Ko se državljani svetovnega spleta srečajo s to podobo, ki kroži po njem, se za trenutek zaustavijo, osupli nad občutkom majhnosti, ki se sooča s presunljivo lepoto in kompleksnostjo vesolja.

Slika HUDF je kvadratne oblike, kar izhaja iz fizične oblike senzorja Charge-Coupled Device (CCD), ki je prejel energetsko informacijo iz globokega vesolja. Hubble seveda nikoli ni zapustil Zemljine bližnje orbite. Zasluge za "globino", s katero ta teleskop bogati naš vpogled v nebo, gre pripisati zelo dolgim časom osvetlitve in zelo občutljivim senzorjem. Podoba ni zgolj trenutni posnetek neba, ampak tudi sestavljanka iz več sto posnetkov, zajetih v obdobju približno treh mesecev v letih 2003 in 2004. Raziskovalec z Znanstvenega inštituta za vesoljske teleskope (STSI) na Univerzi Johns Hopkins v Marylandu, Anton Koekemoer, jih je sestavil v brezhibno ikonično podobo HUDF. Koekemoer pri tem ni bil sam: delal je z napredno programsko opremo, ki mu je pomagala sestaviti mozaik, pri čemer je odpravljala razlike v kotih ter druge neželene podatke, napake idr. Slika, ki je prišla v javnost, je nastala iz svojevrstnega ‘mozaika’ podob, obrezana pa je tako, da ustreza razmerjem fotografij v splošni uporabi. Prav tako neznaten je odsek neba, upodobljen na sliki HUDF: gre za eno dvanajstmilijoninko neba. Če bi želeli dobiti enako pregledno podobo celotnega neba z vsemi podrobnostmi, bi ga morali nenehno opazovati milijon let.

Povprečen čas osvetlitve vsake slike, ki sestavlja HUDF, je približno 1000 sekund, kar v zemeljskem času pomeni, da je na sliki prikazanih približno pol milijona sekund oz. 5,8 dneva. Daljši čas osvetlitve naj bi omogočil zajem svetlobe iz posebej oddaljenih in medlih rdeče premaknjenih galaksij. Podobno kot količina časa predstavlja razdaljo, ki jo je morala prepotovati svetloba, da je bila zajeta v podobo, ti daljši časi osvetlitve ne pomenijo zgolj mesecev opazovanj, zgoščenih v eno podobo: ponujajo nam tudi pogled nazaj v čas, v obdobje rojstva galaksije, za katero domnevajo, da je nastala le 450 milijonov let po Velikem poku, t.j. ko je po danes prevladujočih teorijah vesolje štelo šele štiri odstotke svojih sedanjih let. Sredstva, ki so bila potrebna za nastanek take podobe, so tako draga, da moramo o 13,3 milijarde let sklepati iz vzorca 5,8 dneva.

Veliko energije, ki je dosegla senzorje Hubblovih napredne kamere za opazovanje (ACS) ter bližnje infrardeče kamere in multiobjektnega spektrometra (NICMOS) in ki je zabeležena v podatkih Koekemoerja, je tako zelo zbledele, da jo je nemogoče videti oz. je na frekvenci, ki je ne moremo zaznati. Barve objektov, ki jih vidimo na sliki HUDF, je bilo znotraj barvnega spektra, ki ga lahko dojame človek, treba preračunati in umestiti v ustrezne medsebojne odnose. Te kamere večinoma delujejo brez leč, v območjih sevanja, ki jih zgodovinsko nismo izkusili in za katera zato ne premoremo ustrezne epistemologije. Četudi si predmet HUDF lahko zamislimo, ga - vsaj v uveljavljenem pomenu besede - ne moremo upodobiti. V resnici gre za zgostitev odčitkov sevanja, prevedenih v zelo omejen vidni spekter, ki ga lahko zaznamo ljudje.

Gre za pretežno tehnično področje vednosti, ki jo suženjsko in po nareku dolžnosti proizvajajo stroji in njihovi materiali. Ti stroji so narejeni iz najčistejših možnih snovi, zato se vedejo predvidljivo in po matematičnih določilih. To bolj ali manj počnejo na tisočinko sekunde natančno; sleherno tisočinko sekunde poslušno pritrjujejo matematiki, ki jih je poslala tja gor reševat probleme astrofizike, zastavljene v matematičnem diskurzu.

Svetloba iz globokega vesolja pronica v piksle materiala iz silikonske zlitine, ki jo proizvajajo v nadzorovanem okolju s pomočjo aparata znamke Ball Aerospace, in skozi prepletene kovinske prevodne kable potuje proti računalniškemu spominu. Procesor neizprosno premleva vsak daljši čas osvetlitve in vsrkava električni tok, ki ga pretvarjajo sončne plošče. Tok je shranjen v baterijah iz niklja in platine ter drugih prefinjeno usklajenih kemijskih zmesi. Baterije nenehno nadzorujejo; njihovo delovanje uravnavajo z Zemlje prek mreže komunikacijskih satelitov, s čimer poskrbijo za njihovo optimalno učinkovitost. Celoten teleskop seveda daljinsko nadzorujejo in usmerjajo proti tarči; v sodobnem žargonu bi lahko rekli, da gre za brezpilotno letalo, ki ga upravlja Goddardov center za vesoljske polete, ki se nahaja uro vožnje od pisarne Koekemoerja na STSI.

Hubblova ekipa na STSI se ne ukvarja z ‘ubijanjem na tarčo’, pač pa s podobami neznansko velikih možnosti, ki jih odpira vesolje, ter ki nastopajo kot znanilke neverjetnih razsežnosti človekovih zmožnosti in njegove tehnološke iznajdljivosti, povzroča pravo razdejanje v naboru novic iz družbenih omrežij. Ta vizualni pristop nas očara z obljubo skorajšnje in neizogibne dokončne prevlade človeka. Podoba nastopa kot neke vrste kažipot na poti t.i. ‘znanstvene metode’, ki nas bo pripeljal do razkritja bistva snovi; je matematično izražen ključ, ki bo odklenil vse skrivnosti obstoja in človeštvu podelil neskončno moč temeljne vednosti.
Stroje, ki nam omogočajo predogled popolne galaktične nadvlade, koordinirajo s pomočjo sistema relejnega satelita za sledenje in prenos podatkov (TDRS). Gre za mrežo geosinhronih komunikacijskih relejnih satelitov, ki jih je, podobno kot tudi Hubble, v orbito ponesel raketoplan. Telematika in prenos podatkov v celoti potekata skozi dva kompleksa zgradb v vojaški bazi White Sands v ameriški zvezni državi Nova Mehika. Nobena skrivnost ni, da so tehnologije, razvite za izstrelitev in krmiljenje predmetov v orbito, v osnovi vojaški projekti, ki so jih v tajnosti izdelali pogodbeni sodelavcivojaške industrije. Dolgoročna vizija uporabe tako razvitih materialov, tehnologij in orodij je uradno povezana z državno varnostjo in obrambo.

Če je podoba Modre frnikole navdihnila ekologijo¹, nam HUDF posledično zagotavlja: če planeta ne bo rešila ekologija, imamo na razpolago drugačne rešitve². Pred nami je razgrnjeno celo vesolje priložnosti in nepredstavljive lepote; razgaljeno je pred potrošnikom in že sama vizualizacija v sebi nosi obljubo o neki splošnejši oznaki. Četudi naj bi bila vednost o vesolju namenjena ‘celemu človeštvu’, pa bodeča žica, ki obdaja TDRS, nakazuje, da vendarle ni enakopravno dostopna vsem nam, da gre torej še vedno za problematično področje. A občutek nepravičnosti zbledi, ko se zagledamo v neznosno ravnodušno veličastnost HUDF, in ob tem pomislimo na brezprizivno krivičnost naše lastne smrti.

Poleg metafizike gre pri podobah v precejšnji meri tudi za fiziko in snov. Vendar podobe nastanejo kot rezultat skorajda nedoumljivo zapletenih industrijskih procesov proizvodnje vednosti, nečesa, čemur Vilém Flusser pravi ‘kode’, zato se raje izognemo temu vprašanju in neskončno uživamo ob interpretiranju podobe. "Ker je fotografija kodirana, je še manj objektivna kot slika."³ Ker pri tej podobi ne gre zgolj za podobnost, jo Flusser označi kot projekcijo iz sveta znanosti, in sicer kemije in fizike, ki sta potrebni za njen nastanek. Dejstvo, da je podoba daljinsko upravljana, je sicer implicitno, vendar gre za daljinsko upravljanje, ki ga ne vršijo upravljavci orodij, ampak sama dediščina vednosti človeštva, na podlagi katere je orodje nastalo.

Tovrstne podobe torej niso zgolj znaki minljive materialnosti žarkov in drugih delcev iz vesolja. So tudi spoj snovne narave senzorjev in posamičnih pikslov v ACS CCD-jih, ki pretvarjajo in krepijo neskončno majhne sledi daljnega sevanja, dokler jih ne pretvorijo v obliko, ki jo lahko preberejo stroji ter posledično tudi človek, a šele ko se podoba prebije skozi nepojmljivo goste mreže mikroprocesorjev. Vsak piksel je narejen tako, da odgovarja razponu energije, ki je visoko nad in globoko pod vidnim spektrom, in je edinstvena fizična stvar z edinstvenim industrijskim pedigrejem, tako kot piksli, ki jih verjetno berete ta trenutek. Vsak od 16.777.216 pikslov v vsaki od več sto podob, ki sestavljajo HUDF, ima je tudi edinstveno tehno-industrijsko, biografsko in materialno dejstvo.

Fiziki in študenti snovi, alkimisti iz pradavnine in sodobni kemiki - vsi so se osnovnih stvari učili in se še vedno učijo iz premikov neba ter relativnih položajev in lastnosti tamkajšnjih teles. Tudi raziskave, ki so omogočile nastanek podobe HUDF, so med drugim izvajali zato, da bi razumeli, kako je prišlo do “reionizacije” vesolja, in s tem odgovorili na ključno vprašanje za razumevanje tega, kako so snovi, ki jih najdemo na Zemlji, dobile svoje današnje lastnosti oz. načela, ki se prepletajo v materialnem obstoju celotnega instrumentalnega kompleksa HUDF.

Podobe spokojnega nočnega neba, polnega daljnih galaksij, so stranski proizvod teh raziskav - a še kako pomemben stranski proizvod. Navidez jih razumemo povsem zlahka, vendar se pod tem vtisom skriva domala nepojmljiva kompleksnost njihovega nastanka in zgradbe. A vendar, če sublimni sijaj HUDF poskušamo dojeti s historičnim materializmom, se nam ta lahko zazdi protiznanstven. Vilém Flusser bi vztrajal, da do težave prihaja zato, ker ni več prostora za običajne humanistične pomisleke, ko se enkrat soočimo z ogromnimi razsežnostmi, ki jih ponuja tehno-industrijska astrofizika.⁴

Čeprav nas kozmične podobe napotujejo na prostor onkraj utečenih človekovih epistemologije in etike, Flusser vztraja pri tem, da je racionalna tradicija humanistične misli ‘zakodirana’ v orodjih, ki proizvajajo take izdelke, da ob njih konvencionalna razumevanja dozdevno tonejo v pozabo. V nasprotju z nagnjenjem k ponovni mitologizaciji tehničnih podob kozmosa kot nečesa, kar je zunaj dometa človeških skrbi, nas Flusser poziva, naj razvijamo različne ‘nove humanizme’ za vsak red velikosti. Eden od možnih pristopov, ki bi vodili k tovrstnim ciljem, bi bil poskus razumeti vsako podobo kot zapis spoja različnih proizvodov tehnologije, od katerih vsak izvira iz vsakodnevnih, materialnih, industrijskih in človeških aktivnosti, ki potekajo na stari dobri Zemlji. Tak pristop bi sčasoma lahko celo proizvedel veličastne nove podobe človeškega ultra globokega polja, ki bi razkrivale oddaljena ozvezdja človeškega izkustva.

<sub>1. McLuhan: "Planet je zdaj vsebina novih prostorov, ki jih ustvarja nova tehnologija. Namesto da bi bila okolje v času, je Zemlja postala sonda v prostoru. Planet je torej postal anti-okolje, umetniška oblika, podaljšek zavesti, ki rojeva novo dojemanje novega okolja, ki ga je ustvaril človek." McLuhan, Marshall, Unbound, 10, 2005.
2. "Znanost ne more iskati naseljivega planeta, ki ga hoče kolonizirati, obenem pa nas pozivati, naj rešimo planet. To je povsem protislovno. Astronomija, ta vélika znanost, ki jo je zanimala Zemlja, nam naenkrat reče: previdno, Zemlja je onesnažena, moramo jo obvarovati, potem pa nam v istem trenutku pove, da bi mogoče lahko 50.000 svetlobnih let stran našli planet, primeren za naselitev. Ne moremo v isti sapi govoriti o ekologiji in eksoplanetih Gre za tukaj in zdaj!" Virilio, Paul, Siva ekologija, 81, 2010.
3. "Danes podoba pretvarja svet v prizor. Prizor v gledališču. P R I Z O R. Skozi podobo je svet dobil značaj prizora. Prikazuje kontekst, tisto, čemur Wittgenstein pravi Sachverhalte ali kar Heidegger poimenuje Verhältnisse, Bezüge. Svet skozi oči domišljije je kontekst, kjer se stvari nanašaju druga na drugo. In to so značilnosti magičnega. Podobe so občutno nabite z magijo." Flusser, Vilém, Televizijska podoba in politični proctor v luči romunske revolucije, predavanje, Budimpešta, 7. 4. 1990. V Preživeli bomo v spominih drugih (DVD), 2010.
4. "Novi humanizem si ne more želeti zanikati, da se različni redi velikosti prekrivajo in posegajo drug v drugega. Nasprotno, poudarjati mora, da za vsak red velikosti obstajajo posebne epistemologija, etika in estetika, ki so učinkovite in da ne glede na veliko sivih con med redi velikosti zeva prepad. Zato je neumno uporabljati geometrijo tistega, kar zaznavamo s čuti, v astronomskem merilu, ali geometrijo vzročno-posledičnega mišljenja za merilo velikosti delcev v jedru atoma. Posebnost vsakega merila bi morala dovoliti novemu humanizmu, da opozori na prioriteto človeškega merila. Potrebujemo ptolemajsko protirevolucijo." Flusser, Vilém, Redi velikosti in človeško merilo. V Spisi, 163-164, 2002.</sub>