je v knjigi Samohodec lotil "strica iz ozadja" panka, ki ga je vpel v zgodbo o osamosvojitvi Slovenije. Foto: Mankica Kranjec

"Ljudi z imenom Igor Vidmar je v Sloveniji več. Toda eden in edini je Boban." Že z Bobanom bralca takoj spustite v introspektivo. Je tudi vas Vidmar tako hitro spustil v svoj svet? Kako je potekalo to raziskovanje dela in lika Igorja Vidmarja?

Raziskovanja prav zaradi dolgoletnega prijateljstva, kar zadeva intimno sfero, ni bilo. Raziskoval sem faktografijo temeljnih koncertov, ki jih je na slovenskih in že prej na jugoslovanskih tleh organiziral Igor kot koncertni promotor, oz. plošče, ki jih je produciral. Navsezadnje je produciral prvo slovensko pank ploščo Pankrtov in še marsikatero drugo pod okriljem ŠKUC Ropota. Nekatere plošče so bile izdane samozaložniško, zato je danes težko priti do faktografskih podatkov in pri tem sem potreboval njegovo pomoč. Igor, anarhist, kot je videti navzven, ima namreč zelo dobro urejeno faktografijo.

Kaj je ta fikcijska nota dodala in hkrati odvzela resnični zgodbi Igorja Vidmarja? Zakaj Samohodec ni avtobiografija?

Vsa fikcija, ki se nahaja v knjigi, izvira iz Igorja. Če si z neko osebo v intenzivnem stiku – takšnem ali drugačnem – imaš tudi nekatere predstave, kaj ta oseba počne, ko ni poleg tebe. Če bi vsi vedeli vse drug o drugem, se ne bi niti pozdravljali. Vsekakor pa sem se fikcijskih motivov loteval z njegovo privolitvijo.

Marsikdo bi v knjigi o koncertnem promotorju pričakoval, da bodo v ospredju zgodbe o stereotipnih motivih drog, seksa in alkohola, a gre za prikaz razvoja dogodkov v družbi v času življenja glavnega lika. Je razvoj dogodkov opisan s stališča lika Bobana, Igorja Vidmarja ali vas kot pisatelja?

Igor Vidmar je ena ključnih osebnosti slovenske osamosvojitve in ključna osebnost slovenskega družbenega aktivizma v 80. letih preteklega stoletja. Bil je tudi pomemben koncertni promotor v Sloveniji in že prej v Jugoslaviji, pod okriljem katerega so se zvrstili odmevni svetovni koncerti, vključno z manjšimi projekti, kot je Novi Rock. Tako da si je kot koncertni promotor rezal kruh svoje eksistence. Toda sled, ki jo je pustil v jugoslovanski in pozneje v slovenski zgodovini, pa se mi zdi veliko bolj pomembna. Tu bi navedel enega prvega mitingov za slovensko osamosvojitev leta 1988, ki jo je organiziral prav on. S svojimi dejanji je dokazoval, da ni potrebno, da si politično angažiran, če želiš izbojevati oz. se boriti za neko vizijo pravičnosti v družbi. Je pa res, da so ga kot anarhista velikokrat povezovali z levo politično usmeritvijo.

Sorodna novica I B T Z: rojstnodnevni punk variete Igorja Vidmarja

Poudarite, da Boban ni želel postati junak, ampak navaden državljan. Spoznavamo ga skozi prizmo družbeno-ekonomskih dogodkov, ki so zaznamovali osamosvojitev Slovenije, in v vsakem delčku je pustil svojo sled. Naj bo to s pohodom proti skupščini, z organizacijo mitinga na Kongresnem trgu, plakatno afero, v kateri je bil prav on v komisiji za plakat. Gre za prikaz, da sprememba izhaja iz posameznika. Je bil to vaš namen pri postavljanju zornega kota zgodbe?

Absolutno. Kakor koli se sliši paradoksalno, se mi zdi, da lahko družbo spremni posameznik. Ampak ne glorificirani posameznik, kot so politiki in revolucionarji v zgodovini. To so kanonizirani, glorificirani posamezniki, o katerih niti zgodovina ne želi vedeti resnice. On pa je dokaz, kako lahko posameznik, ne da bi dovolil, da izstopa v družbi, ali počel kaj prevratniškega na očeh vseh vidnega, korenito zaoral v našo družbo. Brez želje po lastnem glorificiranju, narcizmu in seveda vsem izstopajočim prepotentnim držam, ki so jih naplavile tudi družabna omrežja.

Boban v knjigi doživi metafizično izkušnjo. "Nekje tam zgoraj, na enem od neskončnega števila planetov milijarde galaksij in vseh mogočih vesolj, prav ta trenutek neki drugi, njemu identični Boban odhaja iz šole domov po samotni Delpinovi cesti." Lahko rečemo, da je knjiga metafizična izkušnja, ki jo je Vidmar doživel v svojem življenju?

Ta metafizična izkušnja je zelo dobra detekcija s tega vidika, da sem mogoče s tem napovedal na začetku knjige, da bo to tudi knjiga, o čemer sva se dotaknila na začetku – da bom omenil svoje koketiranje z nečim, česar klasična biografija ne upošteva. Da si bom sam zamislil določene segmente njegovega življenja, ki jih vidim tako kot nihče drug. Niti on. Vendar – to pa je verjetno posledica dolgoletnega prijateljstva – tega ni komentiral. Je odobril in verjetno je z zapisanim tudi zadovoljen.

Že na samem začetku poudarite njegova poskusa kraje v mladosti, za katerima pa je bil plemenitejši razlog. Pičo je kradel, da je hranil golobe; knjige, da je lahko bral; spor v pubu. Že sam način pisanja je v navijaškem duhu Bobana. Ustvarili ste junaka. Kar koli bi naredil, bi mu bralec odpustil. Zakaj pri Bobanu cilj vedno upravičuje sredstva?

Seveda sam otrok ne ve, kaj je pravica in kaj ni. Zato ima starše, da mu to poskušajo dopovedati. Sam pa sem poskušal narediti takšen vozel, da bi kot pisec od samega začetka poskusil determinirati, kaj bo njegova poznejša pot in s čim se bo bojeval v življenju.

Veliko vlogo v njegovih stikih z neznanci odigra nogomet. Je tema, o kateri se pogovarja tako v pivnicah kot na osvajalskih pohodih nežnejšega spola in navsezadnje pri sklepanju poslov. Zdi se, da ga predvsem Tottenhama vedno pripelje v težave – najprej z navijači v pivnici, nato pri srečanju z Evelin Defoe. Kakšno vlogo igra nogomet pri razvoju njegove zgodbe?

Igor je odraščal v 50. letih prejšnjega stoletja v Novi Gorici. Njegov oče je delal na meji med Slovenijo in Italijo in vemo, kakšni časi so bili. V Sloveniji niso imeli dostopa do rokenrola, zgolj do Radia Luxembourg, Igor pa je bil že od malih nog zelo navdihnjen ob poslušanju glasbe. Iz tega se je izpletlo to, da Radio Luxembourg ni bil dovolj. Pritegnila ga je italijanska Serie A. Ta se je razlikovala od jugoslovanske, saj se bil nogomet podoben šovu. Zato ga je očaral. Z naraščanjem kakovosti tega športa pa je, kot mnogi izmed nas, začel spremljati angleško Premier League. Kar se tiče Tottenhama, sem navijač jaz, ne on. Tako pridemo do mešanja resničnih in fikcijskih podatkov v knjigi.

Se pravi, vas bi pretepli v resničnem življenju, ne Vidmarja?

Tako je.

V knjigi zasledimo tako aktualna imena političnega s parketa, kot je Janez Janša, kot like, ki jih že po opisu ali pretvorbi imena lahko povežemo z ljudmi iz resničnega življenja. V mislih imam predvsem slovensko večerjo Petra Krožnikarja, Lojza Podgorskega, Šiška z Vidmarjem. Zakaj ti poskusi skrivanja likov iz resničnega življenja in zakaj le nekaterih?

Nekateri liki, kot je Janša, so stvarni, tako kot faktografski opisi koncertov. To so resnične navedbe. Nekatere like pa sem moral sestaviti iz več osebnosti v eni. Če so že politiki tako črno-beli, sem moral združiti več likov, da je en lik postal duhovit. Nisem pa se umetelno ukvarjal s književnostjo, nisem toliko pazil na slog. Je pa jasno, da če se bo bralec potrudil, bo razvozlal, iz katerih oseb iz resničnosti je sestavljen lik.

V knjigi se pojavi tudi ustanovni član skupine Laibach Dejan Knez, ki ga predstavite kot razlog za uspeh skupine, a hkrati popeljete bralca skozi njegovo osebno krizo, manično depresijo in navsezadnje anekdoto, kako je na Ljubljanskem gradu rezerviral mizo za 12 ljudi in na koncu pil sam iz devetih kozarcev. Način pisanja je bolj kot ne estetizacija osebnostne motnje na račun umetnosti. Je človekov propad v družbi postranska škoda umetnosti? Kakšno vlogo igra Knezova zgodba v knjigi?

Te anekdote nisem opisal z vidika propada, ampak duhovitosti: človek, ki je popolnoma odkačen, naroči večerjo za celo skupino in spremljevalne člane, pri tem pa sam poje z vsakega krožnika malo, in še to na Ljubljanskem gradu.

Zanimivi so opisi lokalov, kot je Roža, takih, ki jih ni več, vsaj ne v takšni meri, kot so obstajali včasih. Na koncu so postali lokali, klubi spomeniki v spominu ljudi. Kaj vam kot piscu pomeni prostor za vzpostavitev zgodbe?

Lokali so bili včasih popularni, tam so se ljudje dobivali na sestankih, na resnih večerjah, danes pa tega ni več. Mislim, da tega tudi ne bo več. Tudi mlajše generacije so takšne, da jim ne pride na kraj pameti, da bi v lokalu naročili pivo pred koncertom. Oni preživljajo svoj čas na računalniku. To je evolucija.

Metallica, 7. junij 1999 (stadion Bežigrad)

- The Ecstasy of Gold (uvertura)
- Breadfan
- Master of Puppets
- Of Wolf and Man
- The Thing That Should Not Be
- Fuel
- The Memory Remains
- Bleeding Me
---- solaže na kitari/baskitari ----
- The Four Horsemen
- For Whom the Bell Tolls
- King Nothing
- Wherever I May Roam
- One
- Fight Fire With Fire
------------------
- Nothing Else Matters
- Sad but True
- Creeping Death
------------------
- Die, Die My Darling
- Enter Sandman
------------------
- Battery

Zanimiv je vidik primerjave športa in glasbe, ki ga doživimo ob njegovem srečanju z Defojevo. Ta je šla iz glasbenega posla v nogomet in pravi, da so finance povsod enake, le da v športu ni boemov. Kakšno spoznanje je to za Bobana?

Boban je delal tudi druge stvari, ne samo velikih koncertov. Če dam za primer koncert Metallice, na katerem se je v eni noči obrnilo pol milijona evrov. Če narediš eno napako, lahko ta denar izgine in zaradi tega marsikdo pride v osebni stečaj. On je brezplačno organiziral tudi največji miting pred osamosvojitvijo Slovenije leta 1988. Ni ga gnala samo ekonomska korist, pohlep. Seveda ne gre za mafijsko navdihnjenega človeka, ker je naredil ogromno brez denarja. V tem smislu ni človek, ki bi ga gnala samo nadnacionalna ali nacionalna vizija, ampak nekaj, kar je neotipljivo, kar je treba preseči in sploh ne veš, kaj je to.

Kakšno vlogo v Bobanovem življenju igrajo ženske? Večinoma jih v knjigi srečujemo kot like, s katerimi je Boban popival (recimo ob obisku Björk takrat še s skupino Sugarcubs v Ljubljani) ali gledal (recimo točajka pri srbskem diplomatu). Izvemo, da je šel v osebno finančno pogubo z nakupom Honde zaradi prijateljice. Kako usodne so zanj ženske?

Niso usodne. Kot vidimo, je človek zelo zdrav, nikoli se ni poročil, nima otrok. O svojih nekdanjih partnerkah govori zelo lepo.

Na koncu nam je predstavljena kratka avantura in neuresničena ljubezen z Elisabeto Rosetti, pri kateri je še najbolj intimno opisan razplet nogometne tekme med Laziem in Romo, po katerem je odšel v hotel sam. So Bobanova čustva rezervirana bolj za glasbo in šport kot medčloveške odnose?

Ta opis je pokazal, da je to človek, ki je pravi hedonist. Pravi hedonist ne bo nikoli obžaloval tistega, kar mu je ušlo iz rok. Bi pa zagotovo trdil, da so njegova čustva veliko bolj rezervirana za rokenrol kot za ženske.

Zanimivo je, da je poznejše srečanje z dekletom iz Rima in obžalovanje, da se ni zgodilo kaj več, mogoče primerjati s pomanjkanjem poguma pri rezervaciji za Red Hot Chili Peppers leta 1992, nato pa je to potezo obžaloval, ko jih je spremljal na Brixton Acadamy. Skupni imenovalec je obžalovanje. Je več tvegal v poslovnem ali zasebnem življenju?

Ne bom rekel, da obžalovanja ni, toda ne bo si zaradi tega razbijal glave vse večere. V zasebnem življenju ne vem, koliko je tvegal. Tvegal je v poslu. In prepričan sem, da si bolj razbija glavo, zakaj ni pripeljal zasedbe Red Hot Chili Peppers leta 1991 za 10.000 dolarjev, ko so bili še popolnoma neznani, kot za tisto dekle iz Rima, ki mu je bilo všeč.

Kar Vidmar opisuje v svojih intervjujih, so tudi odnosi, ki jih je imel s koncertnimi agenti. Tako se je v dokumentarcu o Hali Tivoli spominjal, kako je slaba prodaja vstopnic pred koncertom Davida Bowieja Slovenijo skoraj stala njegovega obiska. "Potem ko je bil pa koncert nekako teden prej razprodan, je rekel agent: 'OK, super, hvala bogu. Ker me je David Bowie že spraševal: Pa kam me ti pelješ? Kam me spravljaš v neko Džubldžano?'" Zakaj v knjigi ni razkritih več podrobnosti, kaj se dogaja v ozadju teh dogovorov?

Veliko teh dopisov sem prebral in veliko teh pogovorov poslušal. Toda veliko teh pogovorov je tako dolgočasnih, da slišiš bolj zanimive v lokalih. To so tako suhoparne stvari – navadni poslovni pogovori in pogajanja glede podpisa pogodb, ozvočenja, varnosti … Ne zdi se mi smiselno, da bi jih dodajal v knjigo. Kar je na malo, je na veliko enako. Če pogledamo Metallico, najdražjo skupino tistega časa, je 90 odstotkov dogajanja okoli njih posel. Zgodbe, kaj jedo v zaodrju, ne spadajo v Igorjev fazon. Tega on ne ve.

50 let Hale Tivoli, dokumentarni film

Njegova vloga je kar malo nehvaležna, saj je prvi krivec, če gre kaj narobe, in zadnji omenjen, ko gre vse prav. Kako spraviti "človeka iz ozadja" na prvo stran naslovnice knjige?

On je človek, ki je bil svojih dobrih 50 let krepko na naslovnicah, ampak je razlika med njim in marsikom drugim, da on ne rine tja, saj tega ne potrebuje. Za njega priča njegovo delo. Mislim, da tudi sam nima želje po pretirani izpostavljenosti, čeprav gre za izobraženega politologa. Nima ambicij prodajanja svojega ega v politične namene.

Sorodna novica Novi rock 3.0 - nostalgija ali šokterapija za vse žrtve sodobnega "bieberjanstva"

"Življenje je dolgo in ne bi rad končal v bankrotu." Ni na koncu obogatel, ampak je preživel zgolj in samo zaradi entuziazma. Kakšen je bil Bobanov entuziazem?

Mesijanski. Pri njem se boš vedno spraševal, kako se bo nanj odzvala okolica, ne da bi se oziral na samorefleksijo. Vidmar je po svojih plemenitih refleksijah gnal svojo vizijo.

Posredno skozi knjigo spremljamo zgodbe Buldožerjev, Pankrtov, Otrok socializma, Nietov, skupine Laibach in Siddharte. Ste naleteli na kakšne podobnosti med njimi med pisanjem knjige, na katere prej niste bili tako pozorni?

Nisem. Mi je pa zaradi koncertne suše v času epidemije postalo jasno, da dolgo časa še ne bomo imeli tako popularne skupine za množice, kot je Siddharta. In da so vse te koncertne skupine podvržene tujemu vplivu, ne tako močno kot slovenski najcenejši pop – tam je ogromno plagiatov. Kdor je malo razgledan, to vidi. Drugače pa imamo precej nadarjenih glasbenikov, sploh kantavtorjev, ki vsak pušča svojo sled. Ker smo majhen narod, je težko uspeti s takšnim zaledjem kot skupina v tujini. Po Balkanu imamo uspešne zgodbe, kot je Magnifico, Zoran Predin … Nimamo pa univerzalno uspešnega avtorja po 15 državah. To je verjetno tudi zato, ker gre za tako močno industrijo, da je to veliko težje. Upam, da se kdaj kaj spremeni, drugače pa bomo mi sami poslušali to glasbo.

Sorodna novica Foto in video: Gospodje, razprodani. Pankrti v Stožicah 40 let in dva dneva potem.

Koliko se je pank zarinil v slovensko poezijo?

Tu je v ospredju predvsem Brane Bitenc, ustanovitelj skupine Otroci socializma. Bil je eden mojih najboljših prijateljev, ki je storil samomor. Je človek, ki je vse dal panku, in ko je ta razvodenel, se ni mogel več najti v svetu. Tako kot se nekateri ljudje ne znajdejo po ločitvi. Bitenc je vse, kar je imel, dal panku. Potem pa je tu še Esad Babačić kot primer dobrega pisca. Veliko besedil pa je zanič. Kar pa se dogaja tudi v današnji slovenski popglasbi.

Antologija punk poezije Zamenite mi glavo

Boban pravi: "Moja religija je pank in kar je zraslo iz tega ..." Kaj, če sploh kaj, je povozilo pank?

Nič. Za vedno bo ostal kot del glasbene zgodovine. Vrnil se bo tako kot se vrača zgodovina. Verjetno v drugačni obliki. Čas je prinesel, da je v ospredju druga glasba. Tako kot se bo obrnilo v naslednjih desetih letih. Pank je del plemenite zgodovine in kulture, ki seveda ne more ves čas trajati. Tako kot vse v življenju mine, je tudi pank v tej obliki, kot smo ga spoznali skozi lik in delo Bobana.